Jedro

Zakonska podlaga za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti so določbe ZFO-1. Nekoliko bolj restriktivne (oziroma zavezujoče za občine) so bile določbe ZKT, ki so veljale pred tem in na podlagi katerih so bile sprejete določbe 12. člena Odloka o zastaranju izterjave, za katere tožeča stranka trdi, da več ne veljajo. Vendar pa novi ZFO-1 na veljavnost navedenih določb Odloka po presoji sodišča ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko (drugačne) vsebine. Predpisal je (v prvem odstavku 9. člena) le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim. Le-te takse lahko predpišejo, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje njihove izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljavno - po zakonskem pooblastilu predpisan z Odlokom in zato ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ v zadevi izterjave nedavčnih denarnih obveznosti ugodilo pritožbi dolžnika, družbe A. d.o.o. iz Ljubljane in z izpodbijano odločbo odpravilo sklep Finančne uprave Republike Slovenije o davčni izvršbi št. DT 4933-91030/2016-6 z dne 30. 11. 2016. 2. Iz obrazložitve sledi, da je Finančna uprava na podlagi izvršljive odločbe št. 37101-37/2013/2 (2004) z dne 25. 4. 2013, ki jo je izdala tožeča stranka, izdala navedeni sklep zaradi izterjave občinske takse v višini 527,04 EUR in stroškov izdaje sklepa. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil pritožbo, v kateri je ugovarjal zastaranje naložene obveznosti ter se pri tem skliceval na odlok tožeče stranke o komunalnih taksah, ki v 12. členu določa, da pravica do izterjave zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi morala biti taksa plačana. Nakar pritožbeni organ ugotavlja, da je organ prve stopnje začel postopek davčne izvršbe dne 30. 11. 2016 z izdajo sklepa o davčni izvršbi, ki je bil pritožniku - dolžniku vročen 1. 12. 2016. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je bilo dolžniku naloženo plačilo komunalne takse, pa je odločba tožeče stranke z dne 25. 4. 2013, ki je postala izvršljiva 7. 5. 2013. Ko je organ prve stopnje začel z izterjavo, je torej dveletni rok od poteka leta, v katerem bi morala biti taksa plačana, že potekel. Zato je pravica do izterjave takse ob izdaji izpodbijanega sklepa zastarala in je zato podan razlog za odpravo izpodbijanega sklepa. Pritožbeni organ ugotavlja še, da Odlok o komunalnih taksah v občini Novo mesto (v nadaljevanju Odlok) v drugem odstavku 12. člena dejansko določa tako, kot se navaja v pritožbi. Odlok je bil sprejet na podlagi Zakona o komunalnih taksah (v nadaljevanju ZKT), ki je določal dveletni zastaralni rok in ki je bil z uveljavitvijo Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO-1) s 1. 1. 2007 razveljavljen. Ni pa bil z uveljavitvijo ZFO-1 razveljavljen Odlok. V prvem in drugem odstavku 9. člena ZFO-1 je določeno, da lahko občina predpiše občinsko takso za namene, ki so našteti, da jo predpiše z odlokom, ter da z odlokom predpiše vrsto in višino takse ter zavezance za plačilo. To pa po presoji pritožbenega organa pomeni, da je občina upravičena predpisati komunalno takso kot občinsko takso in da zato velja (tudi) drugi odstavek 12. člena Odloka, ki določa dveletni zastaralni rok za pravico do njene izterjave.

3. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oziroma nepolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da ji izpodbijana odločba ni bila vročena v postopku davčne izvršbe niti ni bila o njej obveščena. Prejela jo je šele na podlagi izrecne zahteve po elektronski pošti, in sicer po tem, ko ji je bilo naloženo, da dolžniku povrne stroške neupravičene izvršbe, ki so nastali z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Šele takrat je tožeča stranka ugotovila, da je tožena stranka pritožbi dolžnika ugodila in sklep o izvršbi odpravila, čeprav bi ji morala biti odločba kot upnici in kot stranki v postopku osebno vročena. Z nevročitvijo oziroma nepravilno vročitvijo odločbe je bila storjena kršitev pravil postopka ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z izpodbijano odločbo se je namreč odločalo o pravici tožeče stranke s strani državnega organa, kar pomeni, da ima tožeča stranka pravico do sodnega varstva in je zato aktivno legitimirana za vložitev tožbe v tem upravnem sporu. Tožeča stranka je dala predlog za davčno izvršbo in je bila kot upnica vseskozi stranka v postopku davčne izvršbe. Terjatev se nanaša na plačilo občinske takse, ki je prihodek občinskega proračuna. V postopku je dajala dodatna pojasnila, ki jih je od nje zahteval finančni organ. Med drugim ji je poslal tudi pritožbo dolžnika in jo pozval, da se izjavi o njegovih navedbah, kar vse kaže na to, da so tožečo stranko šteli za stranko postopka in kar je skladno tako z določbami 292. člena ZUP kot z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Izpodbijana odločba ne zadeva zgolj dolžnika, ampak ima pravni interes tudi tožeča stranka kot upnik. Komunalna taksa je prihodek tožeče stranke in zato ima tožeča stranka interes, da se postopek davčne izvršbe izpelje.

4. Izpodbijana odločba pa je napačna tudi po vsebini. Tožeča stranka je dolžniku komunalno takso odmerila skladno z Odlokom. Odlok je bil sprejet na podlagi ZKT, ki je v 7. členu določal zastaralni rok dveh let in na njegovi podlagi je bila enaka določba vključena v 12. člen Odloka. ZKT je prenehal veljati s pričetkom veljavnosti ZFO-1, z razveljavitvijo ZKT pa je odpadla tudi pravna podlaga za zastaralni rok iz 12. člena Odloka. Zato pravica do izterjave takse od dolžnika ni zastarala v dveh letih, ampak je potrebno za tek zastaranja uporabiti ZDavP-2, ki v 125. členu določa petletni zastaralni rok. ZFO-1 sicer še vedno omogoča, da občina plačilo takse uredi v odloku, vendar pa ne določa zastaralnega roka in tudi ne dopušča, da bi občina tek zastaralnega roka določila z odlokom. To pomeni, da 12. člena Odloka glede zastaranja ni dovoljeno uporabiti in da je potrebno upoštevati določbo ZDavP-2, kar nenazadnje potrjuje tudi določba 364. člena Obligacijskega zakonika, ki določa splošni zastaralni rok petih let, razen če ni z zakonom določen drugačen rok. To pomeni, da je mogoče zastaranje urediti z odlokom le, če ti tako nalaga zakon, ZFO-1 pa občini te pravice ne daje. Zato je glede zastaranja treba uporabiti določbe ZDavP-2, po teh določbah pa pravica do izterjave v konkretnem primeru ni zastarala.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke glede aktivne legitimacije, saj tožeča stranka ni bila stranka v postopku davčne izterjave, temveč zgolj predlagatelj izvršbe. Stranka je bil zgolj dolžnik. Vztraja tudi pri razlogih sklepa o izvršbi in izpodbijane odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke kot neutemeljene ter vztraja pri svojih navedbah in predlogih.

7. Družba A. kot stranka z interesom se v odgovoru na tožbo strinja z izpodbijano odločitvijo in z njenimi razlogi.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Kar se tiče legitimacije tožeče stranke za tožbo, je le-ta z ozirom na sklep Vrhovnega sodišča I Up 231/2017 z dne 24. 1. 2018 nedvomno podana in se zato sodišče s tožbenimi ugovori v tej zvezi več ne ukvarja. Sporna tako ostaja izpodbijana odločitev po vsebini, to je vprašanje, ali je pravica do izterjave obveznosti iz naslova občinske takse, ki se terja od dolžnika - družbe A., zastarala.

10. Pri občinski oziroma komunalni taksi gre za davščino in s tem za obvezno dajatev, ki jo po določbah 147. člena Ustave lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, in sicer ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Zakonska podlaga za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti so določbe ZFO-1, ki v 9. členu, z izjemo področij, na katerih je takso mogoče uvesti, odločanje o njihovi uvedbi v celoti prepuščajo občinam. Nekoliko bolj restriktivne (oziroma zavezujoče za občine) so bile določbe ZKT, ki so veljale pred tem in na podlagi katerih so bile sprejete določbe 12. člena Odloka o zastaranju izterjave, za katere tožeča stranka trdi, da več ne veljajo.

11. Vendar pa novi ZFO-1 na veljavnost navedenih določb Odloka po presoji sodišča ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko (drugačne) vsebine, saj je pristojnost lokalnih skupnosti pri predpisovanju taks z ozirom na prej veljavni ZKT še razširil. Predpisal je (v prvem odstavku 9. člena) le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je (z ozirom na drugi odstavek istega člena, po katerem občina z odlokom predpiše vrsto in višino takse ter zavezanca za plačilo takse) tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim. Le-te takse lahko predpišejo, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje njihove izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljavno - po zakonskem pooblastilu predpisan z Odlokom in zato ni nezakonit, kot se zatrjuje v tožbi. Sodišče pa kot neutemeljeno zavrača tudi sklicevanje tožeče stranke na določbe OZ in ZDavP-2, oziroma na zastaralne roke po določbah teh zakonov. Komunalna oziroma občinska taksa je namreč javna dajatev in zato pod določbe OZ, ki urejajo obligacijska razmerja, ne sodi. Obenem pa je tudi ni šteti za davek iz 3. členu ZDavP-2 in zato ni podlage za uporabo določb o zastaranju, ki jih vsebuje ta zakon. Čim pa je tako in je dveletni zastaralni rok utemeljeno upoštevan pri odločitvi, je izpodbijana odločitev z ozirom na nesporne dejanske ugotovitve o poteku dveletnega zastaralnega roka za izterjavo obravnavane takse pravilna in skladna z zakonom oziroma z Odlokom.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.