Jedro

Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom UKC Maribor, Oddelek za psihiatrijo, brez privolitve v nujnem primeru, za čas dveh mesecev od dneva sprejema, to je do 6. 10. 2026.

2.Zoper sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu nasprotni udeleženec iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ter zmotno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče "pritožbi ugodi in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pr 302/2026 z dne 7. 8. 2026 spremeni tako, da čas zadržanja nasprotnega udeleženca v oddelku pod posebnim nadzorom skrajša za čas enega meseca od sprejema oziroma do dneva odločitve pritožbenega sodišča podredno, da sklep v izpodbijanem delu glede trajanja zadržanja razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, z napotilom, da konkretno presodi in obrazloži najkrajše časovno obdobje, v katerem je prisilno zadržanje dejansko nujno." Izpostavlja, da se sklep izpodbija "zlasti" glede trajanja zadržanja, saj je zadržanje za obdobje dveh mesecev glede na okoliščine konkretnega primera nesorazmerno dolgo, njegova nujnost za celotno določeno obdobje pa ni ustrezno konkretizirana in obrazložena. Pojasnjuje, da zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve predstavlja enega najintenzivnejših posegov države v osebno sfero posameznika in ne gre zgolj za zdravljenje, temveč hkrati za odvzem oziroma bistveno omejitev osebne svobode, ukrep pa je le dopusten samo in v obsegu, v katerem je dejansko nujen. Izpostavlja sodno prakso, da mora biti pri prisilnem zdravljenju izkazano, da je poseg nujen in sorazmeren, kar velja tudi za njegovo trajanje. Prepričan je, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov, ki bi utemeljevali določeno trajanje zadržanja in izpostavlja, da vsak dan prisilnega zadržanja pomeni nadaljevanje posega v osebno svobodo nasprotnega udeleženca in zato mora obstajati stvarna in konkretna podlaga za celotno obdobje za katero je zadržanje odrejeno.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju - ZNP-1)¹ v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr.

5.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži na psihiatričnem zdravljenju pri predlagateljici v oddelku pod posebnim nadzorom, ker so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena ZDZdr. Svojo odločitev je sprejelo na podlagi neposrednega zaslišanja stalnega sodnega izvedenca A. A. (v nadaljevanju: izvedenec), ki je svoje mnenje podal neposredno ustno na opravljenem naroku 7. 8. 2026 ter zaslišanja nasprotnega udeleženca.

6.Kadar gre za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, je potrebno po 52. členu ZDZdr ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr², ki se uporablja na podlagi 48. člena ZDZdr ³v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZDZdr⁴.

7.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:

-nasprotni udeleženec je oseba z duševno motnjo s po izvedencu postavljeno diagnozo: F23.9 - akutna psihotična motnja,

-bolezensko stanje nasprotnega udeleženca je posledica njegove duševne motnje, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti, saj ni zmožen presoje in nima uvida v svojo bolezensko klinično sliko in potrebe po zdravljenju (je bolezensko nekritičen),

-zaradi trenutnega stanja nasprotnega udeleženca je zdravljenje v psihiatrični ustanovi na oddelku pod posebnim nadzorom zaenkrat edina alternativa, saj potrebuje 24-urni nadzor ter modifikacijo in optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, kar se lahko izvaja le na oddelku pod posebnim nadzorom,

-zaradi hude motene presoje realnosti nasprotni udeleženec ni sposoben obvladati svojega ravnanja, kar se je pokazalo v njegovem neustreznem ravnanju, ko je v dveh blokih razbil vhode, z namenom, "da bi opozoril na krivico, ki se mu godi in preganjavico" ter le srečno naključje je bilo, da takrat pri vhodu v blok ni bilo ljudi.

8.Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka pravilno zaključilo, da pri nasprotnem udeležencu trenutno ni možna druga, milejša oblika psihiatričnega zdravljenja, ter da je potrebna dvo mesečna nadaljnja diagnostična obdelava na oddelku pod posebnim nadzorom iz razloga, ker je pričakovati, da bo nasprotnemu udeležencu v roku dveh mesecev uvedena optimalna psihiatrična medikamentozna terapija. Navedene dejanske ugotovitve tudi po oceni sodišča druge stopnje dajejo podlago za zaključek, da so kumulativno izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Ugotovljeno namreč je, da ima nasprotni udeleženec duševno motnjo - akutna psihična motnja, zaradi česar ima hudo moteno presojo realnosti ter vzrokov ogrožanja (ogrožanja življenja in zdravja) zaenkrat ni mogoče odvrniti z drugimi, milejšimi oblikami pomoči. Trenutno se pri njem, kot že pojasnjeno, izvaja nadzor z modifikacijo in optimizacijo medikamentozne psihiatrične terapije, pri čemer je izvedenec za stabilizacijo njegovega zdravstvenega stanja pojasnil, da je za to potreben čas dveh mesecev.

9.Pritožbeno zatrjevanje, da je nasprotnemu udeležencu odvzeta svoboda za neprimerno dalj časa, kot bi bilo utemeljeno, je neutemeljeno. Izvedenec je pojasnil zakaj je potrebna dvomesečna hospitaliziranost. Res je, da Ustava Republike Slovenije daje državljanom RS pravico do odklonitve zdravljenja, vendar je v obravnavanem primeru ob ugotovitvi, da so kumulativno izpolnjene vse predpostavke iz 39. člena ZDZdr, izrek navedenega ukrepa nujno potreben in primeren, izrečen ukrep je tudi sorazmeren z njegovim namenom ter ni porušeno načelo sorazmernosti, prav tako pa je tudi dolžina izrečenega ukrepa (dveh mesecev) skladna s strokovnim mnenjem izvedenca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da v kolikor se zdravstveno stanje nasprotnega udeleženca toliko izboljša, da ni več razlogov za njegovo zadržanje v oddelku pod posebnim nadzorom, ga lahko psihiatrična bolnišnica že pred iztekom roka, ki ga je določilo sodišče, odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom in o tem obvesti sodišče (prvi odstavek 71. člena ZDZdr).

10.Glede na obrazloženo ter ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP in 336. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

1¹ Uradni list RS, št. 16/2019 z veljavnostjo od 15. 4. 2019.

2² Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve je dopustna, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: - če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje življenje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi in drugim; - če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz 1. in 2. alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

3³ Če sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, s sklepom odloči, da se osebo sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom in določi tudi čas zadržanja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev, ter psihiatrično bolnišnico, ki naj osebo sprejme.

4⁴ Pri izdaji sklepov iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe 1., 2. in 3. odstavka 48. člena ZDZdr.