Jedro

Sodišče prve stopnje je po opravljenem ogledu povsem pravilno zaključilo, da je služnostna pot prosta v dogovorjeni širini služnostne trase (4 metre) in da vrata na dovozu iz glavne ceste niso zaklenjena, ob tem pa je na voljo dovolj prostora, da se lahko vozilo pred vrati varno ustavi ter da voznik izstopi in odpre vrata, zato ugotovljen poseg toženke ne onemogoča ali pomembneje ovira izvrševanja tožnikove služnostne pravice.

Tožnik na svoji nepremičnini ni bil vsaj od dne 27. 5. 2014, zato stanja ob vložitvi tožbe (dne 26. 2. 2015) ne more potrditi.

Ker tožnik ni ustrezno zatrjeval in tudi ne dokazal, da bi bilo sodno varstvo potrebno, ker bi toženka šele po vložitvi tožbe prenehala z vznemirjanjem njegove služnostne pravice na način, da bi to razširila na dogovorjeno širino 4 metrov, tudi njegovo zahtevek za prepoved bodočega poseganja v služnostno pravico ne more biti utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) zahtevala, da sodišče ugotovi, da ga je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) s postavljenimi vrati ograje in zoženjem služnostne poti motila pri izvrševanju njegove služnostne pravice do pešhoje, vožnje in živinogoje, ter toženki naloži odstranitev vrat ograje in razširitev služnostne poti, prepoved v bodoče na tak in podoben način posegati v služnostno pravico tožnika ter povrnitev pravdnih stroškov. V II. točki izreka je odločilo še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 740,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve celo zapisalo, da je toženka s svojimi dejanji deloma izpolnila tožbeni zahtevek tožnika, vendar tega ni upoštevalo pri izreku v I. točki izreka, kot tudi ne pri odločitvi o stroških postopka. Zaradi te absolutne bistvene kršitve določb postopka predlaga spremembo prvostopenjske sodbe, tako da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, oziroma je treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejansko stanje naj bi bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker se je sodišče prve stopnje na ogledu ukvarjalo le z dejstvom, da je toženka že sama prostovoljno delno izpolnila tožbeni zahtevek, ne pa tudi s spornimi vrati in dovozom na služnostno pot. V 9. točki obrazložitve sodbe je zapisalo, da je pred vrati dovolj prostora, da se lahko povsem varno ustavi avtomobil in voznik izstopi ter odpre vrata, kar absolutno ne drži. Poudarja, da so bila vrata v času vložitve tožbe zaklenjena, tožnik pa ni prejel ključev. Toženka naj bi namestila tudi znak, ki prepoveduje ustavljanje in parkiranje pred vrati, zaradi katerega tožnik nikakor ne more več do svoje nepremičnine. Uveljavlja še pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo spremenjenih razmer ali okoliščin, (katere sicer tudi ne obstajajo), ki bi lahko utemeljevale utesnitev služnostni oziroma ni pojasnilo, zakaj je v sedaj izpodbijani sodbi spremenilo svojo odločitev oziroma zavzelo drugačno stališče od tistega, ki ga je sprejelo v prejšnji odločbi med istima strankama. Sodišču prve stopnje očita, da je z nezakonito in napačno sodbo samo še poslabšalo položaj med služnostnim upravičencem in lastnikom služnostne poti, saj je toženka vznemirjanje tožnikove služnostne pravice le še povečala z rednim parkiranjem svojega vozila na služnostni poti in drugimi ravnanji. Graja tudi stroškovno odločitev, ki naj bi bila napačna, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženka po vložitvi tožbe prostovoljno izpolnila večji del tožbenega zahtevka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženki pa naloži povračilo priglašenih pritožbenih stroškov v roku 15 dni po izdaji odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo odgovarja na navedbe pritožbe, ki jih označuje kot neutemeljene, posamezne med njimi pa kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Zavzema se za zavrnitev neutemeljene pritožbe ter povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri tem ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih, kakor tudi ne v pritožbi izpostavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki so ustrezno obrazloženi in pri tem ne zahaja v nasprotja. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju trditev strank in zanje ponujenih dokazov v zadostni meri razjasnilo relevantne okoliščine ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe materialnega prava.

6. Tožnik zmotno meni, da je v konkretnem sporu, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice poti, pomembno ali so nastopile spremenjene okoliščine, ki bi opravičevale toženkino postavitev ograje, kot je bilo predmet presoje v sporu med pravdnima strankama v zadevi, kjer je sedanja toženka kot tožnica zahtevala utesnitev služnosti (1). V predmetnem sporu, katerega predmet je prepoved vznemirjanja služnostne pravice na podlagi 212. člena SPZ (2) in smiselni uporabi 99. člena SPZ (3), se presoja ali sporna postavitev ograje predstavlja (toženkin) protipravni poseg v tožnikovo služnostno pravico poti in s tem nedopustno vznemirjanje služnostnega upravičenca pri izvrševanju njegove pravice, pri tem pa opravičljivost toženkinega ravnanja ni bistvenega pomena. Toženka je že v odgovoru na tožbo (4) pojasnila, da je poskusila tožniku ob postavitvi ograjnih vrat v letu 2006 izročiti ključe, ki pa jih ni želel sprejeti, zaradi česar se ograjna vrata nikoli niso zaklepala. Tožnik je navajal, da ključa od vrat ni dobil, ni pa trdil, da bi toženka vrata zaklepala oziroma, da bi mu zaradi postavitve vrat bil onemogočena uporaba služnostne poti. Njegove pritožbene trditve o tem, da so bila vrata ograje v času vložitve predmetne tožbe zaklenjena in da je toženka tik pred ogledom, ki ga je v postopku opravilo sodišče prve stopnje, odstranila ključavnico, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Takšnih trditev tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, v pritožbi pa ni izkazal, da tega brez lastne krivde ni mogel pravočasno navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ob tem pa iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zaslišan kot stranka na naroku za glavno obravnavo dne 4. 1. 2016 izpovedal, da je bil na svoji nepremičnini nazadnje ob ogledu v zadevi P 220/2013. Ker tako vsaj od izdaje sodbe v tisti pravdni zadevi, torej dne 27. 5. 2014 pa do izpovedbe dne 4. 1. 2016 tožnik na svoji nepremičnini ni bil, dejansko ne more potrditi stanja, kakšno bi naj bilo ob vložitvi tožbe (dne 26. 2. 2015). Sodišče prve stopnje je po opravljenem ogledu povsem pravilno zaključilo, da je služnostna pot prosta v dogovorjeni širini služnostne trase (4 metre) in da vrata na dovozu iz glavne ceste niso zaklenjena, ob tem pa je na voljo dovolj prostora, da se lahko vozilo pred vrati varno ustavi ter da voznik izstopi in odpre vrata, zato ugotovljen poseg toženke ne onemogoča ali pomembneje ovira izvrševanja tožnikove služnostne pravice, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožnika v tem delu pravilno zavrnilo.

7. Pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje prvostopenjskemu zaključku, da je mogoče osebno vozilo pred spornimi vrati ograje varno ustaviti in se nanašajo na pojasnjevanje različnih dolžin osebnih avtomobilov, dolžin osebnih avtomobilov z prikolicami, s čimer poudarja, da je zaradi postavitve ograjnih vrat vozilo potrebno ustaviti tako, da je moten prehod pešcem in kolesarjem, saj se morajo ti izogniti vozilu in del poti opraviti po cesti, v primeru prometne nesreče pa je krivec lastnik na pločniku ustavljenega avtomobila, kot tudi trditve o postavitvi prometnega znaka za prepoved ustavljanja in parkiranja, na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, tožnik pa ni uspel dokazati, da tovrstnih navedb brez lastne krivde ni mogel pravočasno uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8. Toženka je tožbeni zahtevek v delu, ko je tožnik zahteval razširitev služnostne poti na dogovorjeno širino 4 metrov že prostovoljno izpolnila, sama je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da je robnike odstranila nemudoma po prejemu sodbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 992/2014 z dne 25. 11. 2014 in s tem tožniku omogočila nemoteno uporabo služnostne poti v širini 4 metrov (5). Tožnik trditev toženke, da je odstranila robnike in njene časovne opredelitve kdaj je to storila, ni prerekal. Navajal je le, da z odstranitvijo robnikov tožniku še ni omogočena uporaba poti v širini 4 metrov, saj je pot v delu še zaraščena s travo in dvema sadikama grmovja. Tožnik je vztrajal s tožbenim zahtevkom tudi v tem delu. Šele v pritožbi in s tem v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP prepozno navaja, da naj bi toženka služnostno pot razširila na širino 4 metrov in porezala grmovje šele po vložitvi tožbe pred izdajo sodbe oziroma dejansko tik pred ogledom. Ker pa tožnik do svoje izpovedbe 4. 1. 2016 (6) na svoji nepremičnini ni bil vsaj od dne 27. 5. 2014, stanja ob vložitvi tožbe (dne 26. 2. 2015) ne more potrditi. Prav zato pa tudi ni mogoče slediti njegovim pritožbenim navedbam, da naj bi toženka šele po vložitvi tožbe pot razširila nazaj na 4 metre. Sodišče prve stopnje je ob ogledu dne 17. 2. 2016, ki je bil hkrati tudi zadnji narok za glavno obravnavo, kot nesporno ugotovilo, da služnostna trasa meri 4 metre. Ob zaključku glavne obravnave tako niso obstajale okoliščine, na podlagi katerih bi bilo treba tožnici zaradi varovanja tožnikove služnostne pravice poti naložiti s tožbenim zahtevkom zahtevano razširitev služnostne poti na širino 4 metrov, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo. Ker tožnik ni ustrezno zatrjeval in tudi ne dokazal, da bi bilo sodno varstvo potrebno, ker bi toženka šele po vložitvi tožbe prenehala z vznemirjanjem njegove služnostne pravice na način, da bi to razširila na dogovorjeno širino 4 metrov, tudi njegovo zahtevek za prepoved bodočega poseganja v služnostno pravico ne more biti utemeljen.

9. Tožnik zmotno ocenjuje, da je s tožbenim zahtevkom delno uspel, ker naj bi ga toženka po vložitvi tožbe (7) prostovoljno delno izpolnila, in zato neutemeljeno zahteva spremembo prvostopenjske sodbe v stroškovnem delu. Sicer pa tožnik v pritožbi ni podal nobenih razlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotovanje posameznim postavkam toženki odmerjenih stroškov postopka na prvi stopnji. Sodišče druge stopnje po ugotovitvi, da je odločitev o stroških skladna z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in 155. člena ZPP, pri odmeri višine pa je pravilno upoštevana Odvetniška tarifa (OT), kot neutemeljena zavrača pritožbena nasprotovanja stroškovnemu delu odločitve sodišča prve stopnje.

10. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ob analogni uporabi prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije stroške svoje pritožbe. Odgovor, ki ga je na pritožbo vložila toženka, pa ni dodatno prispeval k rešitvi zadeve, zato ji sodišče druge stopnje stroškov odgovora na pritožbo ni priznalo in jih ob uporabi 155. člen ZPP krije toženka sama. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165 člena ZPP.

Op. št. (1) : Pravdna zadeva Okrajnega sodišča na Ptuju P 220/2013, sodba izdana dne 27. 5. 2014, potrjena s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 992/2014 z dne 25. 11. 2014. Op. št. (2) : Besedilo 212. člena SPZ: „(1) Če kdo služnostnega upravičenca neutemeljeno moti pri izvrševanju služnosti, lahko ta s tožbo zahteva, da preprečevanje oziroma motenje preneha. (2) Za tožbo iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja prvi odstavek 99. člena tega zakona.“ Op. št. (3) : Besedilo 99. člena SPZ: „(1) Če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. (2) Če je bila z vznemirjanjem iz prejšnjega odstavka povzročena škoda, ima lastnik pravico zahtevati njeno povrnitev po splošnih pravilih o povrnitvi škode. (3) Zahtevek iz prvega odstavka tega člena ne zastara.“ Op. št. (4) : Na list. št. 10. Op. št. (5) : Navedbe podane v odgovoru na tožbo, list. št. 9. Op. št. (6) : Na list. št. 32. Op. št. (7) : Kar, kot že pojasnjeno, navaja šele v pritožbi.