Jedro

Vprašanje, ali imata tožnika možnost urediti nov dostop po svoji nepremičnini do javne ceste, za odločitev v sporu o motenju posesti ni relevantno. Tudi morebitna neuporaba poti tekom pravde ne pomeni, da bi tožnika opustila posest sporne poti, saj sta ravno zaradi varstva te svoje posesti sprožila motenjsko pravdo.

V konkretnem primeru je, glede na to, da sta tožnika zatrjevala, da sta imela na nepremičnini toženca posest, torej delno oblast nad stvarjo, katere vsebina je bila možnost dostopa in dovoza do njunih nepremičnin ter da je toženec posegel v njun dotedanji način uporabe nepremičnine oziroma jima je onemogočil dovoz s tem, ko je na pot nastavil oviro, jasno, da sta zahtevala posestno varstvo in ne varstva služnostne pravice. Zatrjevanje pravice služnosti pomeni zatrjevanje temelja, ki opravičuje delno oblast na tuji nepremičnini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožba v I. točki izreka ( v ugotovitvenem delu) zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka motila tožeči stranki v njuni mirni posesti poti, ki poteka iz javne ceste parc. št. 1, k. o. X, med stanovanjsko hišo z naslovom M. 23, ki je last tožečih strank, vsake do 1/2, in stanovanjsko hišo z naslovom M. 24, last tožene stranke do celote, preko parc. št. 2, k. o. X in parc. št. 3, k. o. X, do parc. št. 4, k. o. X in parc. št. 5, k. o. X, preko katerih se pot nadaljuje do parc. št. 6, k. o. X, in parc. št. 7, k. o. X (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v osmih dneh s poti, ki poteka iz javne ceste parc. št. 8, k. o. X med stanovanjsko hišo z naslovom M. 23, ki je last tožečih strank, vsake do 1/2, in stanovanjsko hišo z naslovom M. 24, last tožene stranke do celote, preko parc. št. 2, k. o. X in parc. št. 3, k. o. X, ki sta obe v lasti tožene stranke, do parc. št. 4, k. o. X, parc. št. 5, k. o. X, preko katerih se pot nadaljuje do parc. št. 6, k. o. X in parc. št. 7, k. o. X, ki so zdaj last tožečih strank, vsake do 1/2, odstraniti postavljeno oviro in omogočiti normalno rabo te poti (II. točka izreka). Toženi stranki je prepovedalo v bodoče posegati s takimi in podobnimi ravnanji v posest zgoraj opisane poti (III. točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka drugače, je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.384,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudni obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga spremembo sklepa v smeri zavrženja tožbe oz. zavrnitve tožbenega zahtevka, s stroškovno posledico, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navaja, da tožeča stranka uveljavlja motenje posesti stvarne služnosti pravice hoje in vožnje po poti, čeprav SPZ ne pozna več takšnega pravnega varstva (ne pozna niti pojma posesti stvarne služnosti). Tožba tožnikov je zato nedopustna, saj nima podlage v veljavni zakonodaji. Opozarja, da tožba nima relevantnih in konkretnih trditev o posesti, zaradi česar je nepopolna in smiselno nesklepčna. Tožbeni zahtevek je poleg navedenega tudi nerazumljiv in neizvršljiv, saj ni znana in konkretizirana ovira. Sodišče se postavi v vlogo tožnika in tožbo na dolgo in široko popravlja, dopolnjuje in prilagaja na način, da ji je lahko, na temelju lastnih ugotovitev v postopku, ugodilo. Tako postopanje pa predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka na temelju 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za ugotovitveni del tožbe tožnika nimata in ne izkažeta niti ne zatrjujeta pravnega interesa. Ni pa si tudi moč zamisliti, v čem bi bil ta del zahtevka konkretno pojasnjevalni. Toženec je zaslišan v konkretni zadevi izpovedal in zatrdil, da je s poti vse umaknil ter je predlagal opravo ogleda s strani sodišča na kraju samem. Zato je protispisna ugotovitev sodišča, da naj toženec ne bi navajal, da je vse ovire po začasni odredbi odstranil. Toženec je to navajal najmanj ob zaslišanju, zato tožeča stranka nima in ne more imeti pravnega interesa na restitucijskem delu tožbenega zahtevka. Tožba je tudi prepozna. Sodišče enostransko sledi pričam tožnikov, čeravno gre v glavnini za priči, ki sta sin in hči tožnikov, do česar prvo sodišče prav v ničemer ni kritično. Na drugi strani pa sodišče spregleda in ne tehta ter arbitrarno ne sprejema v dokazni oceni izjav toženca ter toženčevih prič, ki so dejansko izvajali dela na strehi in ki so vsi enoznačno povedali, da so se dela opravljala v petek in soboto, v nedeljo pa se je zgolj kaj pospravljalo ter da se je palete s strešniki - opeko uporabljalo že v petek. Tožnika sta bila torej seznanjena z oviro - paleto že v petek in ne šele v nedeljo. Tožnika nista izkazala in dokazala, kako in s čim konkretno naj bi ju toženec motil v njuni domnevni posesti. Sklep je v tem delu nejasen, nerazumljiv in pomanjkljiv. To velja tudi za siceršnjo ugotovitev sodišča, da tožnika predmetnega zemljišča skoraj dve leti ne uporabljata več. Dejstvo je, da tožnika za vložitev tožbe nimata ekonomskega in pravnega interesa. Tožnika predmetne poti v ničemer ne potrebujeta, saj imata dostop z javne ceste do lastnih nepremičnin po svojem zemljišču. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti je dajatveni, kar izhaja iz 34. člena Stvarnopravnega zakonika2. Sodna praksa je v preteklosti dopuščala oblikovanje zahtevkov v motenjskih pravdah tudi z ugotovitvenim zahtevkom glede obstoja spornih dejstev, ki se nanašajo na opis motilnega dejanja, vendar pa tako teorija kot novejša sodna praksa ugotovitveni del tožbenega zahtevka pri zahtevkih iz naslova motenja posesti štejeta za nepotrebnega. Ugotovitveno tožbo je namreč mogoče vložiti le pod pogoji iz 181. člena ZPP. Ker ugotovitveni del tožbenega zahtevka ni pojasnjevalen, saj je že iz dajatvenega zahtevka mogoče razbrati, da se motilno ravnanje nanaša na postavitev ovir na poti, ki je v dajatvenem zahtevku natančno opisana, je pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava na podlagi določb 358. člena ZPP spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o ugoditvi ugotovitvenemu tožbenemu zahtevku, tako, da je ta del tožbe kot nepotrebnega zavrglo.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilne dejanske okoliščine, pomembne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, pravilno in popolno ugotovilo. Pritožbene navedbe, ki trdijo drugače, pritožbenega sodišča ne prepričajo in ne omajajo ugotovitev sodišča prve stopnje. Obrazložitev sklepa vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki se ugotavljajo v postopku zaradi motenja posesti, in ga je mogoče preizkusiti, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka. Sodišče je zaslišalo pravdne stranke ter številne priče in vpogledalo ter upoštevalo dokazne listine v spisu. Izvedene dokaze je ocenilo s prepričljivimi in življenjsko sprejemljivimi argumenti, ki so razumljivi in celoviti ter jih tožena stranka z analiziranjem posameznih izpovedb ne omaja.

8. V skladu z 32. členom SPZ se rok za sodno varstvo pred motenjem posesti izteče po poteku 30 dni, odkar je posestnik izvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sta tožnika izvedela za motenje dne 30. 10. 2016, ko je bila ovira na sporno pot postavljena (prestavljena), zaradi česar je tožba tožeče stranke, vložena dne 29. 11. 2016, pravočasna. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo ne le na podlagi izpovedb tožnikov in njunih otrok, priče A. A. in priče B. B. ml., temveč tudi na podlagi izpovedbe očeta tožene stranke C. C., ki je izpovedal, da so se dela opravljala tudi še v nedeljo, da je bila paleta na sporno pot postavljena v nedeljo, da je bila po postavitvi palete sporna pot neprevozna ter da je morala biti sporna pot v času, ko se je streha obnavljala, že zaradi potreb tožene stranke pri izvajanju obnove strehe objekta, prevozna, ter izpovedbe soseda pravdnih strank, priče D. D., ki je izpovedal, da v nedeljo dopoldan, ko je peljal psa na sprehod, pot še ni bila zaprta, medtem, ko je bila v nedeljo popoldne paleta že nastavljena na poti. Nenazadnje pa je sam toženec izpovedal, da je lahko bila nedelja, ko je prestavil na pot sporno paleto. Prvostopenjsko sodišče je dokazno ocenilo tudi izpoved E. E. in prepričljivo pojasnilo, zakaj navedeni priči ne verjame (9. točka obrazložitve sklepa).

9. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (prvi odstavek 33. člena SPZ). Tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti ugodi le, če ugotovi, da je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, da je bila posest res motena, da je bil toženec tisti, ki je posest motil in da je bilo motenje samovoljno ter protipravno.

10. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta imela tožnika skupaj s tožencem soposest poti, ki je predmet spora. Pot sta tožnika uporabljala za dovoz k hiši, kar izhaja iz izčrpno izvedenega dokaznega postopka. Za njuno uporabo so vedele številne v postopku zaslišane priče, tudi priče, ki jih je v dokaz predlagal toženec.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila zaradi postavitev ovir na poti tožnikoma onemogočena uporaba poti, s čimer je bil samovoljno spremenjen dotedanji način izvrševanja njune posesti (35. člen SPZ). Kot je pravilno pojasnilo pritožniku že sodišče prve stopnje, vprašanje, ali imata tožnika možnost urediti nov dostop po svoji nepremičnini do javne ceste, za odločitev v sporu o motenju posesti ni relevantno. Tudi morebitna neuporaba poti tekom pravde ne pomeni, da bi tožnika opustila posest sporne poti, saj sta ravno zaradi varstva te svoje posesti sprožila motenjsko pravdo.

12. Pritožba pravilno navaja, da je SPZ opustil konstrukcijo posesti pravice in na tej podlagi varstvo služnosti ni več mogoče, vendar pa za posestno varstvo zadošča že delna oblast nad stvarjo. Služnost je po svoji vsebini omejitev lastninske pravice. Za stvarno služnost velja, da omejuje uporabo tuje stvari. V teoriji in sodni praksi ni sporno, da se izvrševanje dejanske oblasti, ki sicer lahko ustreza tudi vsebini služnosti, šteje za dejanski posestni položaj, ki opravičuje tistega, ki to oblast zatrjuje, do posestnega varstva3. Vendar pa je v konkretnem primeru glede na to, da sta tožnika zatrjevala, da sta imela na nepremičnini toženca posest, torej delno oblast nad stvarjo, katere vsebina je bila možnost dostopa in dovoza do njunih nepremičnin ter da je toženec posegel v njun dotedanji način uporabe nepremičnine oz. jima je onemogočil dovoz s tem, ko je na pot nastavil oviro, jasno, da sta zahtevala posestno varstvo in ne varstvo služnostne pravice. Zatrjevanje pravice služnosti pomeni zatrjevanje temelja, ki opravičuje delno oblast na tuji nepremičnini. Zato sodišče prve stopnje ni spreminjalo tožbenega zahtevka, ko je iz izreka sklepa izpustilo oz. črtalo besede, ki se nanašajo na služnostno pravico.

13. Pritožba graja tudi odločitev o vzpostavitvi prejšnjega stanja, saj naj bi toženec navedel, da je s poti odstranil že vse ovire. Iz izpovedbe tožnika izhaja, da je bila s sporne poti sicer odstranjena paleta, na sredi poti pa je še vedno mreža in nasuta zemlja. Po izpovedi toženke je na poti še vedno zemlja, mreža in kol ter vse, kar je postavljeno ob steni. Trditveno in dokazno breme glede vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja, v konkretnem primeru odstranitve vseh ovir s poti, je bilo na tožencu. Pravilno je sodišče prve stopnje tožencu pojasnilo, da ni podal navedb v zvezi s tem, da je s poti odstranil vse ovire. Izpovedba toženca pa pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti. Če stranka ne izpolni svojega trditvenega bremena, sodišče ni dolžno izvajati dokaznega postopka, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti predlaganega dokaza z ogledom na kraju samem.

14. Ker je tožeča stranka s postavljanjem novih ovir nadaljevala (najprej je bila postavljena paleta s strešniki, nato pa še plastičen sod, lesene palete, železne armature, traktor...), je sodišče v izreku sklepa pravilno ohranilo generalni pojem "ovira na poti". Sklep o motenju posesti je v izreku, s katerim se tožencu nalaga odstranitev postavljene ovire s točno določene poti ter omogočanje normalne rabe te poti, izvršljiv in zato predstavlja izvršilni naslov.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo (3. točka 365. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

16. Ker je tožena stranka v pritožbenem postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo (drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Tožena stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, ki z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 v nadaljevanju SPZ. 3 VSL sklep I Cp 3414/2009.