Jedro

Sodišče prve stopnje je zato, ob pravilni ugotovitvi, da so se bolečine v predelu ledveno-križne hrbtenice pojavile po škodnem dogodku in ker iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi imel težave s tem delom hrbtenice, ob nesporno ugotovljeni bolezenski okvari in mnenju izvedenca ter upoštevaje teorijo adekvatne vzročnosti upravičeno štelo, da vse posledice oziroma težave, ki so tožniku nastale po obravnavanem škodnem dogodku, izvirajo iz tega dogodka in tako tudi s strani izvedenca ugotovljene bolečine ledveno-križne hrbtenice.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v tč. I spremeni tako, da se znesek 7.314,82 EUR zniža na znesek 6.782,89 EUR, tožbeni zahtevek pa se za 531,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila zavrne, - v tč. VI pa spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.867,50 EUR nadomesti z zneskom 2.725,04 EUR.

II. Pritožba tožene stranke v ostalem delu in pritožba tožeče stranke v celoti se zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 7.314,82 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila; (II.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 12.848,18 EUR od 1. 10. 2019 do vključno 28. 1. 2020; (III.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vplačati v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pri A. d. d., znesek v višini 1.778,83 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila; (IV.) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vplačati v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pri B. d. d. znesek v višini 1,74 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila; (V.) zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnji zahtevani znesek 5.783,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje, in (VI.) odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.867,50 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

2. Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pritožili.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) je vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v I., V. in VI. točki izreka spremeni tako, da te glasijo: ″I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 9.314,82 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila. V presežku za nadaljnji zahtevani znesek 3.783,01 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje, se tožbeni zahtevek zavrne. VI. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.437,55 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku tega roka.″ Pritožbenemu sodišču še predlaga, da toženi stranki naloži, da je dolžna plačati tožeči stranki pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude dalje do plačila. Tožnik meni, da je glede na izvedeniško mnenje in pričanje izvedenca dr. A. A. ter aktualno sodno prakso višina odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je dosodilo sodišče prve stopnje, prenizka. V nadaljevanju pritožbe izpostavlja izpovedbo izvedenca na naroku z dne 13. 1. 2022 in navaja, da je prav škodni dogodek pri tožniku sprožil manifestacijo prej nemih degenerativnih sprememb, zaradi katerih je bilo zdravljenje bistveno daljše, bolečine hujše in dolgotrajnejše ter tekom zdravljenja večje število nevšečnosti, prav tako so pri tožniku ostale določene omejitve, zaradi katerih so zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. Glede na navedeno in ugotovitve izvedenca je torej tudi vsa zmanjšanja življenjskih aktivnosti in bolečine tožnika v naslednjih letih pripisati obravnavanemu škodnemu dogodku. Tožnik nadalje v pritožbi povzema tožbene trditve, svojo izpovedbo v zvezi s to obliko nepremoženjske škode ter oceno izvedenca, da bodo bolečine pri tožniku v ledveno - križni hrbtenici s sevanjem v oba spodnja uda in sicer do srednje hude intenzitete šele z leti manj izrazite. Upoštevajoč dejstvo, da je tožnik tudi tekom zdravljenja trpel začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je bilo dolgotrajno (13 mesecev) in intenzivno in je mednje sodišče prve stopnje štelo tudi to, da je tožnik duševno trpel zaradi izgubljenega dopusta, je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 6.000,00 EUR, kot jo je prisodilo sodišče prenizka in bi bila pravična in primerna v višini 8.000,00 EUR, kolikor tožnik iz tega naslova vtožuje (7.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 1.000,00 EUR iz naslova izgubljenega dopusta). Vpliv obravnavane nezgode na tožnikovo zmožnost je namreč precejšen, tako pri opravljanju dela, kot pri vsakodnevnih opravilih, predvsem pa pri rekreaciji in sproščanju. Tožnik izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke tudi navedel, da tožnik lahko še 10 let ali več ne bi imel teh omejitev, v kolikor do obravnavane nezgode ne bi prišlo. Dejstvo je namreč, da je bil pred nezgodo v izjemno dobri fizični kondiciji, katero je potreboval za opravljanje zelo zahtevnih del na delovnem mestu rudarja. Tožnik še predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tudi v stroškovnem delu, saj predlagana sprememba prinese drugačno razmerje uspeha v predmetnem postopku in posledično drugačno višino obveznosti tožene stranke iz tega naslova.

4. Toženka s pritožbo izpodbija odločitve v I., III., IV. in VI. točki izreka sodbe. Meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo nekaj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče ni spoštovalo temeljih načel za odmero odškodnine - načeli individualizacije višine odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. S pritožbenimi navedbami, ki so v izogib ponavljanju povzete v nadaljnjih točkah te obrazložitve, izpodbija odločitev sodišča o odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, odločitev o odmeri odškodnine za premoženjsko škodo, in sicer odločitev o priznanju zahtevanega zneska 400,00 EUR iz naslova plačila samoplačniških zdravstvenih pregledov ter odločitev, da je tožena stranka dolžna vplačati znesek 1.778,83 EUR v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in znesek 1,74 EUR v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje. Nadalje toženka navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni valoriziralo že plačanega zneska odškodnine v višini 12.848,18 EUR. Meni, da je z izplačilom zneska odškodnine tožniku v višini 12.848,18 EUR (+ 10 % odbitna franšiza, kar sodišče prav tako ni upoštevalo) tekom postopka na račun tožnika izplačala več kot pravično denarno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v izpodbijanem delu zavrne, toženki (očitno prav: tožniku) pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka; podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da v primeru njene uspele pritožbe, upoštevaje tožnikov uspeh v pravdi, le temu prilagodi tudi znesek prisojenih pravdnih stroškov, ki jih je dolžna povrniti toženka.

5. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo, prav tako tožnik ni odgovoril na toženkino pritožbo.

6. Toženkina pritožba je delno utemeljena, tožnikova pritožba pa ni utemeljena.

7. Nesporno je, da je tožnik utrpel škodo na delovnem mestu v C. d.d. 19. 3. 2018, ko je prišlo do sprostitve pritiska na delovišču oziroma stebrnega udara. Zaradi moči stebrnega udara ga je dvignilo od tal, nakar je padel na tla in ga je v jami tudi zasulo. Ob dogodku je bil v nezavesti in bil na dogajanje po padcu na tla anamnestičen; zavedati se je začel šele v bolnišnici. Kot navaja toženka v pritožbi, je sodišče prve stopnje obseg vseh vtoževanih oblik nepremoženjske škode ugotavljalo na podlagi izpovedbe tožnika in s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedencu, da je tožnik v tem škodnem dogodku utrpel eksplozijsko ("blast") poškodbo telesa s pretresom možganov ter bolečinami v desni strani prsnega koša, vratni hrbtenici, medenici, desnem kolenu in hrbtu, po poškodovanju pa se je pri njemu razvila še prehodna posttravmatska stresna motnja in so se izrazile zdravstvene težave zaradi kronične (degenerativne, bolezenske) okvare ledveno-križne hrbtenice. Neutemeljen je toženkin pritožbeni očitek, da je sodišče v okviru dokazne ocene izvedensko mnenje presojalo in povzelo neobjektivizirano in v nasprotju s pisno in ustno dopolnitvijo izvedenskega mnenja, zato ne drži, da so se odločilna dejstva napačno ugotovila in da je zato prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava in da je končni znesek odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo, upoštevajoč že nesporno izplačano odškodnino s strani toženke, odmerjen previsoko ter ni v okviru pravne teorije in sodne prakse. Sodišče prve stopnje je odločitve o ugovorih tožene stranke, da bo potrebno ob upoštevanju tudi vzročne zveze med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode presojati tožnikovo stanje zaradi težav v križu in da je vsaj del teh tožnikovih težav pripisati škodnemu dogodku, temeljito obrazložilo in ne pavšalno, kot trdi toženka. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je obrazložilo, da je obravnavana delovna nezgoda, kot je slediti strokovnim ugotovitvam izvedenca tako v pisnem mnenju kot tudi dopolnitvi na obravnavi, sprožila tožnikove zdravstvene težave z ledveno-križno hrbtenico, ki pa so v celoti posledica predhodne degenerativne okvare hrbtenice - tožnik namreč pred tem dogodkom zdravstvenih težav zaradi degenerativnih sprememb ni imel. Bistveno je, da je prišlo do sproženja tožnikovih težav z ledveno-križno hrbtenico v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, zato ni odločilno, da izvedenec ni mogel natančno določiti trenutka, kdaj so se težave sprožile, in zadošča za potrditev pravilnosti gornjega zaključka pojasnilo izvedenca, da je prišlo do sproženja težav bodisi s sunkovitim gibanjem njegovega telesa ob dogodku, bodisi s kasnejšim prisilnim mirovanjem in oteženim gibanjem zaradi zdravstvenih težav, povezanih s tem dogodkom. Sodišče prve stopnje je zato, ob pravilni ugotovitvi, da so se bolečine v predelu ledveno-križne hrbtenice pojavile po škodnem dogodku in ker iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja, da bi imel težave s tem delom hrbtenice, ob nesporno ugotovljeni bolezenski okvari in mnenju izvedenca ter upoštevaje teorijo adekvatne vzročnosti upravičeno štelo, da vse posledice oziroma težave, ki so tožniku nastale po obravnavanem škodnem dogodku, izvirajo iz tega dogodka in tako tudi s strani izvedenca ugotovljene bolečine ledveno-križne hrbtenice. Pravilno je obrazložilo, da je po tej teoriji škodni dogodek izključni razlog za nastanek tožnikovih težav v obliki telesnih bolečin in strahu, saj je sprožil prej klinično nemo okvaro hrbtenice. Toženka podaja lastno dokazno oceno, da dokazni postopek ni z zadostno stopnjo verjetnosti pokazal, da je v celoti podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode, saj da je izvedenec jasno poudaril, da obsega nevšečnosti in trajanje zdravstvenih težav z ledveno-križno hrbtenico ni mogoče objektivno ugotoviti. Slednje pa ne drži, saj je izvedenec ugotovil, to pa je povzelo tudi sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve sodbe, da so bile bolečine v ledveno-križni hrbtenici z občasnim sevanjem v oba spodnja uda, ki jih je ob predhodni bolezenski (degenerativni) okvari hrbtenice sprožil obravnavani škodni dogodek, blage do srednje hude intenzitete ter prisotne predvsem ob gibanju oziroma spreminjanju položaja telesa. Izrazitejše so bile prvih 6 mesecev po škodnem dogodku, nato pa so se umirile in se občasno v nekajmesečnih presledkih ponovno intenzivirale do srednje hudih bolečin. Takšne bolečine je pri tožniku pričakovati tudi v bodoče, pri čemer pogostnosti obdobij poslabšanja stanja ni mogoče predvideti, verjetno pa bodo bolečine z leti postajale vedno manj izrazite. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo mnenju izvedenca o neugodnostih, ki jih je tožnik prestajal v zvezi z zdravljenjem zdravstvenih težav z ledveno-križno hrbtenico (naštete v tč. 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Odgovor, ki ga je izvedenec navedel v izvedenskem mnenju in na katerega se očitno nanaša gornji očitek, in sicer da ni mogoče natančno opredeliti, v kolikšni meri so bile nevšečnosti in zdravljenje težav z ledveno-križno hrbtenico povezani z obravnavanim škodnim dogodkom in koliko zgolj z obstoječimi degenerativnimi spremembami na hrbtenici, pa je tudi sicer nerelevanten, ker je sodišče prve stopnje pravilno, upoštevaje teorijo adekvatne vzročnosti, zaključilo, da je šteti, da tudi ugotovljene bolečine ledveno-križne hrbtenice (in s tem tudi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem) izvirajo iz obravnavanega škodnega dogodka. Po obrazloženem so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da je sodišče v tem delu absolutno preseglo in izven strokovno izdelanega izvedenskega mnenja presojalo nepremoženjsko škodo, da objektivizacija v tem pogledu ni bila mogoča in da zato sodišče nestrokovno podaja zaključke v tem oziru in povsem prezre ugovorne navedbe tožene stranke. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče v tem delu z večjo mero skrbnosti presojati vse posledice in težave, upoštevati tudi strokovne navedbe toženke, in da je zato posledično tudi neutemeljeno ocenilo, da je pravična denarna odškodnina za vse neugodnosti ter opisano trajanje in intenziteto prestanih in bodočih telesnih bolečin v znesku 11.500,00 EUR. Glede na ugotovljeno poškodbeno stanje (pri čemer je poudariti, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik utrpel zvin vratu, pač pa poškodbo telesa z med drugim bolečinami v vratni hrbtenici, in je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo, da objektivnih znakov za zvin vratu ni bilo), in glede na pritožbeno neizpodbijane ugotovitve o vrstah, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter ugotovljen obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem1, je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode v znesku 11.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi bodoče telesne bolečine, ki bodo glede na tožnikovo starost ob škodnem dogodku (40 let), trajale še vrsto let, kakor tudi upravičeno izpostavilo, da je tožnikovo zdravljenje trajalo dobro leto in zahtevalo številne preglede pri različnih zdravnikih specialistih in pri osebni zdravnici, pa tudi več različnih vrst preiskav ter opravo številnih fizioterapij. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da (v škodnem dogodku) ugotovljene poškodbe niso zapustile trajnih bolečin. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče v končni oceni pri odmeri odškodnine ni upoštevalo, da ima izpovedba tožnika manjšo dokazno moč kot mnenje izvedenca, saj slednje ne drži. 8. Toženka nadalje meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno ocenilo stanje in intenzivnost prestanega strahu pri tožniku in da je očitno namenilo večjo dokazno moč izpovedbi tožnika kot objektivni medicinski dokumentaciji in končno izvedenskemu mnenju. Izpostavlja zapis izvedenca, da tožnik ob upoštevanju, da je bil diagnosticiran pretres možganov, ni mogel trpeti primarnega strahu, in navaja, da je iz medicinske dokumentacije razvidno, da se škodnega dogodka ne spominja. Toženka sodišču očita, da je nekritično, izven objektivnih podatkov tožniku verjelo, kako je prišlo do škodnega dogodka (torej tožnik se naj bi spominjal škodnega dogodka), pri tem pa prišlo samo s seboj v nasprotje, saj v okviru druge oblike nepremoženjske škode zapiše, da je presojalo, da ima dokaz z izvedencem večjo dokazno moč kot samo zaslišanje stranke. Stranke so sicer tiste, ki bi sodišču zagotovo lahko ponudile največ podatkov o dejanskem dogajanju, vendar pa so takšne informacije zaradi zainteresiranost za končni izid pravde nezanesljive, kar pa sodišče pri oceni vseh dokazov ni upoštevalo. Res je izvedenec povedal hipotetično na vprašanje tožnikovega pooblaščenca, da bi lahko prišlo do situacije, da je prestajal primarni strah (s kolikšno stopnjo verjetnosti se to niti ni ugotavljalo), vendar pa je potrebno upoštevati, da je tukaj najbolj objektivizirana in relevantna za izdelavo medicinska dokumentacija, kar je poudaril tudi izvedenec, in zato bi sodišče moralo navedeno ustrezno pretehtati in upoštevati dokumentacijo v smislu, da se tožnik dogodka ni spominjal ob prvotnih preverbah anamneze. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je izvedenec v zvezi s strahom v mnenju zapisal, da tožnik primarnega strahu ni utrpel, ker se tožnik dogodka ni spominjal in pri pretresu možganov o takem strahu ni moč govoriti, v nasprotnem pa potem takšna diagnoza ni bila pravilno postavljena (če se tožnik potem v sodnem postopku pa spominja). Toženka meni, da bi bila pravilna odmera do največ 0,5 - 1 povprečne neto mesečne plače. 9. V prejšnji točki povzeti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Drži, da je izvedenec v pisnem mnenju navedel, da tožnik ob škodnem dogodku ni mogel trpeti strahu, saj je bil takoj po dogodku nezavesten, in na glavni obravnavi pojasnil, da je pri podaji mnenja upošteval zdravstveno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da se tožnik škodnega dogodka ne spominja, in upošteval nezavest tožnika v obdobju kratkega časa, v delčku sekunde, v katerem pa ni mogel utrpeti zatrjevanega strahu. Bistveno za odločitev, ali je tožnik utrpel tudi primarni strah, pa je, da je izvedenec dopustil možnost, da je lahko tožnik zaradi popustitve in stisnjenja lokov, padanja premoga in zasutja utrpel hud primarni strah. Kot je pojasnil na glavni obravnavi, je lahko tožnik, v kolikor se je dogajanja spominjal, lahko utrpel hud primarni strah glede na okoliščine škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo prepričljivi izpovedbi tožnika, da se je ob stebrnem udaru ob popustitvi in lomljenju lokov, padanju premoga hudo ustrašil za svoje življenje, saj tudi iz zdravstvene dokumentacije (zapisnika psihiatrične ambulante - prilogi A 7 in A 8) izhaja, da je tožnik po nezgodi ponoči podoživljal dogodke in nekatere stvari v zvezi z nesrečo, kar tudi kaže na to, da se dogajanja tik pred škodnim dogodkom spominja. Glede na to, da je izvedenec dopustil možnost, da je tožnik utrpel tudi primarni strah, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v okviru druge oblike nepremoženjske škode zapiše, da ima dokaz z izvedencem večjo dokazno moč kot samo zaslišanje stranke. Sodišče prve stopnje je tako pri odločanju o vrsti utrpelega strahu upravičeno upoštevalo tako celotno izvedensko mnenje kot tudi izpovedbo tožnika. Neutemeljen je tudi očitek, da celoten sklop dejanskih okoliščin škodnega primera ne daje podlage za odmero odškodnine, kot jo je odmerilo sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno pri odmeri odškodnine upoštevalo, da je izvedenec dopustil možnost, da je tožnik utrpel hud primarni strah, nato pa med zdravljenjem trpel še 2 dni izrazit strah, 2 meseca srednje izrazit strah in nato še 6 mesecev blažji strah, in tudi nadaljnjo izpovedbo tožnika, da ga je po poškodovanju, ko se je zavedel, bilo strah in ga je tudi tekom zdravljenja skrbelo za izid in pred morebitnimi posledicami, glede na to da bolečine kljub terapijam in pregledom niso pojenjale. Utemeljena je zato ocena, da je bilo dlje časa porušeno tožnikovo duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojo izpovedbo potrdil tožbene navedbe. Glede na ugotovljeno vrsto utrpelega strahu, intenzivnost in trajanje strahu, predstavlja odškodnina v znesku 1.800,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo, primerno in pravično odmeno za utrpeli strah, ki ne odstopa od odmerjene odškodnine drugim oškodovancem v podobnih primerih.

10. Obe pravdni stranki izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnikove pritožbene navedbe so že povzete zgoraj, toženka pa meni, da je sodišče v nasprotju z določbami 179. člena in 182. člena OZ odmerilo denarno odškodnino za tovrstno škodo. Navaja, da je sodišče odločilo, da predstavlja znesek v višini 6.000,00 EUR pravično denarno odškodnino, čeprav je izvedenec jasno zapisal, da poškodba, ki jo je utrpel tožnik v obravnavnem škodnem dogodku, tožniku ni zapustila nobenih trajnih posledic na njegovem zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bile zmanjšane njegove življenjske aktivnosti. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot ji je opisoval izvedenec, bi skladno s pravno doktrino in sodno prakso moralo sodišče upoštevati kvečjemu pri drugi obliki pravno priznane škode, ne pa presojati v okviru te oblike nepremoženjske škode. Pri tem sodišče povsem nekritično oziroma izven omejitev zaradi okvare hrbtenice (ki se po stališču izvedenca bi slej ko prej izrazile) poda oceno o pravični denarni odškodnini, čeprav deficiti tožnika nikakor ne opravičujejo odmerjene odškodnine in takšna odločitev odstopa od sodne prakse. Sodišče resničnosti tožnikovih navedb ni presojalo objektivizirano, torej kot ji je podal izvedenec medicinske stroke, ki je praktično ovrgel tožnikove trditve o upadu njegovih zmožnosti. Celoten sklop dejanskih okoliščin primera ne opravičuje in dokazuje tožbenih trditev v tem obsegu, katerim pa je sodišče povsem nekritično sledilo. Toženka še izrecno opozarja na napačno pravno naziranje sodišča o pravno priznani škodi. Sodišče je zaključilo, da gre pri zahtevku iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega dopusta v znesku 1.000,00 EUR za posebno vrsto začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in da gre tožniku odškodnina v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik niti ni verodostojno izkazal tega zahtevka, sodišče pa je tudi izven trditvene in dokazne podlage obrazložilo in odločilo, da je utemeljen zahtevek tudi v tem delu. Toženka je poudarila, da v tem kontekstu nikakor ne gre za pravno priznano škodo v okviru določb 179. člena OZ, saj planiran dopust nikakor ne predstavlja izhodišča za opredelitev, da gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo. Tožnik razen subjektivne izpovedbe ni predložil nobenih drugih dokazov in mu je sodišče pač golo verjelo; pravno naziranje sodišča (sklicevanje na Ustavo in Direktivno sveta 90/314/EGS) v tem delu pa je napačno. Glede na skopo obrazložitev sodišča takšna odločitev vnaša v pravni prostor pravno negotovost in neargumentirano širjenje in razlago pojma pravno priznane nepremoženjske škode, tudi sicer pa je to v nasprotju s sodno prakso. Sodišče je, kljub temu, da je toženka opozorila na dejstvo, da je tožnik prekludiran s svojimi navedbami, upoštevalo njegove prepozne navedbe, s čimer je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, in niti ni obrazložilo, zakaj je takšne navedbe tožnika štelo. Sodba je ostala v tem delu do ugovornih navedb tožene stranke neobrazložena in je nejasna, sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo. Toženka izpostavlja, da takšno tolmačenje sodišča pomeni nedopustno širjenje in razlago sicer zaprtega kroga pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod, kar narekujejo določbe OZ, prav tako je takšno siceršnje stališče sodne prakse. Direktiva Sveta 90/314/EGS o paketnem potovanju, organiziranih počitnicah in izletih ne pride v upoštev, saj sodišče povsem prezre časovno veljavnost in implementacijo v slovenski pravni prostor. Tudi sklicevanje na Ustavo je neargumentirano, saj je jasno, da je potreben za zapolnjevanje takšne pravne praznine bolj argumentiran pristop, v nasprotnem bo takšno tolmačenje pomenilo nedopustno širjenje obsega nepremoženjske škode, kar pa zagotovo ni bil namen zakonodajalca. Tudi sicer pa omenjena direktiva ureja oziroma oblikuje enotne minimalne standarde, ki se uporabljajo za paketno potovanje, organizirane počitnice in izlete v Evropski uniji (EU). Potrošnikom omogoča, da te storitve kupijo z največjimi možnimi jamstvi na notranjem trgu EU. V konkretnem primeru pa gre za presojo in povračilo škode v zvezi s sklenjenim odgovornostnim zavarovanjem delodajalca do tožnika kot delavca. V konkretnem primeru ne gre za nikakršno kršitev obveznosti iz turistične pogodbe s strani zavarovanca tožene stranke, zato je že na tem mestu jasno, da je interpretacija in pravna razlaga pomotna in gre za napačno uporabo materialnih predpisov. Tudi interpretacija sodišča, da gre za posebno vrsto začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne opravičuje končne odločitve sodišča, da je v tem kontekstu tožnik trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Namreč odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je mogoče prisoditi samo, če gre za trajno ali trajnejše zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa le izjemoma, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Slednjih pa izvedeni dokazni postopek ni pokazal niti jih sodišče ni podrobneje opisalo. Takšno postopanje in odločitev sodišča prve stopnje, ob upoštevanju, da so bili tudi dokazi toženke v tej povezavi zavrnjeni (in praktično trditveno in dokazno breme ni podano), pa predstavlja za toženo stranko končno tudi presenečenje. Končno toženka še izpostavlja, da je tožnik zahteval v tem kontekstu znesek v višini 1.000,00 EUR (torej ga je razdelil od ostale nepremoženjske škode), čemur je sodišče očitno sledilo, čeprav je jasno, da samo vprašanje priznane oblike škode ne smemo mešati z vprašanjem višine škode, kar pa je sodišče v konkretnem primeru storilo. Toženka še poudarja, da vsako zmanjšanje življenjskih aktivnosti še ne upravičuje podlage za denarno odškodnino, sploh pa ob upoštevanju dejstva, da določeno dejstvo sploh ni dokazano, ampak temelji izključno na subjektivni trditvi tožnika. Sodišče se je že izreklo, da mora duševno nelagodje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosegati določen kvalitativni in kvantitativni prag, kar pa je naloga sodišča, ki pa ga v konkretnem primeru ni izvedlo, vsled česar je napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, končno pa tudi napačno uporabilo materialno pravo in preseglo pojem pravno priznane škode, vsled česar so pritožbene navedbe utemeljene, zato naj pritožbeno sodišče takšne navedbe ustrezno upošteva in odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremeni (tj. zavrne tožbeni zahtevek).

11. Tudi pritožbene navedbe, povzete v prejšnji točki, niso utemeljene. Izvedenec je resda ugotovil, da poškodbe, utrpele v škodnem dogodku, niso zapustile trajnih posledic, zaradi katerih bi bile zmanjšane tožnikove življenjske aktivnosti. Pravilno pa je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da so zmanjšane življenjske aktivnosti zaradi kroničnih bolezenskih težav z ledveno - križno hrbtenico, za katere pa je upoštevaje teorijo adekvatne vzročnosti šteti, da (posledice in težave s hrbtenico) izvirajo iz škodnega dogodka, ker so bile degenerativne spremembe hrbtenice pred škodnim dogodkom neme. Obravnavana delovna nezgoda je namreč, kot je ugotovil izvedenec, sprožila tožnikove zdravstvene težave z ledveno-križno hrbtenico, ki pa so v celoti posledica predhodne degenerativne okvare hrbtenice. Ne drži, da bi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot jih je opisoval izvedenec, skladno s pravno doktrino in sodno prakso moralo sodišče upoštevati kvečjemu pri drugi obliki pravno priznane škode, ne pa presojati v okviru te oblike nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve povzelo tožnikove trditve, da so mu ostale občasno trajajoče bolečine v predelu hrbtenice, ki ga ovirajo, če dolgotrajno stoji in opravlja še zlasti težja dela, ko se zadiha zaradi napora in zaradi česar mu je bilo izdano napotilo na lažje delovno mesto in bil podan predlog invalidski komisiji, ki ga je razvrstila v tretjo kategorijo invalidnosti. Zaradi bolečin težje opravlja vsakodnevne dejavnosti, težje nosi bremena in mora poseči po analgetikih ter opraviti serijo razteznih vaj in je zato opustil igranje nogometa s prijatelji, kolesarjenje, obiskovanje gora, tek, težave pa se javljajo tudi med spanjem, ko za nekaj časa preneha dihati in nato močno zajame zrak. Tožnik trdi, da zaradi vsega tega duševno trpi, saj mora zaradi trajnih posledic vložiti več truda kot sicer v vsa zahtevna fizična opravila, opravila vezana z nenadnimi obrati telesa, doskoki, pripogibanju. Kot je navedlo sodišče v isti točki, je tožnik s svojo izpovedbo potrdil, da ima težave pri opravi dela šalterista, saj ga boli v področju hrbtenice, težave pa ima tudi pri dvigu bremen, ki jih lahko dvigne le do 15 kg, pa tudi, če dlje časa hodi v jami ter pri rekreativnih dejavnostih in je zato opustil igranje nogometa in kolesarjenje. Zaradi bolečin v križu, ki jih prej ni imel, sedaj ne zmore opravljati lopatanja na vrtu in pomagati pri košnji. Poleg tega pa sedaj spi slabše 4 do 5 ur in se večkrat zbudi zaradi strahu, medtem ko je prej lahko spal 8 do 10 ur. Izvedenec je ugotovil, da začasno tožnik zaradi posledic poškodbe prve dni po poškodovanju ni bi sposoben opravljati nobenega dela ter je bil tudi glede vsakodnevnih aktivnosti in lastne oskrbe praktično v celoti odvisen od pomoči drugih, naslednja dva meseca so bile njegove sposobnosti opravljanja fizičnih opravil in zahtevnejših umskih opravil znatno zmanjšane, zaradi česar tožnik ni bil sposoben opravljati poklicnega dela, večine domačih in priložnostnih opravil ter športnih aktivnosti, nadaljnjih šest mesecev tožnik predvsem zaradi bolečin v ledveno - križni hrbtenici ni bil sposoben opravljati težjega fizičnega dela, opravil v prisilnih držah ledveno - križne hrbtenice in zahtevnejših športnih aktivnosti, zaradi psihičnih težav v sklopu posttravmatske stresne motnje pa ni bil sposoben opravljati poklicnega dela in zahtevnejših umskih opravil do enega leta po škodnem dogodku. Na tožnikove težave s spanjem in počitkom, ki so trajale do enega leta po škodnem dogodku, so vplivale tako bolečine v poškodovanih delih telesa in ledveno - križni hrbtenici kot psihične težave zaradi posttravmatske stresne motnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile z obravnavanim škodnim dogodkom povezane tožnikove prehodne težave z dihanjem zaradi bolečin v prsnem košu, ki so bile posledica utrpele telesne poškodbe, ter psihične težave v sklopu posttravmatske stresne motnje. Celoten obseg težav oziroma ugotovljene okoliščine vsekakor predstavljajo začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti močnejše intenzivnosti tekom zdravljenja, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, in je zato sodišče prve stopnje pravilno za duševne bolečine zaradi tovrstnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, za bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi kroničnih bolezenskih težav z ledveno-križno hrbtenico (sodišče je sledilo izvedencu, da bo takšno stanje trajalo nedvomno še vrsto let) in za nepremoženjsko škodo zaradi izgube počitnic odmerilo odškodnino v znesku 6.000,00 EUR. Po obrazloženem se tudi zavzemanje tožnika za odmero višje odškodnine iz tega naslova izkaže za neutemeljeno.

12. Tožnik je na prvem naroku glavne obravnave dopolnil trditveno podlago za škodo, ki jo uveljavlja iz naslova izgubljenega dopusta. Navajal je, da mu dopust predstavlja sprostitev in odklop po celoletnem napornem delu in vsakdanu in v katerem si nabere novih moči psihično in fizično za naslednje leto, kar pa je bilo zaradi zdravljenja v posledici obravnavane nezgode tožniku v letu 2018 onemogočeno. Navedel je, da je zaradi tega duševno trpel. Tožena stranka je na te navedbe na naroku odgovorila, da nezmožnost koriščenja letnega dopusta ne predstavlja oblike pravno priznane škode, ni pa za te navedbe uveljavljala, da so prepozne (zgolj za navedbe, da je tožniku iz tega naslova nastala tudi materialna škoda zaradi plačila dela pavšala za prikolico v kampu A., za kar bo tožnik predložil dokumentacijo, je toženka na naroku navedla, da je prvi narok in da mora tožeča stranka do konca prvega naroka postaviti točne tožbene trditve, predložiti ustrezna dokazila, da se lahko tožena stranka glede te škode izjasni). Niti ni na naroku uveljavljala bistvene kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče upoštevalo prepozne navedbe tožeče stranke. Ker tudi v pritožbi toženka ne trdi, da teh kršitev brez svoje krivde ni mogla predhodno navesti, jih pritožbeno sodišče ne upošteva (286. b člen ZPP). Neutemeljen pa je posledično tudi očitek, da je sodba v tem delu ostala neobrazložena in nejasna. Prav tako pa ni utemeljen očitek, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da tolmačenje sodišča pomeni nedopustno širjenje in razlago sicer zaprtega kroga pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se pri tem tako na Ustavo kot na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 160/2013, pravilno navedlo, da mora biti zagotovljeno čim širše varstvo nepremoženjskih pravnih dobrin. Sodišče prve stopnje ni kot nosilni razlog navedlo Direktive Sveta 90/314/EGS z dne 13. 6. 1990, pač pa zgolj dodatno pojasnilo, da je bila tudi v tej direktivi kot oblika škode sprejeta tudi izguba počitnic. Zato ni utemeljen očitek, da je sodišče povsem prezrlo časovno veljavnost in implementacijo te direktive v slovenski pravni prostor. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s toženko, da je neargumentirano tudi sklicevanje na Ustavo, saj ne gre za zapolnjevanje pravne praznine. Sodišče prve stopnje je nepremoženjsko škodo zaradi izgube počitnic pravilno upoštevalo in priznalo tožniku v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je pravilno presodilo, da gre za posebne vrste začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pri priznanju in odmeri odškodnine je pravilno upoštevalo tožnikovo izpovedbo, da je bil zaradi nezgode ob užitek, veselje ter duševno sprostitev in da je bil zaradi izgube počitnic prizadet ter je duševno trpel. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožniku, da je imel planiran dopust z družino, kamor zaradi poškodbe ni mogel, in prepričljivo presodilo, da takšna izguba oziroma utemeljeno pričakovanje užitka tožnika pomeni poseg v njegovo duševno doživljanje, v njegovo duševno in telesno integriteto in ga opravičuje do odškodnine tudi zaradi tega prikrajšanja. Nedvomno gre v slednjem primeru za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki pa glede na intenziteto tovrstnih duševnih bolečin upravičuje priznanje odškodnine. Postopanje sodišča prve stopnje, glede na to, da je tožnik postavil tožbeni zahtevek tudi za to škodo, za toženko ne more predstavljati presenečenja. Sodišče prve stopnje je, glede na to da je upoštevalo izpovedbo tožnika, evidentno in pravilno zaključilo, da duševno nelagodje zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosega določen kvalitativni in kvantitativni prag, ki utemeljuje priznanje zadoščenja v obliki odškodnine, zato ni utemeljena pritožbena graja, da sodišče tega ni ugotavljalo, in niti ne očitki, da je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, končno pa tudi napačno uporabilo materialno pravo in preseglo pojem pravno priznane škode.

13. Toženka neutemeljeno meni, da je skupaj odmerjena odškodnina v višini 22.954,16 EUR, od tega 19.300,00 EUR za nepremoženjsko škodo (kar je 15 povprečnih mesečnih neto plač v RS na dan sojenja), previsoka in nesorazmerna glede na sodno prakso za podobne primere. V pritožbi je izpostavila Odločbe Vrhovnega sodišča v Ljubljani, dostopne na portalu sodišča - sodna praksa, a je pritožbeno sodišče ugotovilo, da odločbi Vrhovnega sodišča VS001581 in VS001905 nista objavljeni na tej spletni strani, zato se do teh dveh primerov ne more opredeliti. Primerjava z oškodovanko v odločbi Vrhovnega sodišča VS001663 pa ni mogoča, saj je oškodovanka utrpela v škodnem dogodku (prometna nesreča) manjši obseg poškodb oziroma posledic; škodni dogodek tudi ni bil sprožilec za kakršnekoli dotlej neme degenerativne spremembe. Oškodovancu v naslednjem izpostavljenem primeru VS00038732 je bilo prisojeno 14 povprečnih mesečnih neto plač v RS na dan sojenja za nepremoženjsko škodo, utrpelo v prometni nesreči, v kateri je bil udeležen kot motorist. Utrpel je pretres možganov, udarnine in razpočno rano na bradi, večdelni zlom leve lahti, poškodbo levega zapestja, udarnino levega kolena, udarnine po celem telesu, kot posledica poškodb se je pojavila pareza živcev leve roke, zlasti radialnega živca in postkomocionalna stresna motnja. Po Fisherju sodi primer med srednje hude, a ni moč mimo tega, da je bil oškodovanec bistveno mlajši (starostna skupina 25 do 30 let), zato tudi ta primer ni povsem primerljiv. Sicer pa primerjava z objavljenimi primeri sodne prakse na zgoraj navedenem portalu Vrhovnega sodišča, kakor tudi z objavljenimi primeri sodne prakse v knjigi mag. Alenke Berger Škrk Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (GV založba, 2010) pokaže, da odmerjena odškodnina glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne odstopa od odškodnin, ki so jih za podoben obseg škode priznala sodišča. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo materialno pravo - 179. in 182. člen OZ.

14. Toženka nadalje meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o premoženjski škodi, ki je tožniku nastala zaradi plačila samoplačniških pregledov. Navaja, da sodišče ni sledilo navedbam toženke, da so bili ti stroški nepotrebni, da ni obrazložilo pojmov potrebnost in koristnost, in da tudi ni temeljito obrazložilo, na čem temelji presoja premoženjske škode. Če bi zdravstveno stanje to zahtevalo, bi tožnik preglede opravil preko napotnice v sistemu javne mreže. Takšno postopanje pomeni neupravičeno prelaganje negotovih pregledov na toženko in ne zasleduje reparacijskega načela. Toženka ne more biti zavezana za povračilo škode, ki ob običajnem teku ne bi nastala. Dejstvo, da je v javnem zdravstvu človek zaskrbljen, še ne opravičuje, da bi bil pregled nujen. Samoplačniški pregledi niso bili nujni, konec koncev pa niti posameznik, kot je tožnik, ne more vedeti, koliko lahko pričakuje od same preiskave. Takšno je tudi sicer pretežno stališče izvedencev v podobnih primerih, zato je sodišče takšen zahtevek neutemeljeno naložilo toženki v plačilo, čeprav je v tej zvezi podala argumentirane navedbe, ki pa jih je sodišče povsem prezrlo.

15. Tudi očitki, povzeti v prejšnji točki obrazložitve, niso utemeljeni. Tožnik je v tožbi navedel, da je moral plačati tudi nekaj pregledov, ki so bili za diagnostiko in zdravljenje potrebni, zato je iz naslova plačila samoplačniških pregledov uveljavljal škodo v višini 400,00 EUR. Toženka je v odgovoru na tožbo tožbeni zahtevek v tem delu prerekala in navajala, da so ti stroški bili nepotrebni, saj bi tožnik lahko opravil vse preglede v okviru storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, v kolikor so seveda pregledi, ki jih je opravil, bili indicirani s strani njegovega osebnega zdravnika in je tožnika le-ta na preglede tudi napotil. Pritožbene navedbe, da samoplačniški pregledi niso bili nujni; da dejstvo, da je v javnem zdravstvu človek zaskrbljen, še ne opravičuje, da bi bil pregled nujen; da konec koncev niti posameznik, kot je tožnik, ne more vedeti, koliko lahko pričakuje od same preiskave; da je takšno tudi sicer pretežno stališče izvedencev v podobnih primerih, so nedopustne, ker toženka te navedbe podaja prvič šele v pritožbi, pri tem pa ne zatrjuje in tudi ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne drži, da je sodišče prve stopnje prezrlo navedbe toženke, saj jih je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo in se do njih opredelilo. Glede na utrpele poškodbe, sam potek zdravljenja in nenazadnje glede na to, da je zdravstveno dokumentacijo tako opravljenih pregledov upošteval tudi izvedenec in jo povzel v delu izvedenskega mnenja, naslovljenem ″Pomembni podatki iz tožnikove zdravstvene dokumentacije″, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da so bili pregledi potrebni in so mu koristili in tožniku na podlagi 174. člena OZ utemeljeno priznalo ves zahtevani znesek, saj so plačila v zahtevanem znesku tudi listinsko dokazana.

16. Toženka se ne strinja niti z odločitvijo sodišča, da je dolžna tožniku vplačati v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje pri A. d.d. znesek 1.778,83 EUR s pripadki ter v prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pri B. d.d. v znesku 1,74 EUR s pripadki. Navaja, da se sodišče ni konkretizirano opredelilo do njenih navedb (še zlasti v delu aktivne legitimacije in da niso izpolnjeni pogoji glede oškodovanja), in da je samo pavšalno, enostavčno zaključilo, da navedbam toženke ni sledilo, pri čemer je tudi pravno pomotno stališče sodišča, da gre v konkretnem primeru za bodočo škodo v smislu 174. člena OZ. Ker ni obrazložilo ugovora aktivne legitimacije, je storilo bistveno kršitev določb postopka, posledično pa z dosojo zahtevanih zneskov napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče je prezrlo v prvi vrsti, da toženka kot zavarovalnica, pri kateri je bilo sklenjeno odgovornostno zavarovanje delodajalca tožnika, iz naslova delovnega razmerja tožniku ne dolguje ničesar, obstaja le dolžnost izplačila odškodnine, ki pa ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njenim namenom in preseči podlage odškodninske terjatve.

17. Ne drži, da sodišče ni obrazložilo ugovora aktivne legitimacije, zato tudi ni utemeljen očitek, da je storilo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je toženka zatrjevala, da tožnik za takšen zahtevek ni aktivno legitimiran, sicer pa v času bolniškega staleža ni bil v ničemer oškodovan in mu še ni nastala škoda, ki mu bo morda nastala v prihodnosti. Zatrjevanju toženke ni sledilo in je obrazložilo, da je tožnik uveljavljal plačilo v sklade A. d.d. in B. d.d. in ne na svoj transakcijski račun, ter pravilno zaključilo, da je bil tožnik zaradi bolniškega staleža in v tem obdobju nevplačanih sredstev s strani delodajalca materialno prikrajšan in oškodovan. Pritožbeno ni izpodbijana razlaga, da gre v primeru tako vplačanih sredstev za premoženjsko korist, doseženo z delom. Kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje je dolgoročno namensko varčevanje, s katerim se na osebnem varčevalnem računu zaposlenega zbirajo sredstva, ki jih bo lahko v obliki dodatne pokojnine koristil, ko ne bo več delovno aktiven. Vplačilo, ki ga izvrši delodajalec v dodatno pokojninsko zavarovanje, predstavlja ugoden način za finančno nagrajevanje zaposlenih. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje pomeni zbiranje denarnih sredstev na osebnih računih zavarovancev z namenom, da se jim zagotovi pravica do dodatne pokojnine in kot tako predstavlja temeljno obliko varčevanja za starost, ki jo država spodbuja z davčnimi olajšavami. V obravnavanem primeru je tožnik izkazal, kar pritožbeno ni sporno, da je premije za obe zavarovanji na tožnikov račun vplačeval njegov delodajalec2, zato je po obrazloženem pravilen zaključek, da je tožnik zaradi nevplačanih sredstev s strani delodajalca v času bolniškega staleža materialno prikrajšan in oškodovan. Toženka sicer pravilno izpostavlja, da v konkretnem primeru ne gre za bodočo škodo v smislu 174. člena OZ, saj je tožniku nastala tovrstna škoda že v času bolniškega staleža in bo odpravljena z vplačili, s čemer bo doseženo enako stanje, kot če škodnega dogodka ne bi bilo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno stališče, da se vplačila ne morejo v okviru odgovornostnega zavarovanja prelagati na toženko in da je zahtevek neizvršljiv, ni utemeljeno, saj odločitev sodišča predstavlja način odprave premoženjske škode, ki je tožniku nastala zaradi izgube bonifikacij, plačilo katerih je prejemal od delodajalca v obliki vplačil v navedena pokojninska zavarovanja. Odločitev sodišča prve stopnje je v skladu z načelom popolne odškodnine. Drži sicer, da je sodišče v nasprotju s podatki v spisu navedlo, da toženka ni oporekala višini zahtevanih sredstev, saj je v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da tožbeni zahtevek v tem delu v celoti prereka, a je tudi po višini pravilno odločilo glede na obračun prikrajšanja zavarovanca tožene stranke z dne 16. 12. 2019, za katerega toženka ni trdila, da bi bil nepravilen.

18. Utemeljeno pa toženka pritožbeno opozarja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni valoriziralo že plačanega zneska odškodnine v višini 12.848,18 EUR. Valorizacija odškodninskih denarnih obveznosti temelji na določbi drugega odstavka 168. člena OZ, po kateri se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Čeprav se ta zakonska določba nahaja v poglavju o premoženjski škodi, je sodna praksa razširila njeno uporabo tudi na odmero nepremoženjske škode. Sojenje po cenah na dan sodne odločbe zagotavlja ohranitev realne vrednosti odškodnine. Zaradi zagotovitve enake vrednosti delno poravnane obveznosti je potrebno valorizirati že plačani znesek odškodnine. Pritožbeno sodišče je ob uporabi aplikacije Statističnega urada Republike Slovenije za revalorizacijo denarnih zneskov ugotovilo, da je dne 29. 1. 2020 plačani znesek odškodnine 12.848,18 EUR na dan odločanja dne 13. 1. 2022 predstavljal znesek 13.439,20 EUR. Valorizirani znesek delnega plačila odškodnine je sodišče odštelo od zneska pravične denarne odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje (22.954,16 EUR), zato je toženka dolžna plačati po odbitku 10 % odbitne franšize še razliko v znesku 8.563,46 EUR, in sicer 6.782,89 EUR tožniku, 1.778,83 EUR in 1,74 EUR pa z vplačili v dodatno pokojninsko zavarovanje, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje do plačila.

19. V tem obsegu je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo še za nadaljnjih 531,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2019 dalje, posledično pa glede na spremenjen uspeh v pravdi (tožnikov uspeh znaša 58 %, toženkin pa 42 %) spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških tako, da je toženka dolžna namesto 2.867,50 EUR tožniku povrniti 2.725,04 EUR pravdnih stroškov. Pritožbo tožene v preostalem delu in v celoti pritožbo tožeče stranke pa je kot neutemeljeni zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

20. O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Minimalni pritožbeni uspeh toženke (6 %) pa ne upravičuje povračila njenih stroškov pritožbenega postopka in jih mora zato kriti sama.

1 Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem so v 11. do 14. točki obrazložitve sodbe. 2 Neprerekane so bile navedbe v VII. točki tožbe, da tožnik zaradi bolniškega staleža ni prejemal bonifikacije družbe delodajalca, ki jo le-ta delavcem plačuje v obliki vplačil v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, kakor tudi navedbe, da navedena vplačila v zavarovanja delavci prejemajo kot boniteto v primeru prisotnosti na delovnem mestu, in sicer v višini dogovorjenih % od bruto mesečne plače delavca.