Jedro

V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 5.500 EUR in ker tožena stranka uveljavlja 50 % krivdo tožnika, torej priznava odgovornost svojega zavarovanca v višini 50 % ali največ do prisojenih 2.750 EUR. Natančnega zneska ni mogoče ugotoviti, ker ga revidentka ni navedla in ker ugovarja tudi prisojeni višini odškodnine, pri tem pa ne pove, koliko naj bi po njenem znašala pravična odškodnina.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica plačati tožniku 4.400 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2005 do plačila. Ta znesek je izračunalo tako, da mu je prisodilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 2.800 euro, za strah 600 euro in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2.100 euro, skupaj torej 5.500 euro. Ker pa je tožnik 20% prispeval k nastanku prometne nesreče in s tem škode, je odštelo eno petino, kar znese 1.100 euro. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

2. Proti tej sodbi se je pritožil toženec, toda višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi drugostopenjskega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča, je toženka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je soodgovornost tožnika višja kot 20% in meni, da bi jo bilo treba razdeliti v razmerju 50 proti 50 odstotkov. Tudi z višino denarne odškodnine se ne strinja in graja prisojeno denarno odškodnino ta telesne in za duševne bolečine, pri čemer pa ne pove, kolikšna je po njegovem pravična denarna odškodnina.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Uvodoma je treba pojasniti, da je revizija izredno pravno sredstvo, zato je zelo omejeno. V premoženjskih sporih je dovoljena proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje le tedaj, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev oziroma 4.172,93 euro (drugi odstavek 367. člena ZPP). V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 5.500 euro in ker tožena stranka uveljavlja 50 % krivdo tožnika, torej priznava odgovornost svojega zavarovanca v višini 50% ali največ do prisojenih 2.750 euro. Natančnega zneska ni mogoče ugotoviti, ker ga revidentka ni navedla in ker ugovarja tudi prisojeni višini odškodnine, pri tem pa ne pove, koliko naj bi po njenem znašala pravična odškodnina. Vsekakor je znesek, zaradi katerega vlaga revizijo, pod zahtevanim revizijskim pragom.

7. Ker torej izpodbijana vrednost pravnomočne sodbe ne presega 4.172,93 euro, ni dovoljena. Zato jo je sodišče po 377. členu ZPP zavrglo in vsebinsko ni presojalo njene utemeljenosti.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008