Jedro

Kdor dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odst. 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, zato ne izpolnjuje enega izmed pogojev, ki ga za pridobitev državljanstva določa 40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91, 30/91 in 38/92).

Tožnica v tožbi navaja, da je bila njena vloga obravnavana v smislu 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, čeprav izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo. Rojena je na Hrvaškem, otroška leta pa je preživela pri sorodnikih v Sloveniji. Iz Slovenije je odšla na začasno delo v Nemčijo. V Nemčiji je spoznala moža Slovenca in ima od sklenitve zakonske zveze dalje, to je od 10.11.1971 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji, kjer sta z možem zgradila stanovanjsko hišo. Tožnica torej neprekinjeno živi v Sloveniji že od 10.11.1971 dalje in za prekinitev bivanja v Sloveniji ni mogoče šteti bivanja v Nemčiji, kjer je sicer zaposlena, večino prostih dni pa preživi v Sloveniji, kjer ima mamo in hčerko. Tožnica še navaja, da poleg nemščine obvlada le še slovenski jezik, da ni bila nikoli kaznovana ter da je ves čas imela volilno pravico in je na plebiscitu glasovala za samostojno Slovenijo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in še navaja, da je tožnica zaprosila za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, tožnica pa tudi sicer ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo, ker ne izpolnjuje pogoja dejanskega nepretrganega bivanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Iz vloge, ki jo je tožnica vložila dne 6.11.1991, izhaja, da je v njej navedla podatke, ki so lahko podlaga za odločanje o pridobitvi državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu. V vlogi ni navedla odločilnih dejstev, ki bi bili lahko podlaga za morebitno pridobitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožničino vlogo presojala po 40. členu zakona.

Na podlagi določbe 40. člena zakona pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Za pridobitev državljanstva po navedeni določbi morata biti torej kumulativno izpolnjena oba predpisana pogoja. Tožnica tako v vlogi za pridobitev državljanstva kot tudi v tožbi sama navaja, da je zaposlena in da prebiva v Nemčiji. Pravilna je zato ugotovitev tožene stranke, da tožnica dejansko ne živi v Republike Sloveniji, zato z zakonom predpisanega pogoja za pridobitev državljanstva ne izpolnjuje. Na drugačno odločitev o stvari ne morejo vplivati tožničine navedbe, da ima v Sloveniji hišo, da sta mož in hči slovenska državljana in da večino prostih dni preživlja v Sloveniji. Pojem dejansko življenje v Sloveniji je treba razlagati glede na to, kje tožnica opravlja večino svojih trenutnih življenjskih aktivnosti, ne glede na to, kje ima premoženje, kje so drugi družinski člani in kakšno je njihovo državljanstvo.

Glede na navedeno je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).