Jedro

Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali so bila darila pokojnih staršev prve toženke (oziroma zapustnika) dana samo njej ali obema zakoncema, pravilno izhajalo iz ustaljene sodne prakse, po kateri se pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darila sorodnikov in prijateljev šteje kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi: - ugotovilo, da je zapustnik A. A. podaril prvi toženki stranki skupno 3.750,00 takratnih DIN; - prvi toženki naložilo, da je dolžna dopustiti, da se darila upoštevajo pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine po pokojnem A. A. in se ji v njen njen nujni delež vštejejo darila, ki jih je prejela od zapustnika v skupnem znesku 3.750,00 takratnih DIN, na dan smrti v znesku 815,43 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 2. 2007 do delitve zapuščine(1); - v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in - tožnici naložilo, da mora prvi toženki stranki v 15 dneh plačati 286,38 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožnica, ki se ne strinja z zaključkom sodišča, da se darila staršev, dana prvi toženki za gradnjo hiše, štejejo kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih. Starša sta prvi toženki ogromno pomagala pri gradnji hiše. Tožnica se strinja, da se pomoč pri gradnji hiše lahko šteje kot pomoč oziroma darilo obema zakoncema, vendar pa sta starša prvi toženki poleg pomoči v delu podarila večja denarna sredstva, ki so bila dana izključno prvi toženki. To je razvidno iz izpovedi B. B., A. A. in prve toženke, ki so jih podali v pravdnem postopku glede skupnega premoženja prve toženke in njenega bivšega moža. Takšna večja darila se ne štejejo kot darila zakoncema, ampak predstavljajo posebno premoženje obdarjenca, to je prve toženke. Ni res, da navedbe strank oziroma prič v sodnih postopkih, zapisane v zapisniku, niso dokaz. Sodni zapisnik z glavne obravnave iz enega sodnega postopka se lahko uporabi kot dokaz v drugem sodnem postopku. Ker je zapisnik javna listina, se v skladu z 224. členom ZPP šteje, da je vsebina zapisana v njem resnična, nasprotno pa je treba dokazovati. Vsaka priča in stranka postopka je opozorjena, da je dolžna izpovedati po resnici ter da je krivo pričanje kaznivo dejanje. Zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede darila, ki ga je prva toženka prejela od pokojnih staršev v višini 15.000,00 takratnih DIN, za kar je B. B. uredila in odplačala potrošniki kredit pri T. Prva toženka je sama trdila in kot stranka povedala, da je od B. B. prejela kot darilo znesek 15.000,00 takratnih DIN. Vsakršne drugačne sedanje navedbe prve toženke so prirejene za potrebe tega sodnega postopka. Sodišče prve stopnje je sicer zaključilo, da je darilo B. B. v denarju obstajalo, vendar da je bilo govora o različnih višinah. Razhajanja glede višine danega darila še ne potrjujejo zaključka sodišča prve stopnje, da darila ni bilo. Sodišče je zmotno opravilo revalorizacijo zneskov prejetih daril, predvsem darila v znesku 10.000,00 takratnih DIN. To je prva toženka prejela pred vselitvijo v hišo in ko so bila okna že vgrajena, kar je nedvomno pred letom 1974 in bi zato sodišče prve stopnje revalorizacijo moralo opraviti od datuma 1. 1. 1973 in ne od 1. 1. 1975. 3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pred Okrajnim sodiščem v Sevnici teče zapuščinski postopek (D 41/2007) po pokojnem A. A., ki je umrl 8. 2. 2007. Dediči po njem so (bili) žena B. B.(2), sinova C. C.(3) in D. D. in hči E. E. S sklepom z dne 7. 4. 2008 je bil C. C. napoten na pravdo zoper E. E. z zahtevkom, da se ji v nujni delež vračunajo zapustnikova darila.

6. Tožnica trdi, da je prva toženka od zapustnika v obdobju od 1972 – 1975 prejela najmanj 15.000,00 DIN, kar na dan zapustnikove smrti znaša 4.888,70 EUR in zahteva, da se to darilo upošteva pri ugotavljanju čiste vrednosti zapuščine in se prvi toženki vštejejo v njen dedni delež (46. člen Zakon o dedovanju). Tožnica trdi, da sta starša(4) prve toženke okrog leta 1975 namesto nje vrnila posojilo (obresti od posojila) F. F. (2.500,00 DIN); da je mati B. B. okrog leta 1972 najela in odplačala kredit pri T., denar pa izročila prvi toženki za nakup gradbenega materiala za gradnjo hiše (7.500,00 DIN) in da je zapustnik okrog leta 1974 prvi toženki, ko se je selila v novo hišo, podaril 5.000,00 DIN. Prva toženka je prejem daril prvenstveno zanikala, navedla pa še, da tudi če bi dobila denar od staršev (pa ga ni), bi bilo treba šteti to za pomoč obema zakoncema. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo obstoj darila iz naslova vrnitve posojila in izročitev denarja v letu 1974 za selitev v novo hišo ter štelo, da sta bili darili dani obema zakoncema.

7. Pritožnica se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je šlo za darila obema zakoncema, ker naj bi nasprotno izhajalo iz zapisnikov iz pravdne zadeve P 146/79, ki je tekla pred takratnim Temeljnim sodiščem v Novem mestu, Enota v Sevnici zaradi delitve skupnega premoženja med prvo toženko (tam tožnico) in njenim bivšim zakoncem G. G. (tam tožencem).

8. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali so bila darila pokojnih staršev prve toženke (oziroma zapustnika) dana samo njej ali obema zakoncema, pravilno izhajalo iz ustaljene sodne prakse, po kateri se pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev pomoč oziroma darila sorodnikov in prijateljev šteje kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, vse dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da iz zapisnikov iz pravdne zadeve P 146/79, ki je tekla pred takratnim Temeljnim sodiščem v Novem mestu, Enota v Sevnici zaradi delitve skupnega premoženja med prvo toženko (tam tožnico) in njenim bivšim zakoncem G. G. (tam tožencem), izhaja, da so bila darila dana izključno toženki. Ni sporno, da so bila sporna darila dana v času trajanja zakonske zveze med njuno zakonsko zvezo in povezana z gradnjo hiše, poleg tega pa v priloženih pripravljalnih vlogah in zapisnikih o zaslišanju nikjer ni izrecno zatrjevano ali povedano, da bi šlo za darila dan izključno prvi toženki. Trditve in izpovedba prve toženke, da je prejela darilo od staršev, glede na prej (točka 8) opisano izhodišče same po sebi ne zadoščajo za zaključek, da ni šlo za darila obema zakoncema.

10. Pritožnica sicer pravilno trdi, da so zapisniki o glavni obravnavi javne listine v smislu 224. člena ZPP, vendar napačno tolmači domnevo resničnosti (prvi odstavek 224. člena ZPP). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, zapisniki o zaslišanju strank in prič iz drugega postopka ne dokazujejo, da je resnično, kar so le ti izpovedali, ampak le, da je priča ali stranka izpovedala tisto, kar je v zapisniku(5).

11. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). To pomeni, da je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. V konkretnem primeru sodišče ni bilo vezano niti na domnevo o resničnosti vsebine javne listine, saj je prva toženka nasprotno dokazovala z drugimi dokazi. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da sodišče glede na že omenjene zapisnike ni imelo nobene podlage da je v tem postopku darila prvi toženki obravnavalo kot darila, dana obema zakoncema.

12. Prepričljiva in logična je tudi dokazna ocena glede spornega potrošniškega kredita, ki naj bi ga pokojna B. B. najela pri T., ga odplačala, denar pa izročila prvi toženki. Ni res, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je darilo obstajalo, zaradi razhajanj o znesku kredita pa zahtevek v tem delu zavrnilo. Sodišče je res omenilo, da se navajajo različni zneski posojila, vendar je iz sodbe povsem jasno razvidno, da je sodišče po skrbni analizi izpovedb v predhodnih sodnih postopkih (predvsem) ugotovilo, da ni dokazano, da bi B. B. sploh vzela kredit. Slednja je namreč v enem postopku povedala, da ga je vzela, v drugem, da ga je vzela prva toženka, nazadnje pa nekatere izjave s pisno izjavo preklicala, ker naj bi jih dala pod prisilo pokojnega sina C. C. Zapustnik je povedal, da nikoli ni najemal kreditov za gradnjo hiše prve toženke in G. G. Logičen je zato zaključek sodišča, da ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da je prva toženka od matere ob gradnji hiše dobila še 15.000,00 DIN.

13. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede nepravilne revalorizacije zneska darila, prejetega v denarju ob vselitvi v hiši. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je bilo darilo dano v letu 1974 in posledično pravilno znesek revaloriziralo od datuma 1. 1. 1975. 14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožena stranka se ni pritožila.

Op. št. (2): Umrla dne 8. 8. 2011. Zapuščinski postopek postopek je zaključen, zakoniti dediči so tožnica in toženca, vsak do 1/3. Op. št. (3): Umrl 20. 6. 2009, tožnica je njegova edina (zakonita) dedinja.

Op. št. (4): Po tožbeni tezi je šlo za darila obeh staršev, zato na podlagi domneve o skupnem premoženju tožnica zahteva vštetje polovice podarjenih zneskov; le po zapustniku.

Op. št. (5): J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 417.