Jedro

Sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo, ali bo v nadaljevanju postopka pridobilo podatke, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, kateri zavod bo lahko v najboljši meri zagotovil terapevtsko obravnavo nasprotne udeleženke in ki bo hkrati lahko zagotovil varstvene pogoje za nasprotno udeleženko in druge stanovalce zavoda. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je storilo vsa potrebna materialnoprocesna dejanja že s tem, ko je prejelo odgovore zavodov, da so prezasedeni oziroma da ne morejo zagotoviti varnosti znotraj ustanove v primeru, če sprejmejo nasprotno udeleženko, glede na njene duševno zdravje. Tako postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. VSRS je v sklepu II Ips 95/2019 nakazalo možne načine, kako voditi te nepravdne postopke, od koga in katere podatke je treba pridobiti, ko nastopi težava pri namestitvi osebe z duševno motnjo v SVZ zaradi prezasedenosti zavodov, kar naj bi preprečilo, da bi sodišča z odločitvami v teh zadevah nedopustno posegala v človekove pravice teh oseb in stanovalcev zavoda. Opozorilo je, da si sodišče lahko pomaga s pozivom izvršilne veje (ministrstvu), ki naj navede dejanske možnosti za rešitev. Obravnavana zadeva je nepravdni postopek, kjer je položaj udeležencev manj formaliziran, kot npr. v pravdnem postopku. V postopku je zato mogoče pritegniti vse subjekte, ki sodišču lahko dajo za odločitev potrebne (koristne) podatke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Do odločitve sodišča prve stopnje oziroma do sprostitve mesta v ustreznem socialno varstvenem zavodu, ki bo primeren za nasprotno udeleženko, a največ do 12. 12. 2019, se nasprotna udeleženka sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice A.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se nasprotno udeleženko začasno, do sprostitve mesta v ustreznem socialno varstvenem zavodu, primernem za nasprotno udeleženko, a največ za šest mesecev, sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice A. (I) in da stroški postopka bremenijo proračun (II).

2. Predlagatelj v pritožbi navaja, da ni socialno varstveni zavod (v nadaljevanju SVZ) in kot zdravstveni zavod ni pristojen in ni vešč izvajati socialnovarstvenih storitev, ker izvaja zdravstvene storitve. Pri odločitvi sodišče prve stopnje ni upoštevalo razlike med pristojnostmi zdravstvenih in SVZ. Sodišče je v predhodni obravnavi že odločilo, da nasprotna udeleženka potrebuje namestitev na varovani oddelek v SVZ in da je komisija za sprejem, premestitev in odpust v SVZ B. in SVZ C., ki razpolagata z varovalnim oddelkom, obvestila kandidatko o izpolnjevanju pogojev za sprejem, zato sta zavoda dolžna sprejeti nasprotno udeleženko. V nasprotnem je nasprotna udeleženka prikrajša za pravice, ki ji pripadajo na podlagi sprejema v ustrezni SVZ. Od predlagatelja se zahteva izvajanje socialnovarstvenih storitev, za katere pa ni usposobljen. Zmotna je ugotovitev sodišča, da predlagatelj lahko zagotovi vse pogoje po Pravilniku o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Namestitev na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice ogroža varnost nasprotne udeleženke, saj je ta oddelek namenjen akutno poslabšanim psihiatričnim bolnikom, katerih vedenje je nepredvidljivo in potencialno nevarno za ostale paciente. Sodišče z odločitvijo nalaga predlagatelju, da krši pravice nasprotne udeleženke do odpusta, ker je zdravljenje zaključeno in ni več zdravstvene indikacije, ki bi bila lahko podlaga za postopek za pridržanje nasprotne udeleženke na zdravljenju brez privolitve. V primeru, da sodišče pritožbi ne bo ugodilo, naj določi plačnika omenjenih storitev zdravstvenemu zavodu, socialnovarstvenim zavodom pa naj naloži obveznost, da bodo vlogo nasprotne udeleženke, ki je upravičena do njihove oskrbe, prednostno reševali in o tem obvestili predlagatelja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre pri nasprotni udeleženki za kronificirano shizoafektivno psihozo mešane oblike, pod vplivom katere poteka celotno njeno življenje, v primeru nerednega jemanja predpisane terapije pa obstaja stalna nevarnost avto in heteroagresivnih dejanj, zaradi katerih je resno ogroženo njeno zdravje in življenje, kakor tudi zdravje in življenje drugih oseb. Nasprotna udeleženka potrebuje štiriindvajseturni nadzor in ustrezno zdravstveno nego ter namestitev na varovanem oddelku SVZ. Bolnišnično zdravljenje pri nasprotni udeleženki je po mnenju izvedenca končano, ker je dosegla optimalno izboljšanje in ni možno pričakovati nadaljnjega izboljšanja in spremembe zdravstvenega stanja, zato so izpolnjeni zakonski pogoji, da se nasprotno udeleženko namesti na varovani oddelek SVZ. Predlagatelj je pred vložitvijo predloga kontaktiral s SVZ in od SVZ B. in SVZ B. prejel odgovora, da je nasprotna udeleženka uvrščena na čakalno listo, iz Doma upokojencev M. pa so predlagatelju sporočili, da nasprotne udeleženke ne morejo sprejeti na prosto mesto na varovani oddelek, ker glede na kadrovsko zasedenost, ne bodo mogli zagotoviti nege, ki jo potrebuje, glede na njeno zdravstveno stanje. Sodišče je pridobilo odgovore (mnenja) SVZ1, ki jih je predlagatelj navedel kot možne ustanove, v katere bi se lahko premestila nasprotna udeleženka. Iz teh odgovorov (mnenj) izhaja, da ne morejo sprejeti nasprotne udeleženke v varovani oddelek zaradi prezasedenosti. Sodišče prve stopnje je iz spletnih podatkov Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju MDDSZ) še ugotovilo, da so zasedene vse prostorske kapacitete varovanih oddelkov zavodov. Pritožba teh ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija.

5. Iz teh dejanskih ugotovitev izhaja, da so izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 74. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr)2, da se nasprotno udeleženko sprejme v varovani oddelek SVZ na podlagi sklepa sodišča (glej prvi in drugi odstavek 75. člena in drugi odstavek 48. člena ZDZdr). Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi pravilno sklicevalo na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 20193, s katerim je VSRS odstopilo od tedanje sodne prakse, da prostorska stiska posebnih SVZ ni pravno relevantna, ko se odloča o sprejemu osebe z duševno motnjo4, ker je ugotovilo, da se s tem ne posega le v človekove pravice te osebe, marveč tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka. V sklepu VSRS izpostavlja varstveni vidik ukrepa, navaja pa tudi možne načine postopanja in odločanja sodišč, ko odločajo v podobnih primerih, kar naj bi preprečilo, da bi bile z odločbami sodišč v teh primerih tem osebam kršene človekove pravice.

6. VSRS v sklepu ugotavlja, da je s tem, ko se v zavod na neustrezen način (v prostore, ki so namenjeni skupnemu bivanju in gibanju) namešča agresivne in neobvladane osebe, poseg v človekove pravice izrazito agresiven, saj se posega v samo izhodišče, t.j. v človekovo dostojanstvo (21. in 34. člen Ustave) ter ogroža celo vrednoto nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen Ustave). Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjenje zavode so poleg že zgoraj navedenih pravic, ki so v sistemu človekovih pravic izvornega pomena, kršene ali ogrožene še pravice drugih uporabnikov: do zdravstvenega varstva (ker jim ob prezasedenosti domov ni mogoče zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe), do duševne in telesne celovitosti (v zavode se nameščajo agresivne in neobvladane osebe, ki jih zmoti vsaka malenkost, kar je ob prezasedenosti doma – z nameščanjem duševno bolnih varovancev po skupnih prostorih, hodnikih – še težje obvladljivo), prekomerno je okrnjena njihova svoboda gibanja (saj so skupni prostori tako natrpani, da je gibanje v njih komaj mogoče). Gre torej za nezakonito izvrševanje ZDZdr (primerjaj prvi in drugi odstavek 12. člena ZDZdr). Namestitev dodatnih oseb v že tako prezasedene SVZ ni sprejemljiva z vidika posega v ustavne pravice drugih uporabnikov varovanega oddelka istega zavoda. Neupoštevanje ustavnih pravic drugih uporabnikov, ki so v zavodski oskrbi, ustreza razlogu zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Upoštevati je treba tudi to, da so, če se osebe, ki izpolnjujejo pogoje za namestitev, ne namesti v noben zavod, kršene ustavne pravice tistih, ki z njo prihajajo v stik v zunanjem svetu (njenih staršev, otrok, partnerjev in drugih s katerimi se srečuje). Osebe se v varovani oddelek nameščajo ravno zato, ker v zunanjem okolju ne morejo uspešno funkcionirati – ne prihajajo na terapije in ne jemljejo zdravil, kar pripelje do tega, da se njihovo stanje še poslabša, nevarnost pa povečuje.

7. VSRS v 28. tč. sklepa pojasnjuje, da skladno z 2. členom ZDZdr je SVZ splošni ali posebni javni SVZ ali koncesionar, ki opravlja storitve v okviru mreže javne službe in je namenjen varstvu, bivanju in življenju oseb, katerih aktualno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno. Varovani oddelek je oddelek v SVZ, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji. Smiselno enaka je definicija varovanega oddelka v Pravilniku o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (krajše Pravilnik o verifikaciji). Da bi torej varstvo odraslih oseb z motnjami v duševnem zdravju lahko izvajali le posebni SVZ (v katerih so varovani oddelki namenjeni prav takšnim osebam), zakon izrecno ne določa. Po podatkih MDDSZ imajo tako, poleg prej naštetih „specializiranih“ zavodov, danes verificirane in neverificirane varovane oddelka tudi številni drugi zavodi, predvsem domovi za starejše (12 je verificiranih, 16 v postopku verifikacije, 4 pa ne izpolnjujejo pogoje za verifikacijo po Pravilniku za verifikacijo). Namestitev oseb z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju v varovane oddelke drugih zavodov – predvsem domov za starejše, je na prvi pogled vprašljiva rešitev5. Po drugi strani pa noben od pravilnikov ne določa, da bi varovani oddelki za osebe z motnjami v duševnem stanju, v primerjavi z ostalimi varovanimi oddelki, morali imeti kakšne drugačne prostore ali posebej usposobljene kadre. Možnosti takšne namestitve tako ne gre a priori izključiti.

8. VSRS v sklepu opozarja še na drugo možnost, da sodišče nasprotnega udeleženca, namesto v SVZ, namesti (nazaj) v psihiatrično bolnišnico6. Pogoji za namestitev oseb v eno ali drugo ustanovo so praktično enaki (primerjaj 39. in 74. člen ZDZdr – dodaten pogoj za namestitev v socialno varstveni zavod je, da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno). In čeprav ukrep prisilnega zdravljenja v psihiatrični bolnišnici načeloma pomeni hujši poseg v človekove pravice kot ukrep prisilnega sprejema v varovani oddelek socialnega varstva, v okoliščinah konkretnega primera ni tako. Vrhovno sodišče se zaveda, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb, po tem, ko se njihovo zdravljenje zaključi (temu so namenjeni SVZ). Nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, bi tako lahko pripeljalo do njihovega prekomernega obremenjevanja.

9. VSRS zaključuje, da nobena od zgoraj naštetih rešitev ni idealna, obe pa predstavljata alternativo rešitvi, ki sta jo v konkretnem primeru predhodno sprejeli nižji sodišči7. Pri tem si sodišče lahko pomaga s pozivom izvršilni veji oblasti (ministrstvu) naj navede dejanske možnosti za rešitev. Obravnavana zadeva je namreč nepravdni postopek, kjer je položaj udeležencev manj formaliziran kot npr. v pravdnem postopku. V postopek je zato mogoče pritegniti vse osebe (subjekte), ki sodišču lahko dajo za odločitev potrebne (koristne) podatke (glej prvi odstavek 28. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in prvi odstavek 46. člena ZDZdr).

10. S sklepom je VSRS razveljavilo sklepa sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločilo je še, da se do odločitve sodišča prve stopnje, a največ za šest mesecev, nasprotni udeleženec sprejme v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom. VSRS je pojasnilo, če ima VSRS procesno pooblastilo, da z zavrnitvijo revizije ohrani prisilno pridržanje nasprotnega udeleženca v neustreznih razmerah, potem mora imeti pooblastilo tudi za to, da ohrani v veljavi zgolj tisto prvino odločitve, ki se nanaša na utemeljen odvzem prostosti, hkrati pa odredi njegovo začasno namestitev drugje, ki v večji meri varujejo človekovo dostojanstvo in varnost drugih.

11. Ustavno sodišče v odločbi U-I-477/18 z dne 23. 5. 20198 ugotavlja, da ukrep prisilnega odvzema prostosti osebi z duševnimi motnjami zasleduje varstveni9 in terapevtski cilj10. Oba cilja se pri tem ukrepu prepletata in le oba skupaj lahko utemeljujeta ustavno dopustnost posega v osebno svobodo osebe z duševno motnjo. Zato je pomembna prvina sodne presoje o dopustnosti ukrepa v posamičnem primeru tudi izvršitvena faza in s tem odreditev namestitve obravnavane osebe le v konkretno ustanovo, ki je ustrezna za izvrševanje ukrepa z vidika zagotavljanja obeh ciljev. Namestitev osebe z duševno motnjo v varovani oddelek SVZ ni le socialnovarstveni ukrep, temveč gre za storitev, v kateri se prepletata pravica do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave in pravica do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. Zakonodajalec je skladno z zahtevo Ustave predvidel odločanje sodišč o ustavni dopustnosti ukrepa v vsakem posameznem primeru, zato mora sodišče imeti možnost izbire ustanove, ki je ustrezna z vidika zagotavljanja varnosti in uresničevanja terapevtskega cilja ukrepa v izvršilni fazi.

12. Navedeni (obsežen) delni prepis sklepa VSRS in povzemanje nekaterih razlogov iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča sta bila potrebna, da se predstavijo bistvene spremembe v sodni praksi in temeljna stališča, ki vplivajo na način postopanja sodišč, ko se odloča o sprejemu oseb z duševno motnjo v varovani oddelek SVZ in se izkaže, da so SVZ prezasedeni, ker se le ob upoštevanju teh stališč zagotavlja, da sodišča ne bodo nedopustno posegala v človekove pravice pri odločanju v konkretnih primerih. Glede na predstavljena stališča VSRS in Ustavnega sodišča se izkaže, da sodišče prve stopnje postopka ni vodilo na način, da bi ugotovilo vsa relevantna dejstva, ki so potrebna za odločitev in da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, do katerih bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti, ali v sklepu vsaj napovedati, da bo ta dejstva ugotovilo v nadaljevanju postopka.

13. Iz izreka in obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje določno ne izhaja, ali bo sodišče prve stopnje zgolj čakalo, da bo prejelo obvestilo o sprostitvi mesta v ustreznem socialnovarstvenem zavodu, ki določno v sklepu tudi ni(so) opredeljen(i) in bo nato določilo SVZ, ki bo sprejel nasprotno udeleženko11, ali gre zgolj za začasen, a utemeljen način varstva koristi nasprotne udeleženke, s tem, da bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka pridobilo relevantne podatke, na podlagi katerih bo odločilo, kateri SVZ je najbolj primeren za sprejem nasprotne udeleženke. V sklepu je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka, kar dodatno kaže, da sodišče prve stopnje ni imelo namena nadaljevati postopka in pridobiti podatke, na podlagi katerih bi lahko ocenilo, kateri SVZ je najbolj ustrezen za sprejem nasprotne udeleženke. Sodišče prve stopnje se v sklepu zgolj sklicuje na sklep VSRS in na odločbo Ustavnega sodišča, ko sicer pravilno ugotavlja, da namestitev osebe v prezasedeni SVZ ni sprejemljiva z vidika posega v ustavne pravice tako nameščene osebe kot drugih uporabnikov varovanega oddelka istega zavoda, sodišče pa ne pojasni, ali bo postopek nadaljevalo, s tem, da bo pridobilo relevantne podatke, ki so potrebni za končno odločitev. Sodišče prve stopnje je v sklepu odločilo, da velja odločitev o sprejemu nasprotne udeleženke v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom do sprostitve mesta v ustreznem SVZ, v sklepu pa je VSRS odločilo, da velja odločitev o sprejemu nasprotnega udeleženca v psihiatrično bolnišnico pod posebnim nadzorom do izdaje odločbe sodišča prve stopnje12. 14. Sodišče prve stopnje v sklepu ni pojasnilo, ali bo v nadaljevanju postopka pridobilo podatke, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo, kateri zavod bo lahko v najboljši meri zagotovil terapevtsko obravnavo nasprotne udeleženke in ki bo hkrati lahko zagotovil varstvene pogoje za nasprotno udeleženko in druge stanovalce zavoda. Sodišče prve stopnje je očitno menilo, da je storilo vsa potrebna materialnoprocesna dejanja že s tem, ko je prejelo odgovore zavodov, da so prezasedeni oziroma da ne morejo zagotoviti varnosti znotraj ustanove v primeru, če sprejmejo nasprotno udeleženko, glede na njene duševno zdravje. Tako postopanje sodišča prve stopnje ni pravilno. VSRS je v sklepu nakazalo možne načine, kako voditi te nepravdne postopke, od koga in katere podatke je treba pridobiti, ko nastopi težava pri namestitvi osebe z duševno motnjo v SVZ, zaradi prezasedenosti zavodov, kar naj bi preprečilo, da bi sodišča z odločitvami v teh zadevah, nedopustno posegala v človekove pravice teh oseb in stanovalcev zavoda. Opozorilo je, da si sodišče lahko pomaga s pozivom izvršilne veje (ministrstvu), ki naj navede dejanske možnosti za rešitev. Obravnavana zadeva je nepravdni postopek, kjer je položaj udeležencev manj formaliziran, kot npr. v pravdnem postopku. V postopku je zato mogoče pritegniti vse subjekte, ki sodišču lahko dajo za odločitev potrebne (koristne) podatke (prvi odstavek 28. člena ZNP-1 in podobno prvi odstavek 46. člen ZDZdr)13. Sodišče prve stopnje mora zato v novem postopku pozvati MDDSZ, da posreduje konkretne rešitve postopanja v primeru prezasedenosti zavodov in predstavi načrt ter sistemska izhodišča, na podlagi katerih se bodo osebe z duševno motnjo nameščale v zavode po sklepu sodišča, hkrati pa se mora konkretno opredeliti, katere zavodi so glede na individualne lastnosti nasprotne udeleženke v danih razmerah na voljo za njen sprejem, da bo sodišče prve stopnje med zavodi lahko opravilo izbiro. V primeru prezasedenosti zavodov, ki imajo verificirane varovane oddelke, se mora MDDSZ opredeliti do primernosti tistih zavodov, ki jih navaja VSRS v 28., 29. in 30. tč. obrazložitve sklepa, kakor tudi o možnosti, da se nasprotna udeleženka namesti v psihiatrično bolnišnico. Sodišče prve stopnje naj posreduje MDDSZ odgovore zavodov in zahteva od ministrstva, da se opredeli glede primernosti teh zavodov za sprejem nasprotne udeleženke oziroma naj navede zavode, ki so po njegovem mnenju (bolj) primerni za sprejem nasprotne udeleženke. Pritožbeno sodišče v zvezi z izbiro zavodov opozarja, da je Ustavno sodišče v odločbi pojasnilo, da se zaradi izpolnjevanja varnostnih in terapevtskih ciljev oseb z duševno motnjo, mora zagotoviti ustrezna kadrovska podpora osebja in strokovnjakov, ki jim je, v skladu s strokovnimi merili, zaupana skrb za varnost vseh pridržanih oseb in izvrševanje terapij. Iz teh razlogov bo morda treba pritegniti izvedenca, ki bo odgovoril na strokovna vprašanja povezana (z)s (ne)primernostjo zavodov, ki jih tudi navaja VSRS v 29. tč. obrazložitve.

15. V pritrdilnem ločenem mnenju dr. Dunja Jadek Pensa pojasnjuje, da bodo morala sodišča izzvati odgovore od izvedenca tudi glede ustreznosti ustanove, ki naj ukrep izvrši. Ta bo moral upoštevati razmere take, kot so. Potreba po zagotovitvi varnosti drugih ne bi smela a priori upravičiti dejstva nezmožnosti ustanove, da zagotovi varnost znotraj ustanove in s tem hkrati tudi primerno okolje, ki naj omogoči vzdrževanje duševnega zdravja stanovalcev. Z odločbo Ustavnega sodišča je sodiščem zaupano, da v okviru danih stvarnih možnosti pretehtajo ustreznost ustanove, ki naj ukrep izvrši. Povedano drugače, sodišča bodo morala pretehtati tudi, ali morda namestitev v konkretni zavod ogroža ali celo spodkopava ustavno dopustna cilja ukrepa. To pomeni, da bodo morala soočiti (med drugim) koristi prisilnega pridržanja v varovanem oddelku SVZ s težo posledic, ki jih sproža konkretna namestitev za obravnavano osebo in že nameščene stanovalce v prezasedenem varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.

16. Predlagatelj v pritožbi navaja, da je njegov oddelek pod posebnim nadzorom že prekomerno zaseden14. VSRS je v sklepu pojasnilo, da so psihiatrične bolnišnice namenjene zdravljenju in ne dolgoročnemu bivanju oseb, ko se zdravljenje zaključi, ker so temu namenjeni SVZ in da bi nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, lahko pripeljalo do njihovega prekomernega obremenjevanja, kar je treba tudi upoštevati pri končni odločitvi. Pa vendar je VSRS v sklepu nasprotnega udeleženca do odločitve sodišča prve stopnje, a ne več kot za šest mesecev, namestilo v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in ne v prezasedeni zavod, ker je ugotovilo, da je le na ta način mogoče začasno zavarovati človekovo dostojanstvo osebe z duševno motnjo in zagotoviti varnost drugih. Enako začasno odločitev je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, s tem, da je skrajšalo obdobje na pet mesecev. Pritožbeno sodišče meni, da je petmesečni rok dovolj dolgo obdobje, da bo sodišče prve stopnje pridobilo podatke, na podlagi katerih bo nasprotno udeleženko lahko z dokončno odločbo namestilo v zavod15, s katerim bosta uresničena varstveni in terapevtski cilj, s tem pa tudi odločitev pritožbenega sodišča ni v škodo predlagatelja, ki se je pritožil (359. člen ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr), ob upoštevanju, da nasprotna udeleženka ni vložila pritožbe.

17. Neutemeljene pa so pritožbene trditve, glede na že pojasnjene razloge, da bi sodišče prve stopnje moralo namestiti nasprotno udeleženko v enega od SVZ, ki imata verificirani varovani oddelek, kljub sporočilu, da sta prezasedena. Res pa je, da bo sodišče prve stopnje moralo, kot je bilo že pojasnjeno, v novem postopku pridobiti relevantne podatke, na podlagi katerih bo izbralo zavod, ki bo v danih razmerah zagotovil ustrezno individualno terapevtsko obravnavo nasprotne udeleženke in njeno varnost ter varnost stanovalcev zavoda ter da pritožba utemeljeno opozarja, da mora sodišče prve stopnje aktivneje pristopiti k pridobivanju podatkov od zavodov in od MDDSZ, na podlagi katerih bo lahko čim prej sprejelo končno odločitev.

18. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbene teze, da odločitev o namestitvi nasprotne udeleženke v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice pomeni nedopusten poseg v pravice nasprotne udeleženke do bivanja v SVZ, saj glede na okoliščine primera (duševno motnjo nasprotne udeleženke in podatke o prezasedenosti zavodov), se na ta način varujejo človekove pravice nasprotne udeleženke in zagotavlja varstvo drugih16. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema teze predlagatelja, da ni sposoben zagotoviti varstva nasprotne udeleženke. Nasprotna udeleženka se pri predlagatelju zdravi od leta 1972, zoper sklep ni vložila pritožbe, kar dodatno kaže, da ne nasprotuje sprejemu v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice in ta ukrep ne šteje kot nedopusten poseg v človekove pravice. Predlagatelj v pritožbi pavšalno navaja, da ni „vešč“ in nima znanja, da bi opravljal socialnovarstvene storitve in da za te storitve ni pristojen. Naloge predlagatelja so takšne, kot jih je imel do sedaj, ko je bila nasprotna udeleženka na zdravljenju v varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice, pristojnost za opravljanje storitev pa ima predlagatelj na podlagi sklepa sodišča, s tem, da so pogoji za namestitev oseb z duševno motnjo v zavod ali psihiatrično bolnišnico praktično enaki.

19. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zavedo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

20. Napotki sodišču prve stopnje za postopanje v novem postopku so bili že dani, pojasnjeni pa so bili tudi razlogi, zaradi katerih je pritožbeno sodišče odločilo, da se do odločitve sodišča prve stopnje oziroma do sprostitve mesta v ustreznem socialno varstvenem zavodu, ki bo primeren za nasprotno udeleženko, a največ za pet mesecev od izdaje sklepa sodišča prve stopnje, nasprotna udeleženka sprejme v oddelek pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice A. 21. Pritožbeno sodišče je odločilo, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje. S tako odločitvijo je postopalo na enak način, kot je to storilo v sklepu VSRS, ki je obravnavalo podoben primer, s tem, da je sodišču prve stopnje dalo enake napotke za nov postopek, kot je to storilo VSRS v sklepu. Pojasnjeni so bili razlogi, zaradi katerih bo sodišče prve stopnje v novem postopku moralo pridobiti podatke, ki so podlaga za končno odločitev. Glede na dosedanji potek postopka se izkaže, da z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje ne bo kršena pravica do sojenja v razumnem roku, ker pa bo relevantna dejstva pridobilo sodišče prve stopnje, ki bodo podlaga za končno odločitev, bo hkrati varovana pravica udeležencev do pritožbe.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Pritožbo lahko vloži pridržana oseba, odvetnik, zakoniti zastopnik ali skrbnik, zakonec, oziroma oseba, s katero pridržana oseba živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, sorodnik v ravni vrsti ali stranski vrsti do drugega kolena ter zdravstvena organizacija, v kateri je pacient. Vloži se pri sodišču prve stopnje v treh dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razlogov, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Podrobneje glej 15. - 20. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 2 Glede izpolnjevanja pogojev iz šeste alineje prvega odstavaka 74. člena ZDZdr glej 14. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 3 V nadaljevanju sklep VSRS. 4 Glej npr. odločbi VSRS II Ips 287/2017 z dne 19. 10. 2017 in VSL I Cp 604/2019 z dne 28. 3. 2019. 5 Glej 17. op. sklepa VSRS II Ips 95/2019 in sklep II Ips 217/2016 z dne 20. 9. 2016. 6 Enako možnost dopušča tudi dr. Dunja Jadek Pensa v pritrdilnem ločenem mnenju odločbe Ustavnega sodišča U-I-477/18 z dne 23. 5. 2019. 7 Sodišči prve in druge stopnje sta odločili, da se nasprotnega udeleženca namesti v SVZ brez njegove privolitve, s tem, da sta pojasnili, da prostorska stiska posebnih SVZ ni pravno relevantna. 8 V nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča, na katero se je pri odločitvi tudi sklicevalo sodišče prve stopnje. 9 Ki ga izpostavlja VSRS v sklepu II Ips 51/2019. 10 Glej v tem delu tudi ločeni mnenji dr. Špelce Mežnar in dr. Katje Šugman Stubbs. 11 Kar je v nasprotju s stališči iz sklepa VSRS in odločbe Ustavnega sodišča. 12 Enako je odločitev, da namestitev v psihiatrični bolnišnici velja največ šest mesecev. 13 Glej tudi 10. člen ZPP, ki se uporablja na podlagi 42. člena ZNP-1. 14 108 %. 15 Ali morda v psihiatrično bolnišnico, če bo tak ukrep izkazal kot najboljša rešitev, še posebej če bo tako izvršitev ukrepa predlagalo MDDSZ, kar pa mora strokovno utemeljiti. 16 Primerjaj z 31. tč. sklepa VSRS.