Jedro

Opredelitev kraja, kjer je prišlo do poškodbe, s pojmom "neravna tla" je preohlapna, da bi se iz njega dalo sklepati na nedopustno kršitev dolžnega ravnanja toženke.

Izrek

Pritožbi se ugodi izpodbijana vmesna sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna tožeči stranki za nastalo škodo v škodnem dogodku z dne 27.11.2001 v 60% deležu, tožeča stranka pa je sama odgovorna v preostalem delu. Presodilo je, da se je tožnica poškodovala, ker so bila tla pred vhodom iz športne dvorane, za katero skrbi tožena stranka, neravna in da je tožnica padla prav zaradi neravnih tal. Tožena stranka upravlja z javnim objektom, v katerem se odvija precej aktivnosti. Objekt uporabljajo vse starostne skupine prebivalstva, zato bi morala biti še posebej skrbna pri vzdrževanju objekta v takem stanju, da čimbolj onemogoča nastanek različnih poškodb. Tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, kakršna se pričakuje od tovrstnih strokovnjakov, ker ni poskrbela, da bi bila tla pred vhodom ravna. Morala bi vsaj opozarjati uporabnike na nagnjena in neravna tla, pa niti tega ni zatrjevala. Tudi primerna razsvetljava pred objektom tožene stranke ne more razbremeniti odgovornosti za škodo, saj se je iz bolj razsvetljenega prostora izstopalo v temnejšega, kar zmanjšuje možnost, da bi se opazilo neravnino na tleh.

Zoper vmesno sodbo je vložila tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno oceno izvedenih dokazov. Meni, da sodišče ni imelo podlage za sklepanje o njeni odgovornosti. V sodbi je napačno povzelo navedbe pravdnih strank, saj je tožnica zatrjevala, da se je poškodovala pri hoji po tlakovanem dostopu pred športno dvorano, ko je stopila v udrtino - luknjo med tlakovci. Sodišče pa je vzrok za poškodbo iskalo v neravnih tleh, do katerih naj bi prišlo zaradi posedanja. Če bi to držalo, bi sodišče moralo upoštevati, da gre pri posedanju za pojav, ki zajame celotno površino in je enakomeren ter pri tem ne nastajajo takšne udrtine oz. luknje, kot jih v tožbi opisuje tožnica. Po mnenju pritožbe je sodišče sklepalo na vzrok padca iz posledice. Ni pa raziskalo tega, kar je tožnica zatrjevala : to je, da naj bi prišlo do poškodbe zaradi udrtine - luknje med tlakovci, ki jo je tožena stranka ves čas postopka zanikala. Tožnica bi morala ponuditi dokaze za obstoj udrtine. Dokazno breme o tem je bilo v celoti na tožnici, ki ni ponudila nobenega materialnega dokaza o zatrjevanih napakah na tlaku pred vhodom v dvorano in jih sodišče zato tudi ni moglo izvesti. Nesprejemljiva je obrazložitev sodbe, da so bile izpovedi tožnice in prič skladne, saj podrobna analiza teh izpovedi pokaže, da niti to ne drži. Priča O. je izpovedala le o obstoju razpok med kamni, o tem, da naj bi obstajala višinska razlika med njimi, pri tem pa ni opredelila, kolikšna naj bi bila ta razlika. Priča S. pa je izpovedala le o neravnem tlaku zaradi posedanja, o nagnjenosti tal za kakih 20 do 30 cm ter razliki v višini med posameznimi tlakovci do 10 cm. Ker gre za policista, bi se ob takem stanju pričakovalo, da bo obvestil upravljavca dvorane in s tem preprečil morebitna poškodovanja še drugih oseb. Tožnica pa o vrsti udrtin - lukenj ni izpovedala praktično ničesar. Povedala je le, da naj bi iz notranjosti dvorane stopila v prazno, čeprav je pričakovala, da bo teren raven. Ta izpoved pa ne prepriča ob dejstvu, da je že nekaj mesecev pred tem dvakrat tedensko hodila na B., tlak pred dvorano pa je v tem času tudi ustrezno bil osvetljen, saj dokazov o tem, da katera od luči ne bi svetila, ni bilo. Tudi iz medicinske dokumentacije izhaja povsem drug vzrok za nastanek nezgode, saj je v njej zapisano, da si je tožnica poškodovala skočni sklep, ker je nerodno stopila. Na drugi strani sodišče ni poklonilo vere priči R., ki je izpovedala, da je bil tlak pred vhodom v dvorano v redu, saj je bil tlak približno eno leto pred tem dogodkom ustrezno saniran s strani S.. Posedanje tlaka v tako kratkem obdobju ob strokovno izvedenih gradbenih delih ni običajno. Toženi stranki pa tudi ni poznano od kod sodišče vedenja o tem, da lahko pride do posedanja tal tudi v relativno kratkem času, če so zato ugodne razmere. Vprašljiva je tudi ugotovitev sodišča o domnevno splošno znanem dejstvu o nestabilnem terenu v ravninskem, na novo zgrajenem delu K., ki naj bi še posebej veljalo za dvorano B.. Za takšno sklepanje sodišče ni imelo nobene podlage v izvedenih dokazih. Sploh pa se v tožbi ni zatrjevalo posedanje tlaka, zato je sklepanje o obstoju napak v tlaku pred dvorano nesprejemljivo in v tem delu vidi pritožba tudi kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Nejasni so očitki opustitve v zvezi z opozarjanjem uporabnikov objekta. Tožničina poškodba je bil osamljen primer. V večletnem obdobju obratovanja objekta ima pred to poškodbo tožena stranka evidentiran samo en primer podobnega poškodovanja do katerega pa je prišlo na drugem mestu in v drugačnih okoliščinah. Tožena stranka zato ne sprejema krivde, ki se ji očita v domnevni neustrezni osvetljenosti zunanjosti pred vhodom v dvorano. Osvetlitev pred objektom je bila izvedena skladno s predpisi in je bila ustrezna. Tudi odločitev o tožničini sokrivdi do 40% je materialno pravno zgrešena. Tožnici je bilo znano stanje tlaka pred izhodom iz dvorane in je grobo kršila pravila skrbnosti, ki se pričakujejo od povprečno skrbnega človeka v takšni situaciji. Tudi, če je stopila iz nekoliko svetlejšega prostora na plan, vendar ne v temo, le v nekoliko drugače osvetljen prostor, ne bi smela kar stopiti v prazno in ob tem pričakovati, da bo teren raven. Morala bi se prepričati kam stopa, nazadnje ni stopila v kakšno globino, ampak samo v nekaj centimetrov nižji prostor od notranjega tlaka. Ker je poznala razmere pred dvorano, pa se od nje pričakuje tudi, da mora računati z možnostjo, da bo padla in bi tudi zato morala stopiti previdneje ter se predvsem prepričati kam stopi. Do padca je po mnenju tožene stranke prišlo samo iz razlogov, ki so na strani tožnice in tožena stranka ne more nositi posledic takšnega premalo skrbnega in nepremišljenega ravnanja. Predlaga razveljavitev sodbe ali spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica je v tožbenih navedbah očitala toženi stranki opustitev dolžnega vzdrževanja zunanjih površin športnega objekta, ker je po njenih trditvah na tlakovanem dostopu pred športno dvorano bila odprtina - luknja med tlakovci, v katero je tožnica ob izstopu iz športne dvorane stopila in se poškodovala. V izpodbijani vmesni sodbi pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ker tla pred javnim objektom, ki ga upravlja, niso bila ravna in uporabnike na nagnjenost in neravna tla niti ni opozorila. Tudi primerna razsvetljava pred objektom toženke ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Ti razlogi sami zase pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo sklepanja o obstoju krivdne odgovornosti toženke.

Krivdna odgovornost je podana, če pride do škode zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi zaradi opustitev dolžnega ravnanja, bodisi zavestne ali nezavestne. Ali je v konkretnem primeru prišlo do takšnega ravnanja tožene stranke glede na dosedanje ugotovitve ni mogoče sklepati, saj samo zaradi "neravnih tal" toženi stranki krivdnega ravnanja še ni mogoče očitati. Že sama opredelitev kraja, kjer je prišlo do poškodbe s pojmom "neravna tla" je preohlapna, da bi se iz njega dalo sklepati na nedopustno kršitev dolžnega ravnanja toženke. O neravnih tleh govorimo čim površina tal ni povsem ravna, ker ploskev ni enake debeline. Pri tem pa gre lahko že za minimalne odstope v ravnini. Neravna tla so značilnost vseh starih mestnih jeder, kjer so tla obložena s kamni, pa padca na takšni površini oškodovanec ne bi mogel naprtiti upravljavcu javnih površin. Lastnost tal, ki se očita v konkretnem primeru, bi zato moralo sodišče prve stopnje natančno raziskati. Pogoj, da se toženi stranki lahko očita krivdno ravnanje je, da se konkretizira opustitev njenega dolžnega ravnanja. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa se ne da razbrati, katere so tiste opustitve kot nedopustne kršitve dolžnega ravnanja tožene stranke, za katere bi morala krivdno odgovarjati tožnici, ker ni jasno ugotovljeno niti kaj je bil natančen vzrok padca. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje krivdno odgovornost tožene stranke izvajalo iz posledice, ki jo je utrpela tožnica, saj je sklepalo, kot je tudi izrecno zapisalo v sodbi, da je tožnica padla zaradi neravnih tal, ker običajno odrasli ljudje ne padajo. Tudi to sklepanje ne drži povsem. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da ni mogoče pritrditi materialnopravnemu sklepu sodišča prve stopnje o obstoju odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj krivdna odgovornost ne izhaja niti iz očitka o domnevni neustrezni osvetljenosti zunanjosti objekta pred vhodom v dvorano, ker sodišče ni ugotovilo, kakšna pa bi bila ustrezna osvetlitev, da bi se toženi stranki lahko v konkretni zadevi očitala nedopustna kršitev dolžnega ravnanja. Prav tako tudi ne iz nekonkretiziranega očitka, da bi tožena stranka lahko opozorila uporabnike na nagnjenost in neravna tla, nedopustnega ravnanja tožene stranke ni mogoče razbrati. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo najprej ugotoviti, kakšna so dejansko bila tla pred vhodom, da bi toženi stranki lahko naprtilo obveznost takšnega opozorila.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi zmotno izhajalo tudi iz dokaznega bremena. Dokazno breme o vzročni zvezi med škodnim dejanjem in škodljivim dejstvom je na tožnici, saj je obrnjeno dokazno breme samo glede odgovornosti. Tožnica je tista, ki mora dokazati, da je tožena stranka nedopustno kršila dolžnostna ravnanja pri upravljanju s športnim objektom, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka.

Iz vseh teh razlogov je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo in po 355. členu ZPP izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej zanesljivo ugotoviti, kakšna tla so bila dejansko pred vhodom iz objekta tožene stranke, kjer je tožnica izstopala in zatem presoditi, kateri bi bili tisti dolžnostni ukrepi, ki bi pomenili na strani tožene stranke ustrezno vzdrževanje spornega objekta in izvedbo katerih naj bi tožena stranka opustila, saj bo šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri lahko o temelju odškodninske odgovornosti pravilno odločilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na (členu 165 ZPP).