Jedro

Za uspešno sklicevanje na svojo dobrovernost mora deklarant na določen način izkazati, da so bila potrdila o poreklu blaga, za katera je bilo naknadno ugotovljeno, da so neverodostojna, v državi izvora blaga (z njegove strani ali s strani prejemnika blaga) pridobljena v dobri veri, saj se ta potrdila pridobijo pri pristojnih organih države izvora blaga.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 20. 4. 2004, ki je postala dokončna z odločbo Ministrstva za finance z dne 30. 4. 2007. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ revidenta in družbo A., d. o. o., solidarno zavezal za plačilo carinskega dolga in davka na dodano vrednost v skupni višini 11.203.602,00 SIT. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je revident kot deklarant v svojem imenu in za račun družbe A., d. o. o., v letu 2002 vložil več carinskih deklaracij, s katerimi je v postopek sprostitve v prost promet prijavil raznovrstno tekstilno blago. Pri tem je uveljavljal preferencialno carinsko stopnjo „prosto“ zaradi turškega porekla blaga, ki ga je izkazoval s potrdili o prometu blaga EUR.1. Verodostojnost teh potrdil so po zaprosilu domačih carinskih organov preverili turški carinski organi in ugotovili, da niso verodostojna, ker jih ni overil turški carinski urad, ki je na potrdilih naveden. Prvostopenjski organ je zato naknadno obračunal carino po konvencionalni stopnji, pri tem čemer se je skliceval na 47. a, 62., 143., 150. člen in točko (a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom obeh upravnih organov (sklicuje se na drugi odstavek 71. člena ZUS-1), tožbene ugovore pa zavrne kot neutemeljene.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo. V zvezi z dovoljenostjo revizije navaja, da je vrednost spora 46.751,80 evrov, izpolnjen pa naj bi bil tudi pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Zatrjuje, da izpodbijana sodba odstopa od različnih stališč Upravnega in Vrhovnega sodišča ter Sodišča Evropske unije – SEU. Obrazložitev izpodbijane sodbe je protislovna, saj v njej sodišče po eni strani navaja, da je razlog za naknadni obračun nezakonito ravnanje s carinskim blagom po točki (a) prvega odstavka 154. člena CZ, po drugi strani pa naj bi bil revident carinski dolžnik po 143. členu CZ, ki določa nastanek carinskega dolga v primerih zakonitega ravnanja s carinskim blagom. Revident se v danih okoliščinah ni mogel zavedati, da so listine ponarejene, in je ravnal v dobri veri. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov. V obravnavanem primeru je ta pogoj izpolnjen, saj je revident zavezan plačati 11.203.602,00 SIT oziroma 46.751,80 evrov in to tudi v celoti izpodbija.

6. V reviziji ostaja sporno, ali je bil revident utemeljeno zavezan k plačilu carinskega dolga, ker je kot carinski deklarant v postopku sprostitve blaga v prost promet predložil neverodostojna potrdila o poreklu blaga, na podlagi katerih je bilo blago sproščeno v prost promet brez obračunane carine.

7. Carinski dolg je bil v obravnavnem primeru naknadno obračunan na podlagi točke (a) prvega odstavka 154. člena CZ. Ta določa, da carinski organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika izda odločbo o nastali obveznosti, če izve oziroma ugotovi, da je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg. Ker je revident v carinskem postopku predložil neverodostojna potrdila o poreklu blaga in v nasprotju z zakonom dosegel sprostitev blaga v prost promet brez plačila carine, je objektivno gledano ravnal nezakonito. Takšno ravnanje tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja nezakonito ravnanje s carinskim blagom v smislu omenjene določbe. Revidentovo sklicevanje na dobrovernost bi sicer lahko bilo pravno pomembno glede na to, da peti odstavek 154. člena CZ določa, da carinskega dolga ni treba naknadno obračunati, če je carinski dolžnik ravnal v dobri veri in če so izpolnjeni tudi drugi tam določeni pogoji, vendar revident svojega sklicevanja na dobro vero ni konkretiziral in z ničemer izkazal. Za uspešno sklicevanje na to izjemo bi namreč moral deklarant na določen način izkazati, da so bila potrdila v državi izvora blaga (z njegove strani ali s strani prejemnika blaga) pridobljena v dobri veri, saj se ta potrdila pridobijo pri pristojnih organih države izvora blaga, tega pa revident v postopku ni niti zatrjeval. 8. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (glej npr. sklepe X Ips 173/2009, X Ips 254/2009, X Ips 260/2009, X Ips 375/2009, X Ips 520/2009, X Ips 63/2010, X Ips 65/2010) je za carinski dolg, ki je naknadno obračunan zaradi naknadno ugotovljene neverodostojnosti potrdil o poreklu blaga, odgovoren tudi carinski deklarant. Stališče temelji na 143. členu CZ, ki v točki (a) prvega odstavka določa, da carinski dolg pri uvozu nastane s sprostitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine, v prost promet, v tretjem odstavku pa, da je carinski dolžnik za carinski dolg iz prvega odstavka tega člena deklarant. Navedena določba po presoji revizijskega sodišča velja za vse postopke sprostitve blaga v prost promet. Po tej določbi carinski dolg nastane neposredno na podlagi zakona, torej neodvisno od tega ali je bil tudi dejansko obračunan ob prepustitvi blaga deklarantu ali pa zaradi morebitnih napak, nezakonitosti in podobnih razlogov ni bil obračunan. V prid takšnemu stališču govori tudi določba četrtega odstavka istega člena, po kateri je za carinski dolg po tem členu odgovorna tudi oseba, ki je priskrbela lažno informacijo, na podlagi katere zakonsko določene uvozne dajatve niso bile obračunane in plačane. To pomeni, da zakon predvideva, da dolg po tem členu nastane tudi v primerih nezakonitega ravnanja s carinskim blagom. Revidentov ugovor o protislovnosti obrazložitve izpodbijane sodbe, ki se sklicuje tako na točko (a) prvega odstavka 154. člena kot na 143. člen CZ, zato ni utemeljen.

9. Po presoji revizijskega sodišča tudi ni utemeljeno revidentovo sklicevanje na sodbo SEU C-204/07-P z dne 25. 7. 2008. V njej je SEU obravnavalo uvoz turškega blaga, ki je bilo po pogojih iz pridružitvenega sporazuma med Turčijo in Evropsko unijo oproščeno plačila carine. V tem primeru je italijanski uvoznik ob uvozu predložil potrdila o turškem poreklu blaga, za katera so turški carinski organi naknadno ugotovili, da so lažna, posledično pa je bila uvozniku naknadno obračunana carina. SEU je presodilo, da je uvoznikov zahtevek za povračilo oziroma odpust uvoznih dajatev utemeljen, ker so bili izpolnjeni pogoji iz 239. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti – CZS, ki omogoča povrnitev ali odpust carine, pod pogojem, da je prišlo do t. i. posebnega primera in da uvoznik ni ravnal goljufivo ali malomarno. Po presoji SEU je šlo za poseben primer, ker je bil nadzor Komisije nad izvajanjem pridružitvenega sporazuma med Turčijo in Evropsko unijo nezadosten (med drugim Komisija ni pridobila ustreznih odtisov žigov in podpisov carinskih organov), zaradi česar ugotovitve turških carinskih organov o neverodostojnosti potrdil o poreklu niso bile zanesljive. Na takšno odločitev SEU in razloge zanjo se po presoji Vrhovnega sodišča revident ne more sklicevati, saj takšnih okoliščin v obravnavanem primeru ni zatrjeval (ni npr. nasprotoval rezultatom preverjanj potrdil o poreklu ali trdil, da so turški ali slovenski organi nepravilno izvajali določbe sporazuma o prosti trgovini). Poleg tega je SEU odločilo na podlagi določb o povračilu oziroma odpustu carinskega dolga iz 239. člena CZS (ki je primerljiv z 158. členom CZ) in ne na podlagi določb o naknadnem obračunu carinskega dolga iz 222. člena CZS (ki je primerljiv z 154. členom CZ). Postopek povračila oziroma odpusta pa je poseben in glede na odmerne postopke, med katere spada tudi postopek naknadnega obračuna, samostojen postopek (v zvezi s tem glej sodbo X Ips 903/2006).

10. Ni utemeljeno revidentovo zatrjevanje, da izpodbijana sodba odstopa od stališča, ki naj bi ga po njegovem mnenju v številnih odločbah zavzelo prvostopenjsko in Vrhovno sodišče, da je treba v primerih ponarejenih potrdil o poreklu blaga uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP o obnovi, ne pa določb CZ o naknadnem obračunu. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je namreč ravno nasprotno, to je, da se določbe o obnovi postopka po ZUP in določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ ne izključujejo (glej npr. sodbe X Ips 330/2006, X Ips 394/2007, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006, X Ips 653/2008 in X Ips 202/2009), zato je tudi v obravnavanem primeru uporaba določb o naknadnem obračunu dopustna.

11. Sklicevanje revizije na odločitve Upravnega sodišča v drugih zadevah pa za odločanje Vrhovnega sodišča v tej zadevi ni pravno pomembno, saj je Vrhovno sodišče v tej obrazložitvi sprejelo svoja stališča do vseh za odločitev v tem primeru pomembnih pravnih vprašanj.

12. Do revizijske navedbe, da oseba, ki je podpisala deklaracijo, ni imela ustreznega pooblastila, se revizijsko sodišče ne opredeljuje, saj gre, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, za nedopustno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. 13. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Odločitev o stroških temelji na 165. in 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.