Jedro

Tožnica v postopku ni izkazala, da je škoda oziroma pomoč, ki jo uveljavlja, posledica COVID-19 kot naravne nesreče. Tožeča stranka je bila posebej pozvana, da pojasni, da razlika med večjim vpoklicanim kapitalom in manjšim celotnim (lastniškim) kapitalom ni posledica stvarnih izgub. To med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da tožnica na ta poziv ni odgovorila in ni pojasnila razlogov za nastanek te razlike. S tem posledično tudi ni dokazovala, da je ta razlika nastala kot posledica zatrjevane naravne nesreče (COVID-19).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ prve stopnje) zavrnila tožničino vlogo za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (1. točka izreka) in odločila, da tožnico bremenijo njej nastali stroški, toženi stranki pa posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je po podatkih tožničine vloge, ki jo je vložila 29. 6. 2021, tožnica registrirana od 27. 9. 2010. Organ prve stopnje je ugotovil, da na dan 31. 12. 2019 znaša celoten tožničin kapital (AOP 56) - 76.668,39 EUR, vpoklicani kapital (AOP 57) pa 7.500,00 EUR. Koeficient AOP 56 / AOP 57 znaša -10,23 in je manjši 0,5. Na podlagi ugotovljenega je organ sklepal, da se tožnica, v skladu z (b) alinejo 18. točke 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014) v zvezi s 3. alinejo prvega odstavka 109. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE), šteje za „podjetje v težavah“ in kot takšna ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021. Prvostopenjski organ je s to ugotovitvijo seznanil tožnico, ki v danem roku na ugotovitve ni odgovorila, niti ni predložila dokazil (bodisi v izkazu poslovnega izida bodisi v izkazu drugega vseobsegajočega donosa), da razlika med večjim vpoklicanim kapitalom in manjšim celotnim (lastniškim) kapitalom ni izračunana pravilno oziroma, da ni posledica preteklih in tekoče izgube. Posledično je organ zavrnil tožničino vlogo.

3. Tožena stranka je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno. Pojasnjuje, da so Uredbe pravni akti, ki se takoj po začetku veljavnosti neposredno in enotno uporabljajo v vseh državah EU in jih ni treba prenesti v nacionalno zakonodajo. V vseh državah EU so v celoti zavezujoče. Meni, da epidemija COVID-19 ni naravna niti druga nesreča v smislu Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDN), pač pa je nalezljiva bolezen, za zajezitev in obvladovanje katere so ukrepi določeni v Zakonu o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Takšno je tudi stališče Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. III U 212/2020 z dne 17. 12. 2020. Zavrača glavno pritožbeno navedbo, da se epidemija Covid-19 smatra za naravno nesrečo. Trditve tožnice, da bi bilo potrebno izločitveni kriterij iz 18. točke 2. člena Uredbe obravnavati skupaj z ostalimi določbami Uredbe, zavrača, ker tožnica ne pojasni katere konkretne določbe bi bilo potrebno še upoštevati in v kakšnem smislu. Poudarja, da je bila tožnica pozvana za predložitev pojasnil o razliki med večjim vpoklicanim kapitalom in manjšim celotnim (lastniškim) kapitalom, vendar tega ni storila. Dejansko stanje na katerem temelji izpodbijana odločba tako po njenem mnenju ni sporno.

_Povzetek tožbenih navedb in zahtevek_

4. Tožnica v tožbi poudarja, da določba 4 (c) točke 1. člena Uredbe 651/2014 izrecno določa, da se navedena uredba ne uporablja za »pomoč podjetjem v težavah«, z izjemo sheme pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče. Namen te Uredbe je izključitev dodeljevanja pomoči podjetjem, ki pomenijo izjemno pomoč za odpravo škode, ki jo povzročijo nekatere naravne nesreče (točka (14) in točka (69) uvodnih določb). Pri tem se kriterij termina »podjetja v težavah« obravnava previdno in selektivno in je pomoč za odpravo škode, ki jo povzročijo naravne nesreče, združljiva z notranjim trgom. Točka (69) je zato določila vrsto dogodkov, ki se lahko štejejo za naravne nesreče in je pomoč izvzeta po navedeni Uredbi. Tožnica je oškodovana zaradi izbruha nalezljive bolezni in mora ji biti dana možnost, da se povrne v položaj pred nastankom škode. Po njenem mnenju je epidemija COVID-19 naravna nesreča kot to določa 8. člen ZVNDN. To izhaja tudi iz Sklepa Državnega zbora o nedopustnosti zakonodajnega referenduma o interventnem zakonu za odpravo ovir pri izvedbi pomembnih investicij za zagon gospodarstva po epidemiji COVID-19 (IZOOPIZG, Uradni list RS št. 80/2020), ko je Državni zbor ugotovil, da referendum ni dopusten, ker bi zadevni zakon predstavljal zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev odprave posledic naravnih nesreč v smislu prve alineje drugega odstavka 90. člena Ustave Republike Slovenije. Iz utemeljitve tega sklepa izhaja, da se za naravno nesrečo šteje tudi množičen pojav nalezljive bolezni. Tako po njenem mnenju tožena stranka nima prav, ko takšno definicijo zavrača sklicujoč se na sodbo Upravnega sodišča opr. št. III U 212/2020, ki se nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje.

5. Tožnica dodaja, da je določbo 109. člena ZIUOPDVE, ki se sklicuje na določbo 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014, potrebno uporabiti smiselno in v skladu z namenom te Uredbe in v skladu z njeno 4.(c) točko 1. člena, ki sicer pravi, da se Uredba ne uporablja za »pomoč podjetjem v težavah«, vendar z izjemo sheme pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče. Naša zakonodaja pa kot naravno nesrečo šteje tudi množičen pojav nalezljive bolezni. Gramatikalna uporaba kriterija iz 109. člena ZIUOPDVE je tudi nesorazmerna. Meni, da glede na splošne določbe ZIUOPDVE in Uredbe upravičencem ni zagotovljeno ustrezno pravno varstvo, ker je merilo preohlapno povzeto samo iz 18. točke 2. člena Uredbe 651/2014 in ne da bi se sklicevalo smiselno tudi na ostala določila Uredbe. Izločitev »podjetja v težavah« iz sistema pomoči v primeru naravne nesreče oziroma epidemije je tako po njenem mnenju nezakonita in ogroža pravno varnost. 6. Glede upravnega postopka tožnica pojasnjuje, da jo je tožena stranka v postopku pozvala, naj odgovori na njene navedbe oziroma upraviči, da razlika med AOP 56 in AOP 57 ni posledica stvarnih izgub, vendar to po njenem mnenju ni bistveno za ta postopek, ker se določbe Uredbe, na katere se sklicuje ZIUOPDVE, ne uporabljajo v primerih naravnih nesreč, kamor spada tudi epidemija COVID-19. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo Finančne uprave RS št. DT 429-13957/2021-1 z dne 17. 8. 2021 v zvezi z odločbo DT 499-21-408/2021 z dne 30. 11. 2021, odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

_Povzetek odgovora na tožbo_

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

_Presoja sodišča_ **K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je organ prve stopnje zavrnil vlogo tožnice za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021. Ugotovil je, da je bila tožnica ustanovljena pred 31. 12. 2016, njen celotni kapital na dan 31. 12. 2019 je znašal – 76.668,39 EUR, vpoklicani kapital pa 7.5000 EUR. Tožnica ne v pritožbi in ne v tožbi ne prereka tako ugotovljenega dejanskega stanja, niti ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da je glede na takšno finančno stanje „podjetje v težavah“, zato sodišče tudi upoštevajoč določbo prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), šteje tako ugotovljeno dejansko stanje za nesporno.

10. Pravno podlago izpodbijane odločbe predstavljata 109. člen ZIUOPDVE1 in 18. točka 2. člena Uredbe 651/20142. Tožena stranka je namreč na podlagi 18. (b) točke 2. člena Uredbe 651/2014 tožnico štela za „podjetje v težavah“ in posledično na podlagi tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ugotovila, da kot „podjetje v težavah“ ni upravičena do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov.

11. V obravnavani zadevi je sporno le vprašanje, ali je bila tožnica, ki je bila na dan 31. 12. 2019 glede na neprerekano dejstvo „podjetje v težavah“, kljub takemu statusu upravičena do izplačila pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov po ZIUOPDVE ali ne. Tožnica namreč uveljavlja, da je bolezen COVID-19 naravna nesreča in bi zato morala tožena stranka, ob presoji upravičenosti do te pomoči, upoštevati določbo 8. člena ZVPNDN, namen Uredbe 651/2014, določbo 4. (c) točke 1. člena Uredbe 651/2014, ter 14. in 69. točko preambule Uredbe 651/2014. Sodišče poudarja, da je za odločitev v obravnavanem primeru ključna določba 4. (c) točka 1. člena Uredbe 651/2014, ki izrecno določa, da se ta Uredba ne uporablja za pomoč podjetjem v težavah, z izjemo sheme pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče. To pomeni, da je v predmetni zadevi bistveno, ali je bila tožeča stranka podjetje v težavah zaradi COVID-19 kot ene izmed možnih oblik naravne nesreče. 12. Glede tega pa sodišče ugotavlja, da tožnica v postopku ni izkazala, da je škoda oziroma pomoč, ki jo uveljavlja, posledica COVID-19 kot naravne nesreče. Epidemija nalezljive bolezni COVID-19 je bila razglašena na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNB z Odredbo o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 19/20). Vendar je množičen pojav nalezljive človeške bolezni v 8. členu ZVNDN3 definiran tudi kot naravna nesreča, zato se lahko bolezen COVID-19 šteje kot nalezljiva bolezen (na podlagi ZNB) ali kot naravna nesreča po ZVNDN.

13. Uredba 651/2014, ki je bila sprejeta pred izbruhom epidemije COVID-19, v 1. (g) točki 1. člena določa, da se uporablja za pomoč za odpravo škode, ki jo povzročijo nekatere naravne nesreče. Ta Uredba pa izključuje svojo uporabo za pomoč podjetjem v težavah, vendar z izjemo sheme pomoči za povrnitev škode, ki so jo povzročile nekatere naravne nesreče (4. (c) odstavek 1. člena). Tožeča stranka uveljavlja, da je oškodovana zaradi izbruha nalezljive bolezni in da ji mora biti dana možnost, da se povrne v položaj pred nastankom škode. Pri tem trdi, da je epidemija COVID-19 naravna nesreča kot to določa 8. člen ZVNDN in posledično sodi med izjeme iz 4. (c) odstavek 1. člena Uredbe. Glede teh navedb sodišče ugotavlja, da je bila tožeča stranka v postopku posebej pozvana, da pojasni, da razlika med večjim vpoklicanim kapitalom in manjšim celotnim (lastniškim) kapitalom ni posledica stvarnih izgub. To med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da tožnica na ta poziv ni odgovorila in ni pojasnila razlogov za nastanek te razlike. S tem posledično tudi ni dokazovala, da je ta razlika nastala kot posledica zatrjevane naravne nesreče (COVID-19). Ker tožeča stranka tega ni pojasnila niti dokazala, da navedena razlika predstavlja škodo, ki jo je povzročila bolezen COVID-19 (kot naravna nesreča) in da je podjetje v težavah zaradi bolezni COVID-19, je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje tretjega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

14. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker tožnica izvedbe glavne obravnave ni predlagala. Tudi sicer pa med tožnico in toženo stranko ni sporno relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe in je odločilnega pomena za sedaj sprejeto odločitev, pač pa je bila sporna le pravna interpretacija določbe 1. člena 4 (c) odstavka Uredbe v povezavi z določbo 3. alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi pri odločanju o opravi glavne obravnave upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku4. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska (ali pravna) vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.5 Tak je tudi obravnavani primer.

**K II. točki izreka**

15. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 109. člen ZIUOPDVE1) Upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka tega člena, je pravna ali fizična oseba, ki: je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020,ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, ni na dan 31. december 2019 podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014 z dne 17. junija 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljnjem besedilu tega člena: Uredba Komisije 651/2014/EU, ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov. 2 V skladu z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, je „podjetje v težavah“ podjetje, za katerega velja vsaj ena od taksativno naštetih okoliščin. Ena izmed teh okoliščin, določena v podtočki (b) če je v primeru družbe, kjer vsaj nekaj članov nosi neomejeno odgovornost za dolg družbe (razen MSP, ki obstaja manj kot tri leta ali, za namene upravičenosti do pomoči za financiranje tveganja, MSP v 7 letih po njegovi prvi komercialni prodaji in ki je upravičeno do naložb v financiranje tveganja po skrbnem pregledu izbranega finančnega posrednika), zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica njenega kapitala, kot prikazujejo računovodski izkazi družbe. Za namene te določbe se „družba, kjer vsaj nekaj članov nosi neomejeno odgovornost za dolg družbe“ nanaša predvsem na vrste podjetij iz Priloge II k Direktivi 2013/34/EU; 3 Po 8. členu ZVNDN je nesreča dogodek ali vrsta dogodkov, povzročenih po nenadzorovanih naravnih in drugih silah, ki prizadenejo oziroma ogrozijo življenje ali zdravje ljudi, živali ter premoženje, povzročijo škodo na kulturni dediščini in okolju v takem obsegu, da je za njihov nadzor in obvladovanje potrebno uporabiti posebne ukrepe, sile in sredstva, ker ukrepi rednih dejavnosti, sile in sredstva ne zadostujejo (1. točka); naravne nesreče so potres, poplava, zemeljski plaz, snežni plaz, visok sneg, močan veter, toča, žled, pozeba, suša, požar v naravnem okolju, množični pojav nalezljive človeške, živalske ali rastlinske bolezni in druge nesreče, ki jih povzročijo naravne sile. Za naravno nesrečo se štejejo tudi neugodne vremenske razmere po predpisih o kmetijstvu in odpravi posledic naravnih nesreč, ki jih povzročijo žled, pozeba, suša, neurje, toča ali živalske in rastlinske bolezni ter rastlinski škodljivci (2. točka); druge nesreče pa so nesreče v cestnem, železniškem in zračnem prometu, požar, rudniška nesreča, porušitev jezu, nesreče, ki jih povzročijo aktivnosti na morju, jedrska nesreča in druge ekološke ter industrijske nesreče, ki jih povzroči človek s svojo dejavnostjo in ravnanjem, pa tudi vojna, izredno stanje, uporaba orožij ali sredstev za množično uničevanje ter teroristični napadi s klasičnimi sredstvi in druge oblike množičnega nasilja. 4 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 5 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 , Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, app no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.