Jedro

Tožeči stranki nista zemljiškoknjižni lastnici spornega zemljišča. Tožeči stranki na poziv tožene stranke tudi nista predložili dokazila, s katerim bi izkazali pravico do uporabe zemljišča. Zatrjevanja tožeče stranke, da sta v skladu z drugim odstavkom 43. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ) kot dobroverna lastniška posestnika nepremičnine pridobila lastninsko pravico na sporni parceli ter vloženo tožbo v zvezi z lastninsko pravico tožeče stranke, pa ni mogoče šteti kot drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč, saj je, kakor tožeči stranki v tožbi tudi sami navajata, lastninska pravica predmet spora med zemljiškoknjižno lastnico in tožečima strankam. Glede na to, da zemljiškoknjižna lastnica tožeči stranki ni dala soglasja za uporabo spornega zemljišča, tožeča stranka ne izkazuje pravice do uporabe zemljišč, zato je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Sežana (v nadaljevanju tožena stranka) na podlagi drugega odstavka 143. člena v povezavi s sedmim odstavkom 144. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) na zahtevo prizadete stranke A.A. odločila, da se GERK z identifikacijsko številko GERK_PID 5374382, ki posega na parc. št. 4840/1 k.o. ..., kakor je prikazano na grafični prilogi, izbriše iz kmetijskega gospodarstva KMG_MID 100950071, katerega nosilec je B.B. iz ...(točka 1 izreka). Odločilo je, da bo po dokončnosti odločbe upravna enota po uradni dolžnosti vpisala spremembo v evidenco GERK in o vpisani spremembi stranko obvestila z izpisom iz registra kmetijskih gospodarstev (točka 2 izreka) ter da stroški postopka niso bili priglašeni (točka 3 izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je dne 25. 4. 2014 prejela pisno zahtevo A.A. iz ..., zemljiškoknjižne lastnice nepremičnine parc. št. 4840/1 k.o. ..., za izbris grafične enote rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva (v nadaljevanju GERK) iz kmetijskega gospodarstva, katerega nosilec je prvotožeča stranka.

2. V skladu s prvim odstavkom 35. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik) je zaradi dvoma v pravilnost prijavljenih podatkov pozvala nosilca kmetijskega gospodarstva in spornega GERK-a, da predloži dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč oziroma da sporoči, če je pravica uporabe razvidna iz javnih evidenc v roku 8 dni od prejema poziva.

3. Nosilec GERK-a je v odgovor na poziv predložil dopis, v katerem navaja, da je njegova mati C.C. iz ... lastnica domačije na naslovu ... Od leta 1998 je prvotožeča stranka z dovoljenjem matere C.C. posadila trte, dovoljenje za to pa je od občine pridobil stric prvotožeče stranke leta 1998. Zemljiško stanje je sicer neurejeno, saj v zemljiški knjigi tožnica ni vpisana kot lastnica sporne parcele, je pa C.C. parc. št. 4840/1 k.o. ... priposestvovala. Zato je leta 1998 prvotožeča stranka v soglasju z drugotožečo stranko na njej posadila trte.

4. Glede na to, da je ugotovila, da nosilec GERK-a ni lastnik zemljišča, za uporabo predmetnega zemljišča pa tudi nima pridobljenega soglasja lastnice zemljišča, nima pa tudi druge pravne podlage, iz katere bi izhajala pravica do uporabe zemljišča, niso izpolnjeni pogoji za vpis GERK-a z navedeno identifikacijsko številko na parc. št. 4840/1 k.o. ... pri kmetijskem gospodarstvu nosilca B.B.-prvotožeče stranke, zato je odločila tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

5. Upravni organ druge stopnje je z odločbo št. 33008-226/2014/2 z dne 24. 11. 2014 zavrnil pritožbo prvo in drugo tožeče stranke. V obrazložitvi je sledil obrazložitvi upravnega organa prve stopnje ter dodatno navedel, da je v predmetnem postopku zemljiškoknjižna lastnica znana in ta nosilcu kmetijskega gospodarstva, pri katerem je vpisan sporni GERK, ki leži na zemljišču parc. št. 4840/1 k.o. ... ni dala soglasja za uporabo tega zemljišča. Vložene tožbe v zvezi z lastninsko pravico prvotožeče stranke pa ni šteti kot druge pravne podlage, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč.

6. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je imela za posledico napačno uporabo materialnega prava, predvsem Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev. V tožbi navaja, da Pravilnik v 7. točki prvega odstavka 2. člena določa, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva tista zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe. Na sporni parceli je vpisan GERK z identifikacijsko številko GERK_PID 5374382, v okviru kmetijskega gospodarstva z identifikacijsko številko KMG-MID 100950071, katerega nosilec je prvotožeča stranka. Med tožečo stranko in prizadeto stranko je sicer sporno, ali ima prvotožeča stranka pravico do uporabe navedene parcele. Toženi stranki očita, da je dejansko stanje napačno ugotovila, le na podlagi zemljiškoknjižnega izpiska za parc. št. 4840/1 k.o. ... ter zaključila, da prvotožeča stranka nima pravice uporabe navedenega zemljišča. V zemljiški knjigi je sicer kot lastnica navedene parcele vpisana A.A., vendar je prvotožeča stranka prizadeto stranko že z dopisom z dne 24. 6. 2014 seznanila, da zemljiškoknjižno stanje pri tej parceli ne ustreza dejanskemu. Pojasnjuje, da je C.C. dejanska lastnica parcele, saj jo ima, tako kot pred njo njeni pravni predniki, v dobroverni posesti. Sporna parcela sodi v kompleks njene domačije na naslovu ... in so jo že pravni predniki v okviru domačije vedno uporabljali in uživali kot svojo, uporabe lastništva pa jim ni nikoli nihče oporekal. V nadaljevanju navaja pravne podlage, iz katerih izhaja, da je C.C., mati prvotožeče stranke, sporno parcelo priposestvovala. Tožeča stranka sporno parcelo uporablja s soglasjem matere, kar med njima ni sporno. Dejansko stanje je bilo tako v zadevi napačno ugotovljeno, na napačno ugotovljenem dejanskem stanju so bile nepravilno uporabljene določbe 7. točke prvega odstavka 2. člena ter drugi odstavek 35. člena Pravilnika. Pri svojem odločanju pa je tožena stranka tudi bistveno kršila določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, saj dokazov, ki jih je priložila tožeča stranka, ni skrbno in vestno presodila, kar je vplivalo na zakonitost odločbe, s čemer je kršila 10. člen ZUP. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da se GERK z navedeno identifikacijsko številko ponovno vpiše v kmetijsko gospodarstvo, katerega nosilec je prvotožeča stranka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji povrne stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so že navedeni v obrazložitvi odločbe tožene stranke in v obrazložitvi prvostopne odločbe ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

K točki I izreka:

9. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in odločbe upravnega organa druge stopnje in v izogib ponavljanju ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja.

10. Pogoje za postopek za vpis, način vodenja in način upravljanja registra kmetijskih gospodarstev, registra skupnih pašnikov ter evidence grafičnih enot rabe kmetijskega gospodarstva (GERK) določa v času izdaje odločbe veljavni Pravilnik o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Pravilnik), ki se na podlagi drugega odstavka 39. člena uporablja od njegove uveljavitve 29. 4. 2014 dalje. Pravilnik, ki ga je sprejel minister na podlagi pooblastila iz 145. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) v 7. točki 2. člena določa, da so zemljišča v uporabi kmetijskega gospodarstva zemljišča, za katera ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe. Pravico do uporabe ima nosilec, ki je lastnik ali zakupnik zemljišča oziroma ima za uporabo zemljišča pridobljeno soglasje lastnika zemljišča ali drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišča. V primeru zemljiške solastnine ali skupne lastnine ima nosilec kmetijskega gospodarstva pravico do uporabe v skladu z 7. členom ZKme-1. V postopku ugotavljanja pravilnosti prijavljenih podatkov na podlagi 35. člena Pravilnika mora nosilec predložiti dokazila, s katerimi izkazuje pravico do uporabe zemljišč.

11. V zadevi ni sporno da tožeči stranki nista zemljiškoknjižni lastnici spornega zemljišča. Tožeči stranki na poziv tožene stranke tudi nista predložili dokazila, s katerim bi izkazali pravico do uporabe zemljišča. Zatrjevanja tožeče stranke, da sta v skladu z drugim odstavkom 43. člena Stvarno pravnega zakonika (SPZ) kot dobroverna lastniška posestnika nepremičnine pridobila lastninsko pravico na sporni parceli ter vloženo tožbo v zvezi z lastninsko pravico tožeče stranke, pa ni mogoče šteti kot drugo pravno podlago, iz katere izhaja pravica do uporabe zemljišč, saj je, kakor tožeči stranki v tožbi tudi sami navajata, lastninska pravica predmet spora med zemljiškoknjižno lastnico in tožečima strankam. Glede na to, da zemljiškoknjižna lastnica tožeči stranki ni dala soglasja za uporabo spornega zemljišča, tožeča stranka ne izkazuje pravice do uporabe zemljišč, zato je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna. Pri tem sodišče dodaja, da tudi ZKme-1 v petem odstavku 143. člena, vodenje registra kmetijskih gospodarstev za posamezno kmetijsko gospodarstvo naslanja na uradne evidence z delovnega področja ministrstva in drugih državnih organov, med katerimi je šteti tudi evidence zemljiške knjige, upoštevaje publicitetni učinek vpisov iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Zato je tudi iz tega razloga tožena stranka pravilno sledila podatkom zemljiške knjige, ki se lahko spreminjajo le v skladu z določbami ZZK.

12. Glede na to, da je tožena stranka v zadevi odločila na podlagi pisne dokumentacije-javne listine, po tem, ko je tožeči stranki dala možnost, da se izjasni glede dejstev in okoliščin in predloži vsa potrebna dokazila, kršitve pravil postopka, ki jih zatrjuje v tožbi tožeča stranka v tožbi, niso izkazane. Tožena stranka je tožeči stranki omogočila, da lahko zavaruje in uveljavlja svoje pravice v tem postopku, sama odločitev tožene stranke pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožene stranke ustrezno obrazložena.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.