Jedro

Če tožnik namesto reintegracije zahteva sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo odškodnine, s tem ne spremeni oziroma razširi tožbe v smislu določb ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 20. 7. 2009, nezakonita (1. točka) ter da delovno razmerje tožniku ni prenehalo dne 24. 10. 2007 in je trajalo do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je do 19. 10. 2009 (2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 24. 10. 2009 do odločitve sodišča prve stopnje, to je do dne 19. 10. 2010, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati delovno dobo, ga prijaviti v zavarovanje in mu obračunati mesečno bruto plačo v višini 1.426,25 EUR, plačati od tega zneska davke in prispevke ter izplačati tožniku neto plačo, zmanjšano za prejeti mesečni znesek nadomestila za čas brezposelnosti, to je za mesečni znesek 575,02 EUR neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu od neto zneska za pretekli mesec, vse v osmih dneh pod izvršbo (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 11.409,84 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2010 dalje do plačila, vse v roku osem dni pod izvršbo (4. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.281,00 EUR v roku osem dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse pod izvršbo (5. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži, da toženi stranki povrne pritožbene stroške in stroške postopka na prvi stopnji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, ker je sodišče prve stopnje o razlogih navedlo, da je sicer ugotovilo, da se je obseg del dejansko zmanjšal, vendar pa potreba po delu tožnika ni prenehala, ker je na podlagi izpovedbe prič J.F. in I.O. ugotovilo, da I.O. kljub formalno drugačni pogodbi o zaposlitvi dejansko opravlja dela pri toženi stranki, ki jih je prej opravljal tožnik. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno, da obstaja potreba po delu tožnika in poudarja, da J.F. in I.O. nimata celovitega pogleda nad vsemi naročili, ki jih dobi tožena stranka in nad realizacijo ter poudarja, da lahko celovit pogled nad naročili, realizacijo, prihodki in likvidacijo podata J.G., prokurist in P.R., vodja kovinske delavce. Sodišče navede, da tožena stranka ni dokazala, da se je obseg del in naročil v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 zmanjšal, navedeni zaključek pa je v nasprotju z zaključkom istega sodišča, kjer je v obrazložitvi navedeno, da sodišče sklepa, da se je obseg dela dejansko zmanjšal. Sodišče tudi navaja, da nižja realizacija v letu 2009 še ne pomeni, da se je tudi obseg del in naročil v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 zmanjšal, saj je edini relevanten podatek o obsegu dela število opravljenih ur v letu 2008 in v letu 2009, teh podatkov pa tožena stranka v ponovljenem postopku, ko jo je sodišče ponovno pozvalo, da naj predloži vse podatke v zvezi z obsegom naročil, realizacijo, prihodki in likvidnostjo, ni predložila. Navedena odločitev je protispisna in je materialnopravno zmotna. Tožena stranka se je naprej sama od sebe zavezala sodišču predložiti podatke o mesečnem obsegu del za leto 2009, tožena stranka je podatke predložila in sicer z vlogo z dne 11. 12. 2009 je predložila seznam opravljenih ur in nadur za vse delavce, ki so v letu 2009 dejansko delali, predložila je tudi plačilne liste za obdobje od januarja 2009 do novembra 2009 in podatke o realizaciji za leto 2009. Glede na poziv sodišča je tožena stranka z dopisom z dne 23. 9. 2010 obvestila sodišče, da je podatke o obsegu naročil, realizaciji, prihodkih in likvidnosti za leto 2008 in 2009 sodišču že posredovala, pri čemer je poudarila, da je obseg naročil identičen z vrednostjo izvedenih del. Sodišče je navedlo, da je na podlagi izpovedbe priče P.R. in J.G. in predložene dokumentacije ocenilo, da se je obseg dela dejansko zmanjšal, z izpodbijano sodbo pa je ugotovilo čisto nekaj nasprotnega, to je, da tožena stranka ni dokazala, da se je obseg dela zmanjšal, to pa zato, ker da na ponovni poziv sodišča ni predložila podatkov o opravljenih urah za leti 2008 in 2009. Ob tem ne gre prezreti, da je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 10. 2010 razvidna pripomba sodnika porotnika V.Č., češ da je edini relevantni podatek število opravljenih ur v letu 2008 in 2009, ne pa plačane ure, niti realizacija. Kljub temu pa se je sodišče na opisani način šele na zadnji glavni obravnavi postavilo na stališče, da je edini relevantni podatek za dokaz obstoja poslovnega razloga število opravljeni ur, ne pa število plačanih ur in realizacija. J.G. je na zaslišanju prepričljivo povedal, da se je obseg naročil v letu 2009 glede na leto 2008 zmanjšal, da je bilo zaradi tega manj opravljenih ur in manjša realizacija v kovinski delavnici, v posledici tega pa manj prihodka. V postopku je bilo postavljeno sugestivno in kapciozno vprašanje sodnika porotnika, ki ga sodišče ne bi smelo dovoliti in upoštevati. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno, da je edini relevantni podatek število opravljenih ur v letu 2008 in 2009, ne pa plačane ure niti realizacija. Število opravljenih ur je v primeru zmanjšanja naročil odvisno tudi od števila zaposlenih delavcev. Tožena stranka je dokazala, katere okoliščine so ji v letu 2009 narekovale zmanjšanje potreb na tožnikovem delovnem mestu, iz sklepa tožene stranke je razvidno, da se je v prvem četrtletju obseg proizvodnje zaradi zmanjšanja naročil (predvsem zunanjih) zmanjšal za več kot 10 %, za isti odstotek je bila v posledici tega zmanjšan prihodek in iz tega razloga je prenehala potreba po enem delavcu „ključavničar – skupinovodja I“. Zmanjšanje obsega naročil je imelo za posledico spremembo organizacije dela, ki je v tem, da se isto delo opravlja namesto s tremi z dvema delavcema, zaradi česar so se zmanjšala potrebe po delu delavcev na delovnem mestu, ki ga je opravljal tožnik. Sodišče je v postopku favoriziralo pravice tožnika, saj je dovolilo spremembo tožbe, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala in je šlo za razširitev tožbe, v točki 3 je sodišče tožniku prisodilo plačo v višini 1.426,25 EUR, pri čemer je odločitev napačna, ker nalaga plačilo bruto ur namesto nadomestil plač. Pomanjkljiva je odločitev glede tega, da ni razvidno, da je potrebno zmanjšati znesek za več kot enega od prejetih nadomestil za čas brezposelnosti. V zvezi s prisojeno odškodnino 11.400,84 EUR pa bi moralo sodišč upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank in ugotoviti tudi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Teh okoliščin pa sodišče ni ugotavljalo. Tako ni pravilna odločitev glede odškodnine po 118. členu ZDR. Tožnik je imel skupaj delovne dobe pri toženi stranki le tri leta, tako da je odškodnina previsoka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka v ponovljenem postopku ni predložila nikakršne dokumentacije, s katero bi dokazala zmanjšanje potrebe po delu tožnika. Zaslišani J.G. in P.R. nista povedala nobenih novih dejstev, na podlagi katerih bi lahko sodišče odločilo drugače kot je. Pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanja obsega proizvodnje. Prav tako je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki skupaj 24 let in 10 mesecev in ne tako, kot zatrjuje tožena stranka. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42 in 103/2007- ZDR) določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa 2. odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji 1. odstavka 86. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pred odpovedjo mora delodajalec preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo (3. odstavek 88. člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe, je na strani delodajalca (1. odstavek 82. člena ZDR). ZDR tudi v 6. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. O nameravani redni odpovedi mora delodajalec delavca pisno obvestiti (4. odstavek 83. člena ZDR). Pogodba o zaposlitvi mora biti odpovedana v pisni obliki, obrazložen mora biti odpovedni razlog, delavec mora biti opozorjen na pravno varstvo in na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR).

Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki ter po zaslišanju tožnika, prič P.R. in prokurista J.F. ter z vpogledom v zaslišanje prič in prokurista J.F. v predhodnem postopku, ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006 za nedoločen čas na delovnem mestu „ključavničar – skupinovodja I“ z opisom delovnega mesta: vodenje in organiziranje del, samostojno izdelovanje in montiranje najzahtevnejših ključavničarskih del po predloženih načrtih, proučevanje načrtov, operativnih planov ter drugo tehnično dokumentacijo, razporejanje del, razporejanje skupine in koordiniranje dela med skupinovodji, skrb za izdelavo del v skladu z dokumentacijo, pravočasno naročanje potrebnega materiala, spremljanje poteka izvedbe del in skrb za pravočasen pričetek del na objektu, vodenje raznih evidenc, skrb za varstvo pri delu, sodelovanje pri pripravi predračunov, v odsotnosti vodje prevzemanje dela v delavnici, sodelovanje pri praktičnem in strokovnem usmerjanju ključavničarjev – vajencev, opravljanje drugih del po nalogu nadrejenega delavca, kot to določa II. točka pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2006. Sodišče v obrazložitvi navede, da je prokurist tožene stranke J.G. dne 14. 7. 2009 sprejel sklep, da zaradi zmanjšanega obsega del v organizacijski enoti kovinski obrat preneha potreba po delu enega delavca na delovnem mestu „ključavničar – skupinovodja I“ in pri tem navedel, da odločitev utemeljuje z zmanjšanjem zunanjih naročil za več kot 10 %, zmanjšanim obsegom proizvodnje in s tem, da se je v enakem procentu napram lanskemu letu znižal tudi ostanek prihodka. Dne 15. 7. 2009 je bilo izdano obvestilo, da je zaradi zmanjšanega obsega dela (zunanjih naročil) podan upad potreb po delu v organizacijski enoti kovinski obrat. Dne 20. 7. 2009 je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Utemeljena je pritožbena navedba, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, torej je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kajti sodišče navede, da tožena stranka ni dokazala, da se je potreba po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi zmanjšala, po drugi strani pa jasno obrazloži, da je bila izkazana nižja realizacija v letu 2009, kar pa po oceni sodišča prve stopnje ne pomeni, da se je tudi obseg del in naročil v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 zmanjšal, saj naj bi bil edini relevanten podatek o obsegu dela število opravljenih ur v letu 2008 in v letu 2009, teh podatkov pa tožena stranka v ponovljenem postopku, ko jo je sodišče ponovno pozvalo, da naj predloži vse podatke v zvezi z obsegom naročil, realizacijo, prihodki in likvidacijo, ni predložila. Pritožba utemeljeno navaja, da je v postopku navajala, da je obseg naročil identičen z vrednostjo del, da pa se je obseg naročil zmanjšal za več kot 10 % ter da je bilo v letu 2009 v razmerju do leta 2008 približno 20 % manj dohodkov. Pritožbeno sodišče se strinja s s pritožbenim stališčem, da ni mogoče šteti, da naj bi bil edini relevanten podatek o tem, ali je prenehala potreba po delu delavca obseg in število opravljenih ur v letu 2008 in v letu 2009, kajti ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena določa, da so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu na strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Tako se tudi ni mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da samo nižja realizacija v letu 2009 še ne pomeni, da je bil tudi obseg del in naročil v letu 2009 v primerjavi z letom 2008 manjši, ker na realizacijo vplivajo lahko tudi cene, ki se lahko v krizi znižujejo, kar pomeni, da so ista dela manj vrednotena in je realizacija nižja. Sodišče prve stopnje očitno spregleda, da ZDR kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi določa tudi ekonomske, organizacijske, tehnološke in strukturne razloge. Ob navedenem je poudariti, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navaja, da se je zaradi racionalizacije število izvajalcev na delovnem mestu „ključavničar – skupinovodja I“ zmanjšalo, kar pa je izpovedal priča J.G. ter priča P.R.. J.G. je jasno izpovedal in tudi sodišče je navedeno obrazlagalo, da negativna bilanca pomeni, da realizacija, ki je bila ustvarjena, ni pokrila stroškov materiala in dela, pri čemer sodišče v tem delu očitno ne dvomi v izpovedbe prokurista. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da stranke lahko podajo kakršnekoli dokazne predloge, za katere ocenjujejo, da bi lahko dokazale svoje relevantne trditve, sodišče pa je tisto, ki mora izvesti relevantne dokaze, pri čemer se je strinjati s pritožbo, da je edini relevantni podatek število opravljenih ur v letu 2008 in v letu 2009. Pritožbeno sodišče je posledično navedenemu razveljavilo tudi nadaljnje odločitve v zvezi z izplačilom nadomestila plač in posledično tudi o izplačilu odškodnine po določilih 118. člena ZDR. On navedenem glede na podane pritožbene navedbe navaja, da se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo o spremembi oziroma razširitvi tožbe v delu zahtevka o izplačilu odškodnine iz 118. člena, saj ZDR v 3. odstavku 118. člena navaja, da delavec lahko zahtevo o tem, da ne želi nadaljevanja delovnega razmerja zahteva ugotovitev trajanja delovnega razmerja najdalj do odločitve sodišča prve stopnje in pri tem zahteva tudi odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi vse do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Torej ne gre za spremembo oziroma razširitev tožbe v smislu določil ZPP, kot to zmotno meni pritožba.

Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbeno navedbo tožene stranke, da bi moralo sodišče upoštevati oziroma ugotoviti tudi, ali je tožnik prejemal nadomestilo na zavodu za zaposlovanje in prejeto nadomestilo upoštevati, saj je delodajalec tisti, od katerega zavod za zaposlovanje zahteva vračilo sredstev v primeru, ko delavec uspe v sodnem postopku.

Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti vse izvedene dokaze, ker je v sodbi podana 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi sami s seboj v nasprotju, ker obenem sodišče govori tako o znižanju realizacije, izgubi, itd., hkrati pa navede, da tožena stranka ni dokazala, da je šlo za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ker je edini relevanten podatek število opravljenih ur, kar pa ne drži, kot je že obrazloženo predhodno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 354. člena ZPP.