Jedro

V postopku izdaje začasne odredbe narok ni obvezen, v obravnavanem primeru pa ni bil niti potreben, saj je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj podlage za odločitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlog toženke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočnosti sodbe mladoletna T. in A. G. zaupata očetu D. G. v varstvo in vzgojo. Iz razlogov sklepa izhaja, da sta bili s sodbo, ki je postala pravnomočna 4.10.2001, obe mladoletni hčerki pravdnih strank zaupani v varstvo in vzgojo materi, toženki. Tožnik je po izdaji sodbe, nadaljeval z očitki, ki jih je zatrjeval že v postopku, iz katerega izvira sodba in sicer glede zanemarjenosti mladoletnih hčerk. O tem je tekel postopek pri Centru za socialno delo, očitki pa so se izkazali za neutemeljene. Po opravljenih poizvedbah je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni pogojev, da bi bila začasna odredba glede varstva in zaupanja mladoletnih deklic do pravnomočnosti tega postopka potrebna zaradi preprečitve nastanka škode ali nasilja.

Proti temu sklepu se pravočasno, po svoji pooblaščenki, iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano začasno odredbo in le podrejeno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi najprej očita sodišču prve stopnje zmotno tolmačenje določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, Konvencije o otrokovih pravicah in Zakona o pravdnem postopku - ZPP, prvostopenjskemu sodišču očita tudi, da je odločilo o predlagani začasni odredbi brez naroka. Nadalje navaja, da preživninski zahtevek pri postavitvi predloga za izdajo začasne odredbe o varstvu, vzgoji in skrbi mladoletnega otroka ni prav nobena procesna predpostavka, kot to zmotno tolmači sodišče. Dolžnost sodišča je, da po uradni dolžnosti odloča o preživnini, če starša takega zahtevka ne postavita (čl. 411 ZPP). Prav nič ni logično, to kar zatrjuje sodišče, da razveza zakoncev privede do ločitve otrok od enega od staršev. Takšno izhodišče pri odločanju pomeni, da sodišče smatra, da je ena od posledic razveze nujno tudi možnost (in s tem moč enega roditelja), da tisti roditelj, ki so mu otroci dodeljeni, otroke odteguje drugemu roditelju, ker je to pač logično. Gre za miselnost, ki preveva slovensko družbo - da se starša ločujeta ne le od bivšega zakonca, temveč tudi od svojih otrok in da pomeni dodelitev otrok enemu od staršev sodno izkazano nezaupanje v kvalitete in sposobnost drugega roditelja (ki mu otroci niso dodeljeni), da bi prevzel v varstvo in vzgojo svoje otroke. Ob takšni predpostavki je vsakršno potegovanje roditelja, da bi prevzel v varstvo in oskrbo svoje otroke po pravnomočni razvezni sodbi, le še lepo napisana in le papirna pravica. Prav nič ni logično in je celo nezakonito in kaznivo, da roditelj, ki so mu otroci dodeljeni ob razvezi skuša otroke odtegniti od drugega roditelja in njegovih sorodnikov. Takšno ravnanje prav generira generacije bodočih roditeljev, ki bodo tudi sami v podobnih situacijah ravnali z otroci kot z lastnino, s katero razpolagajo v odvisnosti od svojih (negativnih) čustev do bivšega zakonca. Sodišče je zato dolžno ob vsakem odločanju upoštevati enake pravice in dolžnosti obeh staršev, ne pa da apriori jemlje očetu, ki se poteguje za skrbništvo, pravico do enakih možnosti. Še zlasti pa ne sme sodišče tako ravnati zato, ker jemlje otrokoma pravico, da se odloča o njuni pravici - kajti pravice obeh deklic so predmet tega pravdnega postopka in prav nič drugega. Tožnik je tekom postopka pri CSD in v tem postopku zatrjeval, da sta deklici že nekaj let ušivi, kar pa za sodišče sploh ni problem higiene družine, v katero sta deklici dodeljeni, temveč naj bi šlo za splošno pereč pojav na vseh osnovnih šolah in vrtcih. Pooblaščenka tožnika je naravnost zaprepadena nad takšnim razlogovanjem sodišča. V 21. stoletju ni prav nobenega razloga, da bi bil kdorkoli nenehno nekaj let zapored ušiv in če drži ugotovitev sodišča, da je ušivost splošen pojav v šolah in vrtcih na območju Nove Gorice, je nekaj hudo narobe s celotno družbo na tem koncu Slovenije. Ušivost je rezultat zanemarjenih življenjskih okoliščin, v katerih posamezniki živijo. Zoper ušivost obstajajo učinkovita mazila in šamponi, ki odpravijo uši in gnide na laseh s povsem običajnim pranjem oblačil, posteljnine, prevlek, z globinskim sesanjem oblazinjenega pohištva in vzmetnic, pa se prepreči ponovni naval uši. To je znano vsaki gospodinji in če tega gospodinje na območju Nove Gorice ne vedo, bo pač moral poseči vmes tudi minister za zdravstvo in šolstvo, da bodo vsaj učitelji in vzgojitelji identificirali nosilce ušivosti in poskrbeli, da bodo starši, katerih otroci so nenehno ušivi, poučeni o osnovah čistoče otrok, sebe in svojih domovanj. Ušivost otrok je dokaz za zanemarjanje, ne le osnovne higiene otrok, temveč dokaz za zanemarjanje osnovne higiene v domovanju teh otrok. Otroci imajo pravico, da živijo v okolju, kjer se ne generira ušivost nekaj let zapored - konec koncev tako v vrtcih kot v šoli vedno vedo, kdo je prinositelj teh zajedalcev, kar pomeni tudi negativno označitev otrok v njihovem okolju, kamor nenehno razširjajo posledice svojega zanemarjanja. Že to dejstvo samo zase je dovolj, da bi moralo sodišče prve stopnje predlogu za predodelitev obeh deklic do končanja pravdnega postopka ugoditi. Že tekom razveznega postopka je starejša A. izrecno in iskreno izrazila željo, da bi živela pri očetu - pri izvedenki, ki je podajala mnenje v postopku zaradi razveze zakona pravdnih strank. Ker je bila deklica stara šele devet let, se sodišče s to željo otroka sploh ukvarjalo ni, v sedanjem postopku, ko je tožnik izrecno trdil, da si obe deklici želita živeti pri njem, pa po mnenju sodišča ni upoštevna, dokler ne bo sodišče odločalo o tožbenem zahtevku samem. Takšno stališče sodišča je zmotno in pomeni kršitev ZPP in konvencij. Obe deklici živita v okolju, ki nima posluha niti za njuno osnovno higieno, ves čas si želita, da bi živeli pri očetu - sodišče pa se z njunima pravicama sploh ne ukvarja in odlaga svojo odločitev v neko bodočnost, ko bo odločalo o zahtevku njunega očeta ali smeta živeti pri njem. Sodišče ni pooblaščeno, da odlaga svojo odločitev, ker pač ni izvedlo razen pisnih poizvedb nobenih dokazov, nekam v bodočnost. Za koristi otrok je dolžno poskrbeti takoj in zdaj celo po uradni dolžnosti. S svojo sedanjo odločitvijo se je sodišče namreč samo izognilo svoji dolžnosti odločati o koristih otrok.

Toženka je odgovorila na pritožbo. Ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (čl. 366 ZPP) in odgovor na pritožbo ni predviden, pritožbeno sodišče njenih navedb iz odgovora na pritožbo ni moglo in smelo upoštevati, zavrniti pa je moralo tudi njen predlog za povrnitev stroškov pritožbenega posotpka.

Pritožba ni utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa dejstva, pomembna za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi tistih ne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP), odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v N. G. opr.št. P 179/99, ki je postala pravnomočna dne 4.10.2001, obe mladoletni hčerki pravdnih strank zaupani v varstvo in vzgojo materi, toženki, tožnik pa s tožbo v tej pravdni zadevi zahteva, da sodišče z novo odločbo dodeli obe mladoletni hčerki v varstvo in vzgojo njemu. Kot je v razlogih sklepa pravilno povzelo sodišče prve stopnje, tožnik v tej pravdi ponavlja očitke toženki v zvezi z varstvom in vzgojo otrok (neprimerna skrb glede higiene, hrane in varstva), ki so bili v postopku, iz katerega izvira prej citirana sodba, že obrazloženo zavrnjeni. Sodišče prve stopnje je v omenjenem postopku pri presoji upoštevalo tudi željo starejše hčerke A., da bi živela v B. pri očetu, ki jo je izrazila v intervjujih z izvedenko. V zvezi s trditvami v predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se nanašajo na zanemarjanje otrok, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da očitki niso utemeljeni, razlogi pa so povsem prepričali tudi pritožbeno sodišče. Iz priloženega spisa Centra za socialno delo N. G. št. 567-N-9/2002-PM je razvidno, da se je tudi pristojni center za socialno delo (po pravnomočnosti sodbe opr.št. P 179/99) ukvarjal s tožnikovimi grajami toženkine vzgoje in varstva njunih otrok, jih preverjal, podatki citiranega spisa pa ne potrjujejo tožnikovih navedb. Tudi v ostalih dokazih (mnenje vzgojiteljice na list.št. 18, poročilo Osnovne šole M. Š. na list.št. 20, poročilo CSD z dne 5.6.2003 na list.št. 21 do 23) te trditve nimajo nobene opore. Zagotovo pa ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati nekorektno povzemanje in tolmačenje razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi z ušivostjo otrok. Pritožbeno razpredanje o morebitni ušivosti otrok na območju Nove Gorice in napotki o odpravi ušivosti ter s tem povezane pritožbene navedbe, povzete zgoraj, so po mnenju pritožbenega sodišča neprimerne, kažejo na pomanjkanje pravnih argumentov in pritožnik z njimi ne more uspeti. Ne drži pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje v razvezni pravdi ni ukvarjalo z željo mladoletne A., da bi živela pri očetu in je to obrazloženo že zgoraj. V izpodbijanem sklepu pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do trditev tožnika, da si obe deklici želita živeti pri njem, te razloge pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče se sicer pridružuje pritožbenim navedbam pod točko 4, da tisti roditelj, ki so mu otroci dodeljeni, ne sme odtegovati otrok drugemu roditelju, ne vidi pa zveze med temi navedbami in konkretno zadevo. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in teh ugotovitev pritožnik s pritožbo ne izpodbija, stiki otrok z očetom potekajo tako kot so bili dogovorjeni. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker je odločilo brez naroka. V postopku izdaje začasne odredbe narok ni obvezen, v obravnavanem primeru pa ni bil niti potreben, saj je imelo sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih dovolj podlage za odločitev. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, je za obe mladoletni hčerki s strani toženke primerno poskrbljeno, podatki spisa ter izvedeni dokazi pa ne kažejo na obstoj razlogov, zaradi katerih bi bilo potrebno spreminjati oziroma posegati v trenutni dejanski položaj v zvezi z vzgojo in varstvom mladoletnih hčerk pravdnih strank. Nepravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, ki ga graja pritožba, da bi bilo potrebno tožnikov predlog zavrniti, ker ne vsebuje kumulativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe (ne vsebuje zahtevka o plačilu preživnine). Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem pridružuje pritožbi. To stališče sodišča prve stopnje pa ni vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je bil tožnikov predlog zavrnjen iz drugih razlogov.

Upoštevaje zgoraj navedene razloge, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).