Jedro

Po določbah 1. odstavka 4. člena ZUS in 1. odstavka 18. člena ZUS lahko v upravnem sporu izpodbija upravni akt tisti, ki lahko izkaže, da ima pravni interes oziroma, da je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, če zakon ne določa drugače. Zakon o industrijski lastnini, ki ureja priznanje blagovne znamke, tudi ne daje vsakomur pravice sprožiti upravni spor zoper odločbo o priznanju blagovne znamke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 72/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrglo tožbo tožeče stranke proti odločbi z dne 14.6.1999, s katero je tožena stranka ugodila zahtevi prijavitelja B.K., L., in priznala blagovno in storitveno znamko za znak "V." in jo vpisala v register znamk pri toženi stranki.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ker s tožbo izpodbijana odločba očitno ne posega v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Zato je treba tožbo kot nedovoljeno zavreči na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. V tožbi se tožeča stranka sklicuje na ustanoviteljstvo pravne osebe "V. - zdravstvena zavarovalnica" (v nadaljevanju zavarovalnica), ki ob izdaji s tožbo izpodbijane odločbe še ni bila niti ustanovljena. To dejstvo med strankama ni sporno. Samo namera ustanovitve zavarovalnice ne more izkazovati pravnega interesa.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijani sklep ter ugodi tožbi oziroma razveljavi izpodbijani sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zatrjuje, da ni pomembno, kdaj je bila zavarovalnica ustanovljena, saj lahko v upravnem sporu vsakdo ugovarja odločitvi o priznanju blagovne znamke.

V odgovoru na tožbo predlagata tožena stranka in stranka z interesom B.K., da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Stališče tožeče stranke, in sicer, da lahko v upravnem sporu vsakdo ugovarja odločitvi o priznanju blagovne znamke, ni pravilno. Po določbah 1. odstavka 4. člena ZUS in 1. odstavka 18. člena ZUS lahko v upravnem sporu izpodbija upravni akt tisti, ki lahko izkaže, da ima pravni interes oziroma, da je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Tudi zakon, ki je veljal za priznanje blagovne znamke v času odločanja v upravnem postopku in Zakon o industrijski lastnini, ki ga je nasledil (Uradni list RS, št. 45/01, 96/02, 7/03, 37/04), ne dajeta vsakomur pravice sprožiti upravni spor zoper odločbo o priznanju blagovne znamke.

Da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Iz upravnih spisov izhaja, da tožeča stranka ni sodelovala v upravnem postopku in ji odločba tožene stranke ni bila vročena. Tožbo je vložila 16.7.1999, v poznejših pripravljalnih vlogah pa v zvezi s pravnim interesom navedla le, da je v letu 2000 ustanovila zavarovalnico. Ker mora biti pravni interes podan že ob vložitvi tožbe, njegovega obstoja, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne morejo izkazovati okoliščine, ki so se zgodile pozneje. Zato je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 34. člena ZUS.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. in 68. člena ZUS in potrdilo izpodbijani sklep.