Jedro

Če pritožbeno sodišče podvomi v dokazno oceno že izvedenih dokazov, mora odločati v postopku, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo ocenjevanja sodišča prve stopnje. Če je torej sodišče prve stopnje izvedlo dokaz neposredno (zaslišalo pričo), mora biti kontrola višjega sodišča nujno neposredna (ponovno neposredno zaslišati pričo na obravnavi).

Izrek

I. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

II. Obtoženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška nastalega v tej fazi postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obtoženi H.O. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Ljubljani po opravljeni obravnavi obtoženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja ter mu po prvem odstavku 134. člena KZ izreklo kazen treh let zapora, nakar mu je po določilih o steku ob upoštevanju kazni pet let zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 114/2003 z dne 31.8.2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kp 1601/2006 z dne 25.9.2007 in te kazni izreklo enotno kazen sedem let in šest mesecev zapora, v katero mu je po prvem odstavku 49. člena KZ vštelo čas pridržanja in pripora od 27.12.2006 do 18.4.2007 ter čas že prestane kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 114/2003 od dne 3.1.2008 dalje. Plačila stroškov kazenskega postopka ga je oprostilo.

2. Zoper to sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, obtoženec pa je poslal vlogo, ki jo je naslovil „zahteva za varstvo zakonitosti“. Ker je bila vloga oddana upravi zapora znotraj pritožbenega roka, jo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot pritožbo. Oba pritožnika uvodoma uveljavljata kršitev določb procesnega zakona, kršitev materialnega zakona, predvsem pa izpodbijata v drugostopenjski sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovnemu sodišču predlagata, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo višjega sodišča tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik dr. Z.F. v predlogu, ki ga je podal na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP meni, da pritožbi nista utemeljeni. Zagovornik sicer mimogrede uveljavlja le kršitev določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ta očitek pa je po njegovem mnenju neutemeljen, enako neutemeljen pa je tudi očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je namreč po opravljeni obravnavi in delni ponovni izvedbi dokazov odločilo drugače kot prvostopenjsko sodišče ter svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Predlaga zavrnitev obeh pritožb. 4. Vrhovno sodišče je opravilo pritožbeno sejo v navzočnosti vrhovne državne tožilke N.F. dne 2.10.2009. Vrhovna državna tožilka je na seji v celoti vztrajala pri pisnem predlogu z dne 17.6.2009 Ktp 2/09. 5. Pritožbi obtoženega H.O. in njegovega zagovornika nista utemeljeni.

6. V pritožbah uveljavljene kršitve določb ZKP so: kršitev določbe 380. člena ZKP – sodišče druge stopnje je izvedlo na obravnavi le dokaz z zaslišanjem oškodovanega D.F. in na podlagi drugačne dokazne ocene spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, kar po mnenju zagovornika ni smisel obravnave pred pritožbenim sodiščem; sodišče druge stopnje je dalo drugačno težo anonimnima klicema, čeprav je sodišče prve stopnje temu dokazu odreklo vsakršno dokazno vrednost, poleg tega pa sodba v zvezi s tem tudi nima argumentov, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP); sodnica višjega sodišča J.Š. bi morala biti izločena, saj je podan dvom v njeno nepristranskost (razlog iz 6. točke 39. člena ZKP), ker je sodelovala v kazenski zadevi, ki se je vodila zoper obtoženca pod opr. št. II K 114/2003; kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo J.L., ki bi lahko potrdil s katere smeri se je obtoženec vrnil v lokal; Ad/a

V prvem odstavku 380. člena ZKP je določeno, da se lahko pred sodiščem druge stopnje opravi obravnava samo, če je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že prej izvedene dokaze in če so podani opravičeni razlogi za to, da se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo glavno obravnavo. Glede na svojo kontrolno funkcijo se bo pritožbeno sodišče za obravnavo odločilo tedaj, ko bo dvomilo v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, če bo menilo, da je bil nek dokaz napačno ocenjen, da nižje sodišče ni presodilo vseh odločilnih dejstev v njihovi medsebojni povezavi ali da kakšnih pomembnih dejstev določenega dokaza sploh ni presojalo ter v primeru, ko bo ugotovilo, da dokazna ocena sodišča ni logično in prepričljivo obrazložena (zmotna ugotovitev dejanskega stanja). V primeru ko pritožbeno sodišče podvomi v dokazno oceno že izvedenih dokazov mora odločati v postopku, ki je v metodi ocenjevanja izenačen z metodo ocenjevanja sodišča prve stopnje. Torej, če je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz neposredno (zaslišalo pričo), mora biti kontrola višjega sodišča nujno neposredna (ponovno neposredno zaslišati pričo na obravnavi). V konkretni kazenski zadevi torej sodišče s tem, ko je na obravnavi zaslišalo oškodovanca in njegovo izpovedbo ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, saj ji pooblastilo za to daje že omenjena določba 380. člena ZKP, dokaz pa je ocenjevalo glede objektivnih spoznavnih možnosti v enakem položaju kot sodišče prve stopnje (neposredno zaslišanje). Za izvedbo obravnave pred pritožbenim sodiščem pa so bili podani tudi upravičeni razlogi, saj je pritožbeno sodišče v tej zadevi sodbo sodišča prve stopnje že enkrat razveljavilo, zaradi česar bi ponovna razveljavitev pomenila vsiljevanje prvostopenjskemu sodišču prepričanja višjega sodišča, ali pa bi sodišče prve stopnje lahko v nedogled vztrajalo pri svoji odločitvi.

Ad/b

S tem ko je pritožbeno sodišče potem, ko je ocenilo kot verodostojno (enako tudi sodišče prve stopnje) izpovedbo policistke F.K., ki je na anonimno telefonsko številko policije (080-1200) sprejela dva anonimna klica, ko je neznani moški sporočil, da oškodovanec ni bil udeležen v prometni nesreči, ampak ga je s kolom udaril po glavi obtoženec, iz drugega anonimnega klica istega moškega pa, da je obtoženec odvrgel kol na parcelo nasproti K. bara, vsebino navedenega upoštevalo kot indic pri svoji dokazni oceni, ni kršilo določb kazenskega postopka. Vsebina njene izpovedbe namreč ni nezakonit dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti, prav tako pa sodišče z izvedbo tega dokaza ni kršilo načela kontradiktornosti (kar bi lahko pomenilo kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP). Kateri so nezakoniti dokazi je jasno opredeljeno v drugem odstavku 18. člena ZKP (sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza). ZKP nikjer ne določa, da sodišče ne bi smelo zaslišati policistke, ki ni postopala po členu 148. ZKP in ni sodelovala pri sestavi kazenske ovadbe, temveč je le sprejela oba anonimna klica. Gre za podobno procesno situacijo, kot če bi anonimna oseba klicala sorodnika oškodovanca, mu navedla iste podatke kot jih je v obravnavanem primeru policistki, ta – sorodnik pa bi potem odšel na policijo in podal ovadbo. Verjetno nihče ne dvomi, da je takšna oseba kasneje v postopku lahko zaslišana o tem, kaj ji je bilo sporočeno in v kakšnih okoliščinah, njeno izpovedbo o vsebini anonimnega klica pa v sodbi uporabiti kot dokaz (posredni). Drugače povedano, ni razloga, da izpovedbe F.K. glede na status policistke v postopku ne bi bilo mogoče tretirati enako. V predkazenskem postopku zoper obtoženca namreč ni sodelovala, samo dejstvo, da je policistka pa ne more biti razlog, da v postopku ne bi smela biti zaslišana ali da bi bila njene izpovedba vnaprej označena kot neverodostojna. Obtožencu pa tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj neposrednega dokaza (anonimne priče) ni, tako da je posredni dokaz – izpovedba policistke, ki je prevzela klice edini razpoložljivi dokaz. S tem posrednim dokazom pa sta imeli možnost seznaniti se obe stranki (tako obdolženec in njegov zagovornik kot ODT), obe sta torej imeli možnost aktivnega sodelovanja pri njegovi izvedbi. Kontradiktornost bi bila kršena le v primeru, če bi sodišče oziroma policija za identiteto osebe, ki je klicala vedela, pa je v postopku sodišče ne bi zaslišalo. Seveda pa je dokazna moč takega posrednega dokaza bistveno manjša (sodišče prve stopnje je vsebini te izpovedbe dokazno moč kar odreklo, ne da bi jo primerjalo z dejstvi ugotovljenimi z ostalimi izvedenimi dokazi). Zato ima izvedba neposrednih dokazov zmeraj prednost pred posrednimi, oziroma drugače povedano v primeru, ko obstoji neposredni dokaz, ga je sodišče dolžno izvesti, saj se dokazna moč takega dokaza praviloma ne da nadomestiti s posrednim dokazom, brez izvedbe neposrednega dokaza, kolikor ta obstoji, pa tudi ni mogoče govoriti o poštenem postopku. Priča F.K. je torej kot neposredna priča lahko potrdila le, da je bilo 27.12.2006 dvakrat klicano na anonimno številko (ob 20.25 uri in 20.49 uri) ter kot posredna priča navedla vsebino klicev. O tem ali je vsebina klicev resnična ali ne, pa omenjena priča ni mogla povedati ničesar, temveč je bilo sodišče tisto, ki je ugotavljalo ali so dejstva navedena v anonimnih klicih resnična s pomočjo sklepanja iz znanega (že ugotovljenega) dejstva na resničnost drugega. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je na mestu, ki ga je navedel anonimni klicatelj ležal oškodovanec, iz zapisnika o ogledu pa je razvidno, da je bil prav tako na mestu, ki ga je opisal oškodovanec najden kol – lesena mizna noga, takšna noga pa je bila najdena tudi v obtoženčevem avtomobilu. Da je leseni kol odvrgel sam na mesto kjer je bil najden pa je potrdil obtoženec v svojem zagovoru. Na resničnost vsebine anonimnega klica kažejo nadalje tudi poškodbe, ki jih je zadobil oškodovanec (predvsem udarec po glavi). Navedbo v anonimnem klicu, da je storilec ravno obtoženi H.O. pa je pritožbeno sodišče primerjalo še z izpovedbo oškodovanca (kot edinega neposrednega dokaza glede tega dejstva) ter z vsemi ostalimi posrednimi dokazi, ki to izpovedbo potrjujejo, (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju). Odločba pritožbenega sodišča ima tudi razloge o pravnem stališču, saj je ocenilo, da so zaključki prvostopenjskega sodišča o neupoštevanju vsebine anonimnih klicev neustrezni. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da so dokazni zaključki pritožbenega sodišča glede vsebine anonimnih klicev logični in prepričljivi, prav tako pa tudi ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z navedenim, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih.

Ad/c

Tudi ta kršitev ni podana. Stranke lahko zahtevajo izločitev sodnika ali sodnika porotnika takoj, ali ko izvedo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Med glavno obravnavo se sme zahtevati izločitev sodnika ali sodnika porotnika zaradi razloga iz 4.a ali iz 6. točke 39. člena zakona samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. V skladu s tretjim odstavkom istega člena se v primeru, ko je opravljena obravnava pred višjim sodiščem glede zahteve strank za izločitev sodnika smiselno uporabljajo določbe prejšnjega odstavka. Če stranka v zakonskem roku tega ne stori, pa zato ni bilo objektivnih ovir, je v svoji pravici prekludirana, oziroma ji v kasnejših fazah postopka ni dovoljeno uveljavljati, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 4.a oziroma 6. točke 39. člena ZKP.

V konkretni kazenski zadevi je iz zapisnika o opravljeni obravnavi pred senatom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 9.4.2009 razvidno, da so bili navzoči tako obtoženec kakor njegov zagovornik, da je predsednik senata predstavil senat, vendar sodnice poročevalke J.Š. ni izločal nihče. Prvič je na obstoj izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP opozoril obtoženec šele v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, ko je zakonski (prekluzivni) rok že zamudil, zaradi česar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Ad/d

Pritožbeno sodišče pa obtožencu tudi ni kršilo pravice do obrambe, s tem ko ni zaslišalo kot pričo J.L. Ne obtoženec in ne zagovornik namreč zaslišanja te priče na obravnavi nista predlagala, tako da pomeni očitek obtoženca v tej smeri le izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

7. V preostalem obe pritožbi uveljavljata razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinjata se z dokazno oceno pritožbenega sodišča, predvsem z oceno verodostojnosti izpovedbe oškodovanega D.F. Oba poudarjata, da oškodovanec ob prvem obisku policistov v bolnišnici nekaj ur po poškodbi o tem, kdo je storilec obravnavanega kaznivega dejanja ni vedel ničesar povedati, pri drugem pogovoru, ki je bil opravljen istega dne je le sklepal, da je storilec obtoženec, šele kasneje, ko je bil zaslišan kot priča, ga je izrecno obremenil oziroma izjavil, da ga je videl, čeprav bolj kot silhueto oziroma njegovo brado, torej bežno. Zagovornik v pritožbi nadalje poudarja tudi, da je iskati morebitni razlog (motiv) za lažno izpovedbo oškodovanca v dejstvu, da se je obtoženec oškodovanca enkrat pred tem že fizično lotil (čeprav slednji to zanika). Kar se tiče izostanka sledov pa po mnenju zagovornika tudi ni mogoče mimo zelo vprašljive ugotovitve drugostopenjskega sodišča, da naj bi sledovi na obuvalu in oblačilih obtoženca niti ne mogli nastati, ker naj bi med njima ne prišlo do fizičnega kontakta, pri čemer pritožbeno sodišče spregleda vsebino anonimnega klicatelja, ki je omenjal, da je O. neznanca s čevlji brcal v predel prsnega koša, ko je ta ležal na tleh. Enako tudi ni obtoženčevih in ne oškodovančevih sledov na mizni nogi najdeni v bližini napada. Obtoženec pa v pritožbi dvomi v resničnost anonimnih klicev.

8. Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče pri izvajanju svoje kontrolne funkcije sodbo razveljavi le, kolikor presodi, da je metoda s katero je prišlo nižje sodišče do svojih zaključkov napačna in kolikor argumenti s katerimi je svojo presojo obrazložilo niso logični, ali pa so nelogični in neprepričljivi. Vrhovno sodišče tako ni moglo ocenjevati, ali je bil oškodovani D.F. v svoji izpovedbi prepričljiv, temveč ali je pritožbeno sodišče vestno pretehtalo njegovo izpovedbo tako samo po sebi, kot v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi navedenega sprejelo dokazne zaključke (drugi odstavek 355. člena ZKP). Navedena kontrola pa pokaže, da je pritožbeno sodišče tem standardom zadostilo, torej ocenilo izpovedbo oškodovanca samo po sebi ter v zvezi z ostalimi dokazi, svoje zaključke pa tudi ustrezno argumentiralo, pri čemer v obrazložitvi ni nelogičnosti ali pomanjkljivosti, ki bi zahtevale razveljavitev sodbe. Oškodovančevo izpovedbo je ocenilo kot verodostojno, saj je ves čas postopka izpovedoval enako. Res je sicer kot je kasneje pojasnil zaslišan pred sodiščem, da je zjutraj, ko se je zbudil in mu je bilo slabo, bil pa je priklopljen na aparature, policistoma, ki sta prišla posamično in ga spraševala kako je bilo povedal česar se je spomnil, ko pa je bil zaslišan na glavni obravnavi pa je bil že popolnoma prepričan, da ga je udaril obtoženec. Nadalje je izrecno vprašan navedel še, da mu je spomin prišel od nekod, česar ne zna pojasniti. Verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, ki predstavlja edini neposredni dokaz, da je storilec ravno obtoženec, pa je višje sodišče presojalo tudi z ostalimi izvedenimi posrednimi dokazi. Tako je iz zdravniške dokumentacije (uradnega zaznamka na list. št. 15, obvestila o telesnih poškodbah) in izvedniškega mnenja razvidno, da je oškodovanec utrpel med drugim hude poškodbe glave (4 cm dolgo razpočno rano na lasišču, zlom lobanje v levem zatilnem osenčnem predelu leve skalnice) ter pretres možganov, zaradi česar je bil v globoki nezavesti. Za takšne poškodbe pa je značilno, da se spomin oškodovancem vrača le počasi. Policist G.S. je navedel, da je oškodovanec tožil na izgubo spomina. Da se dogajanja ne spominja v celoti pa je navedeno tudi v uradnem zaznamku (list. št. 19). V zvezi s stanjem D.F. v kritičnem času je bil zaslišan zdravnik dr. A.P., ki je oškodovanca tedaj sprejel v bolnišnico, vendar se ta obravnavanega primera ni spominjal. Sodišče je v izpodbijani sodbi nadalje izključilo tudi možnost, da bi oškodovanec zavestno lagal in navedlo, da zato nima motiva. Takšno presojo sicer v pritožbi izpodbija zagovornik, ki išče motiv v predhodnem fizičnem obračunu obtoženca z oškodovancem, vendar gre v tem primeru le za golo trditev, ki v zbranem dokaznem gradivu nima opore in v katero nenazadnje ne verjame niti zagovornik, saj dopušča možnost, da je oškodovanec subjektivno prepričan, da ga je udaril ravno obtoženec. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ocenjuje, da je presoja višjega sodišča o prepričljivosti izpovedbe oškodovanca pravilna oziroma, da je ta izpovedoval o dogodkih tako, kot jih je sam zaznal (torej subjektivna resnica). Da je njegova izpoved tudi objektivno resnična, pa potrjujejo ostali posredni dokazi v določenih delih pa tudi zagovor obtoženca (sam je priznal, da je odšel iz lokala neposredno za oškodovancem). Izrecno je navedel, da ko sta šla ven iz lokala, je bil oškodovanec pred njim in med njima je bilo nekaj metrov razlike. Naveden zagovor je sodišče primerjalo z izpovedbo oškodovanega D.F., ki je navedel, da je po tem, ko je šel ven iz lokala dobil udarec po glavi od zadaj (za hip se je ozrl in videl brado obtoženca, zatem pa padel). Da je bil oškodovani F. udarjen v neposredni bližini vhoda lokala E., pa izhaja ne samo iz njegove izpovedbe, temveč tudi iz zapisnika o ogledu kraja dejanja, iz izpovedbe kot priče zaslišane F.K., o vsebini anonimnega klica, izpovedb policistov, ki so prišli na kraj dogajanja (A.P. in B.L.), iz izpovedbe kot priče zaslišanega B.J., predvsem pa iz priloženih fotografij. Povsem logičen je zato zaključek pritožbenega sodišča, da glede na oddaljenost kraja dejanja od vhoda lokala ter dejstva ugotovljenega tudi na podlagi izpovedbe priče L., (da je obtoženec odšel za oškodovancem kakšno minuto), predvsem pa na podlagi zagovora obtoženca, ki je kot rečeno navedel, da je odšel neposredno za oškodovancem iz lokala in opisal, da sta hodila na razdalji nekaj metrov drug za drugim, da storilec ni mogel biti nihče drug kot on. Naslednji indic, ki govori v prid takšnemu zaključku pa je tudi dejstvo, da je bil obtoženec tisti, ki je odvrgel kol oziroma nogo od mize na kraj, kjer je bil najden, o tem da ga je vrgel na ta kraj je povedala priča K. ter obtoženec sam (ta je sicer sodišču v svojem zagovoru ponudil svojo verzijo, za kaj je kol odvrgel na kraj kjer je bil najden, vendar je sodišče v izpodbijani sodbi tak njegov zagovor utemeljeno zavrnilo kot popolnoma neprepričljiv in kot tak neverodostojen). Naslednji posredni dokaz, ki kaže na to, da je storilec ravno obtoženec pa je tudi dejstvo, da so pri njemu v avtomobilu policisti našli podobno nogo od mize kot je bila noga s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje. Da je bila uporabljena ravno ta noga (ki je ležala v travi) pa sodišče poleg navedenega zaključuje še na podlagi izpovedbe K., predvsem pa na podlagi izvedenskega mnenja, izvedenca za sodno medicino dr. B.Š., ki je navedel, da je povsem lahko, da je poškodba nastala z leseno palico oziroma nogo od mize kot je opisana v spisu in prikazana na fotografiji (izključil pa je kot predmet s katerim je bila prizadejana poškodba nogo od mize z žebljem, ki je bila najdena v avtomobilu obtoženca). Da je imel v rokah ta kol – nogo od mize, ki je predmet kaznivega dejanja in jo odvrgel na kraj, kjer so jo našli policisti, pa je potrdil, kot je bilo že povedano sam obtoženec v svojem zagovoru. Res je sicer, kot to uveljavlja zagovornik v pritožbi, da na palici ni bilo sledi, kot so lasje ali kri. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje zaslišalo že omenjenega izvedenca sodno-medicinske stroke, ki je povedal, da je ta predmet slabše primeren zato, da bi na njem ostali sledovi. Kar se tiče sledov, je to odvisno predvsem od časa kontakta, predmeta in mesta poškodbe. Kolikor bi bil ta kontakt daljši na primer 1 sekundo, bi sledovi krvi po takšni poškodbi na takšnem predmetu morali biti, kolikor pa bi bil čas kratek ni nujno, da takšni sledovi ostanejo. Razpočna rana na glavi nastane tako, da je koža zaradi sile topega udarca najprej silovito pritisnjena ob kost, ob tem trenutku koža poči, ko se pa predmet umakne, zazija rana in priteče kri. Kar pomeni, da kolikor se palica prej odmakne na njej krvi ni. Da gre dejansko za predmet, ki je slabše primeren, da bi na njem ostali sledovi pa nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da na nogi od mize niso bili najdeni sledovi obtoženca, ne glede na to, da sam priznava, da nogo od mize držal v roki in tudi odvrgel na kraj, kjer je bila najdena. Slednjič pa je pritožbeno sodišče tudi utemeljeno zavrnilo nadaljnje pomisleke obrambe, da na oblačilih obtoženca niso bile najdene sledi oškodovanca (ne sledi tekstilnih vlaken njegovih oblačil, ne bioloških sledi) in tudi ne obratno (na oblačilih obtoženca in njegovem obuvalu niso bile najdene sledi oškodovanca), saj je pojasnilo, da te sledi niti niso mogle nastati, ker med njima ni bilo neposrednega fizičnega kontakta ampak je obtoženec udaril oškodovanca z mizno nogo po glavi in mu povzročil opisane poškodbe, vsaj dvakrat pa ga je še udaril s tem istim predmetom po telesu. Res je sicer, da je priča F.K., ki se je pri svoji izpovedbi sklicevala tudi na uradna zaznamka, ki jih je zapisala ob sprejemu anonimnega klica navedla, da naj bi obtoženec oškodovanca na tleh ležečega še obrcal, vendar pa je pri tem potrebno poudariti, da gre pri izpovedbi priče F.K. za posredni dokaz (hear say) tudi glede vrste in nastanka poškodb, poleg tega pa je bila tedaj tema, anonimni klicatelj pa je govoril o tem, da ga je strah in je prvi klic tudi prekinil, med tem ko je izvedensko mnenje izvedenca sodne medicine o tem dejstvu dokaz. Iz slednjega pa izhajajo zaključki kot jih je v sodbi povzelo sodišče, torej da je oškodovani D.F. zadobil še dva močna udarca s palico in to s tako kot je v spisu na fotografiji št. 3. Utemeljeno pa je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pomisleke obtoženca, češ da anonimnih klicev na policijsko postajo sploh ni bilo. Njegova trditev namreč nima opore v zbranem dokaznem gradivu.

9. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno presodilo, da so bila z izpodbijano sodbo z vso gotovostjo ugotovljena vsa dejstva pomembna za presojo, poleg tega pa sodišče pri dokaznem sklepanju ni zagrešilo napak, ki bi se nanašale na pravila izkušenj in logičnega sklepanja, svojo odločitev pa je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložilo.

10. Pritožba zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, podana v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pri preizkusu okoliščin pri odmeri kazni, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile te okoliščine pravilno ovrednotene, predvsem ob dejstvu, da gre za specialnega povratnika, oziroma mu je bila za obravnavano kaznivo dejanje izrečena primerna kazen, prav tako pa tudi ob upoštevanju že izrečene kazni petih let zapora za istovrstno kaznivo dejanje tudi primerna enotna kazen.

11. Ob preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena ZKP Vrhovno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

12. Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

13. Obtoženec je bil sicer spoznan za krivega vendar pa ga je Vrhovno sodišče glede na izid postopka na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka v zvezi z odločanjem o pritožbi pred tem sodiščem.