Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je tožeča stranka lastnik prostorov za počitek oziroma rekreacijo in s tem davčni zavezanec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Uprave za družbene prihodke občine z dne 13.2.1992, s katero navedeni prvostopni organ ni ugodil tožnikovi vlogi za odpis davka od premoženja na posest prostorov za počitek oziroma rekreacijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 2. točke 14. člena prečiščenega besedila zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 8/91). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik lastnik prostorov za počitek oziroma rekreacijo in s tem zavezanec za plačilo davka od premoženja na posest prostorov za počitek oziroma rekreacijo. Po mnenju tožene stranke so po določbi 2. točke 14. člena citiranega zakona v obdavčitev zajeti tudi bivalni prostori v zidanicah, v katerih so zagotovljeni osnovni pogoji za bivanje in se občasno uporabljajo za počitek oziroma rekreacijo. Kot osnovne pogoje za bivanje tožena stranka šteje možnost, da se v prostoru lahko prenočuje, kuha in da se ga morebiti tudi ogreva. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je iz zapisnikov prvostopnega organa z dne 21.10.1987 in 16.8.1988 razvidno, da so stene prostorov za počitek oziroma rekreacijo dobro ometane, da je strop obložen z ladijskim podom in da so tla iz toplega poda in keramičnih ploščic. V bivalnih prostorih se nahaja kavč, miza s stoli in pomivalna miza, do katere sicer ni speljana voda, vodovod pa se nahaja v kletnih prostorih. Ker je iz tega razvidno, da je v navedenem objektu mogoče prenočevati in pripraviti sicer nekuhano hrano, tožena stranka ugotavlja, da so predmetni bivalni prostori v ... tako zgrajeni in opremljeni, da ustrezajo osnovnim pogojem bivanja, ne glede na to, da objekt ni opremljen z ustrezno pečjo za ogrevanje, saj opremljenost objekta z napravo za ogrevanje ni odločilnega pomena za ugotavljanje, ali gre za osnovne pogoje bivanja. Zaradi navedenega je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti prvostopni odločbi.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala, kar je iz zapisnika na kraju samem nedvoumno ugotovljeno, da v prostoru (okoli 3,5 x 3,5 m), ki je namenjen zaužitju suhe hrane ob delu v vinogradu, in v preostalem delu stavbe ni uporabnih elementov za kuhanje in ogrevanje. Poleg tega v zidanici ni elektrike in ustreznih sanitarij. Res je v navedenem prostoru od doma v letu 1986 prinešen polkavč. Na njem je v času opravil v vinogradu počival enoletni vnuk. Ker gre za osnovne pogoje bivanja v vikendu, smatra, da tvorijo te pogoje skupaj vsi trije kriteriji in je objektivno gledano prenočevanje najmanj zahteven zakonski kriterij. Tožena stranka je obrazložila zavrnitev njegove pritožbe proti prvostopni odločbi z dejstvi, ki sploh nimajo zakonske vsebine. Navaja le dobro ometanost sten, gradbeni opis stropa in poda, s poudarkom na v sosednjem prostoru odloženo rabljeno pomivalno mizo, ki naj bi menda omogočala pripravo nekakšne nekuhane hrane medtem, ko zakonsko določbo o možnosti kuhanja z vednostjo prezre. Če kot povprečen občan pravilno razume določbe in namen navedenega zakona, ki naj bi izključil prosto presojo pri odločanju, je po njegovem mnenju neupravičena zavrnitev pritožbe proti prvostopni odločbi. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 156. do 160. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 ter Uradni list RS, št. 48/90 - 14. do 18. člen prečiščenega besedila zakona o davkih občanov - Uradni list RS, št. 8/91 - ZDO) plačujejo davek od premoženja občani, ki posedujejo prostore za počitek oziroma rekreacijo (2. točka 156. člena); zavezanec za davek od premoženja po 2. točki prejšnjega člena je lastnik oziroma uživalec; davek se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem (1. in 2. odstavek 157. člena); osnova za davek od premoženja po 2. točki 156. člena tega zakona je vrednost prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina (1. odstavek 158. člena); stopnje davka od premoženja iz 2. točke 156. člena tega zakona so progresivne in različne glede na namen uporabe (1. odstavek 159. člena); davek od premoženja iz 2. točke 156. člena tega zakona odmerja davčni organ občine, v kateri je prostor za počitek oziroma rekreacijo, po predpisih te občine; davek se odmerja vnaprej (1. in 2. odstavek 160. člena).

Po presoji sodišča se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno sklicuje na citirano določbo 2. točke 14. člena zakona o davkih občanov (prečiščeno besedilo - 2. točka 156. člena tega zakona).

Tožena stranka je pravilno ugotovila, kar izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (zapisnika o ogledu na kraju samem prvostopnega organa z dne 21.10.1987 in 16.8.1988), da je tožnik lastnik prostorov za počitek oziroma rekreacijo, v katerih so zagotovljeni osnovni pogoji za bivanje oziroma so tako zgrajeni in opremljeni, da se občasno uporabljajo za počitek oziroma rekreacijo. Zaradi tega sta tudi pravilni ugotovitvi prvostopnega organa in tožene stranke v prvostopni in izpodbijani odločbi, da je tožnik po citirani določbi navedenega zakona zavezanec za plačilo davka od premoženja na posest prostorov za počitek oziroma rekreacijo, seveda le za tiste prostore v navedeni stavbi (zidanici), ki jih dejansko uporablja za počitek in rekreacijo, ne pa za prostore, ki so dejansko namenjeni za spravilo sadja, vina in orodja.

Glede na navedeno so neupoštevne tožnikove tožbene navedbe.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).