Jedro

Istovetnost prosilca za azil je v primeru, ker ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, treba pravilno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožba zoper izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 7.11.2005, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predhodnem zaslišanju tožnika z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. točke 1. odstavka in 2. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), ugodilo tožnikovi pritožbi, odpravilo sklep tožene stranke z dne 7.11.2005 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena, v povezavi s 5. alineo 1. odstavka 36. člena Zakona o azilu ( ZAzil- UPB1, Uradni list RS, št.134/2003), prosilcu za azil, ki trdi, da je A.A., omejila gibanje na prostore Centra za tujce do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 7.11.2005 do dne 7.2.2006 (1. točka izreka), in odločila, da pritožba ne zadrži njegove izvršitve (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da ni mogoče pritrditi stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da je mogoče istovetnost prosilca za azil s standardom gotovosti ugotoviti le na podlagi uradnega dokumenta s sliko. Po njegovem mnenju takšno sklepanje nima podlage v ZAzil. Ta okoliščina pa v obravnavanem primeru na pravilnost odločitve tožene stranke sama po sebi ne bi mogla vplivati ob dejstvu, da je tožena stranka svojo odločitev hkrati oprla tudi na določbe 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil in sicer na podlagi sklepanja, da v tožnikovem primeru obstaja sum, da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (z odločbo o prekršku PP P. z dne 29.9.2005, je bil tožniku izrečen opomin, ker je na nedovoljen način vstopil v Republiko Slovenijo in je bil dne 30.9.2005 nastanjen v Centru za tujce, kjer je 11.10.2005 vložil prošnjo za azil). Tako sklepanje tožene stranke pa je preuranjeno ob upoštevanju navedbe tožnika na zaslišanju dne 29.11.2005, da je takoj po prihodu iz Italije v Slovenijo ustavil policijski avto in zaprosil za azil. Iz depeše Policijske postaje K. z dne 30.9.2005, namreč izhaja, da je tožnik takoj zaprosil za azil. Prav tako je v razgovoru na policijski postaji izjavil, da je brez dokumentov in brez državljanstva ter da želi v Republiki Sloveniji azil. Čeprav je zadosten dokazni standard za izrek ukrepa omejitve gibanja po 3.alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil že sum zavajanja ali zlorabe postopka, pa morajo biti po presoji prvostopnega sodišča relevantne okoliščine o izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev za odločitev po prostem preudarku predhodno ugotovljene s stopnjo gotovosti. Izpodbijani sklep ne vsebuje obrazložitve o vseh relevantnih okoliščinah konkretnega primera, zlasti zaradi odsotnosti obrazložitve v zvezi s tožnikovimi navedbami, da je azil uveljavljal že na policijski postaji dne 29.9.2005. Ker so bila dejstva v izpodbijanem sklepu v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, posledično pa je bil tako preuranjen tudi sklep tožene stranke o dejanskem stanju, je moralo izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek.

V pritožbi tožena stranka izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da ne glede na to, da sam ZAzil nikjer izrecno ne določa, na kakšen način se ugotavlja identiteta prosilca za azil niti ne prepoveduje, kako naj se identiteta prosilca za azil ugotavlja, je treba ob tem smiselno upoštevati celotni pravni red Republike Slovenije in veljavno zakonodajo. Prosilec za azil mora v skladu s 17. členom ZAzil spoštovati zakonodajo Republike Slovenije, to pa tudi pomeni, da je treba pri ugotavljanju identitete prosilca za azil upoštevati, kako se identiteta posameznika dokazuje v Republiki Sloveniji. Na podlagi veljavne zakonodaje je mogoče identiteto oziroma istovetnost dokazati le na podlagi uradnega dokumenta s sliko, to pa so v Republiki Sloveniji potni list, osebna izkaznica in vozniško dovoljenje. Vse te dokumente izdajo uradni organi in imajo poleg osebnih podatkov imetnika tudi njegovo fotografijo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti identiteto oziroma istovetnost. Dejstvo je, da prosilci za azil pogosto pri odhodu iz izvorne države s seboj ne vzamejo dokumentov, vendar morajo zato ob formalni vložitvi prošnje za azil v nadaljevanju azilnega postopka svojo istovetnost in vse ostale razloge ustrezno pojasniti, saj so v skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil dolžni aktivno sodelovati s pristojnimi organi. To pa pomeni, da mora prosilec za azil predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane, omogočiti pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predložiti vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembna za postopek. Istovetnost prosilca za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z osebnim dokumentom, s katerim bi izkazal svojo identiteto, je treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Meni, da mora biti tudi za izdajo izkaznice za prosilca za azil (57. člen ZAzil) njegova istovetnost oziroma identiteta nesporno ugotovljena. Ne strinja se tudi z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da je bilo preuranjeno sklepanje, da je tožnik prošnjo za azil vložil le z namenom, da bi preprečil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Iz depeše Policijske postaje P. je sicer razvidno, da je prosilec, ko je bil dne 25.9.2005 prijet, policistom podal opis poti, po kateri je prišel v Slovenijo in izjavil, da želi azil v Sloveniji. Ko pa so policisti z njim želeli opraviti poglobljen pogovor glede razlogov, zakaj želi v Sloveniji zaprositi za azil, je izjavil, da bo svoje obrazložitve zaupa-l le osebi, ki je zadolžena za azilne postopke, ter ni želel podpisati uradnega zaznamka o razgovoru s policisti. Tožena stranka meni, da bi tožnik, če bi bil v matični državi resnično preganjan zaradi svoje kurdske narodnosti, moral narediti vse, da bi pojasnil svojo situacijo in razloge, zaradi katerih želi v Sloveniji zaprositi za azil, ko je imel prvič možnost to storiti pred uradnimi organi Republike Slovenije. Ker tega ni želel storiti, ko so ga o razlogih, zaradi katerih želi zaprositi za azil v Republiki Sloveniji povprašali policisti Policijske postaje P., tožena stranka tega utemeljeno ni mogla šteti kot dan, ko je prosilec v Sloveniji prvič izrazil namero, da želi zaprositi za azil. Po njenem mnenju obstaja utemeljen sum, da je tožnik svojo prošnjo za azil, vložil po enajstih dneh bivanja v Centru za tujce vložil zgolj zato, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi, odpravi izpodbijano sodbo ter potrdi izpodbijani sklep.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 27. člena ZAzil se lahko prosilcu za azil začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea) ali zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena tega zakona (3. alinea). ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Po določbah 3. odstavka 27. člena lahko traja omejitev gibanja do prenehanja razlogov, vendar najdalj tri mesece.

Iz navedenih določb ZAzil izhaja, da lahko tožena stranka po prostem preudarku odloči o začasni omejitvi gibanja prosilcev za azil v taksativno določenih primerih. Tožena stranka je kot izhaja iz izpodbijane sodbe v obravnavanem primeru tožniku začasno omejila gibanje zaradi razlogov iz 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v povezavi s 5 alineo 36. člena ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča ima prvostopno sodišče sicer prav v tistem delu izpodbijane sodbe, ko ugotavlja, da je sklepanje tožene stranke, da obstaja sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek, ker naj bi po njenem mnenju vložil prošnjo za azil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, preuranjeno. Ob okoliščinah, ki jih prvostopno sodišče navaja in jih v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče ne navaja ponovno, so bila tudi v tem delu dejstva v izpodbijanem sklepu tožene stranke v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je bil zato tudi preuranjen sklep o dejanskem stanju, ki je bil podlaga za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča za izrek ukrepa začasne omejitve gibanja zadostuje, da obstaja že eden izmed razlogov, ki so taksativno navedeni v 27. členu ZAzil in je zato odločitev tožene stranke, ki je tožniku začasno omejila gibanje zaradi razloga iz 1. alinee 1. odstavka 27. člena Zazil, pravilna in zakonita. Pri presoji zakonitosti izpodbijanega sklepa tožene stranke je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče zmotno uporabilo določbe ZAzil (1. alinee 1. odstavka 27. člena). V obravnavani zadevi ni sporno, da v azilnem postopku tožena stranka ni ugotovila tožnikove istovetnosti, saj tožnik v času odločanja tožene stranke ni imel nikakršnega dokumenta, na podlagi katerega bi se njegova istovetnost lahko ugotovila. Ugotovitev istovetnosti prosilca za azil pa je po presoji pritožbenega sodišča za nadaljevanje azilnega postopka bistvenega pomena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijanem sklepu v zvezi z dokazovanjem identitete v azilnih postopkih, da ZAzil ne določa, na kakšen način se identiteta prosilca za azil ugotavlja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je istovetnost prosilca za azil v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, kot je tudi v obravnavanem primeru, treba pravilno ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Takšno ugotavljanje traja določen čas, prosilcu za azil pa tudi ni mogoče, ne da bi se prej ugotovila njegova identiteta, izdati izkaznice v skladu z določbami 57. člena ZAzil (izkaznica prosilca za azil velja kot dokument o istovetnosti in kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji). Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, da je tožniku začasno omejila gibanje zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti. Takšno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v sodbi, št. I Up 1370/2005-2. V obravnavani zadevi tudi niso bile prekoračene meje prostega preudarka, ki je bil uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen z zakonom za ugotavljanje istovetnosti prosilca za azil. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.