Jedro

Čeprav se je za prehod stvari v družbeno lastnino praviloma zahteval pravni naslov, je lahko stvar kot delovno sredstvo delovne organizacija prešla v družbeno lastnino tudi brez pravnega naslova, če je imela takšen položaj glede na svoj ekonomski namen. Odraz takšne ureditve je določba prvega odstavka 226. člena ZZD, ki je v primeru prehoda nepremičnine kot produkcijskega oz. delovnega sredstva v družbeno lastnino brez pravnega naslova omogočala zahtevek na vrnitev takšne stvari, ki pa je bil časovno omejen. Takšna ureditev dodatno kaže, da je stvar postala delovno sredstvo v družbeni lastnini takoj, ko je, ekonomsko gledano, delovna organizacija z njo začela opravljati svojo funkcijo.

Izrek

Revizija zoper pravnomočno odločitev o pravdnih stroških se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 25.583,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 77/7, k. o. ... V tožbeni podlagi je zatrjevala originarno pridobitev na podlagi predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini in na podlagi pravil o priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovitvenemu delu zahtevka v celoti ugodilo ter v delu, ki se nanaša na dajatveni del tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Toženki sta zoper sodbo pritožbenega sodišča vložili revizijo. V njej sta zatrjevali procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in povzeli njeno zakonsko definicijo. Po stališču revizije sta sodišči nižjih stopenj kršili določbo 286. člena ZPP (pravilo o prekluziji), ker sta upoštevali prepozno trditev tožnice, da je bila pravica uporabe na zemljišču odvzeta toženkama in prenesena na tožničino pravno prednico z odločbo z dne 15. 9. 1980. Zatrjuje, da je tožnica svoj zahtevek pravočasno utemeljevala na drugih dejstvih, in sicer neposredno na podlagi takratne zakonodaje. Pritožbeno sodišče se v obrazložitvi svoje odločbe ni dovolj konkretno opredelilo do v pritožbi uveljavljanih procesnih kršitev. Toženki priznavata, da je bila nepremičnina nacionalizirana, vendar je bistvo konkretne zadeve v vprašanju, ali je prišlo do dokončnega podržavljenja zemljišča, in sicer z veljavnim prenosom pravice uporabe na pravnega prednika tožnice, ter ali je tožnica v tej smeri podala ustrezne trditve in jih dokazala. Ker po stališču sodišč nižjih stopenj podlago za pridobitev lastninske pravice tožnice predstavlja Zakon o zavodih (v nadaljevanju ZZ), je torej bistveno, ali je bila dne 1. 4. 1991 pravica uporabe v sferi tožnice, na kateri podlagi in v kakšnem obsegu. Sodišči sta napačno ugotovili, da je bila toženkama pravica uporabe odvzeta z odločbo z dne 15. 9. 1980, saj je poleg tega, da je bila trditev podana prepozno, odločba postala pravnomočna šele 30. 3. 1999. Tudi do tega ugovora se sodišči nista opredelili. Pritožbeno sodišče je navedlo, da toženki nista mogli izvrševati pravice uporabe od izgradnje vrtca, tj. od leta 1982 dalje, vendar tega dejstva tožnica sploh ni zatrjevala na način, ki bi predstavljal ustrezno podlago njenemu zahtevku. Tožnica je glede prenosa pravice uporabe zatrjevala več podlag svoje posesti, nikoli pa ni zatrjevala, da je njena osnova za prenos pravice uporabe sama posest. Ta ugotovitev celo nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da je bil prenos pravice uporabe opravljen z dnem 15. 9. 1980 in ne šele leta 1982. Sodišči nižjih stopenj sta skušali dopolniti pomanjkljive trditve tožnice. Pritožbeno sodišče je napačno štelo, da dejstvo, da je sedanja nepremičnina parc. št. 77/7, k. o. ..., večja od tiste, ki je bila zajeta v lokacijski informaciji, ni pomembno. Revidentki izpodbijata še odločitev o stroških.

3. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožnici, ki je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

a. Glede dovoljenosti revizije:

5. O stroških postopka sodišče odloči s sklepom.(1) Revizija zoper sklep je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških postopka ni odločitev o glavni stvari, ampak je akcesorne narave in ne predstavlja sklepa, s katerim se postopek konča. 6. Ker revizija glede stroškov postopka ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče v tem obsegu zavrglo (377. člen ZPP).(2) b. Glede utemeljenosti revizije:

7. Ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), je naslednje: - Toženki sta dedinji po A. A., ki je bila pred nacionalizacijo lastnica sedaj sporne nepremičnine parc. št. 77/7, k. o. ...

- Sporna nepremičnina je bila podržavljena z odločbo Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora ... z dne 8. 6. 1959. - Nacionalizirana nepremičnina se je v zemljiški knjigi vpisala kot družbena lastnina v upravi občine.

- Kljub zemljiškoknjižnemu vpisu družbene lastnine so prejšnja lastnica in nato toženki na nepremičnini obdržale posest in brezplačno pravico uporabe.

- Dne 15. 9. 1980 je bila izdana odločba, s katero je bila nepremičnina toženkama odvzeta iz uporabe zaradi gradnje vrtca. Toženkama je bila priznana odškodnina v obliki denarne odškodnine in nadomestnih stavbnih zemljišč. Do vknjižbe pravice uporabe v korist Občine ... v zemljiški knjigi ni prišlo.

- Po izdaji navedene odločbe je posest nepremičnine prevzela Občina ..., nato pa je bil na njej leta 1982 s sredstvi samoprispevka zgrajen vrtec.

- Na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in zemljiškoknjižnega predloga toženk se je na nepremičnini vknjižila solastninska pravica toženk, za vsako do ½.

- Celotna nepremičnina je stavbno zemljišče. Površina nepremičnine parc. št. 77/7, k. o. ..., je za 525 m2 večja od predvidene površine gradbene parcele za vrtec po lokacijski informaciji.

8. V skladu s prvim odstavkom 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni ter ustrezno konkretizirani in argumentirani.(3) Na dovoljene revizijske razloge revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Revizijsko uveljavljanje procesnih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je vsebinsko prazno in ne presega povzemanja zakonske definicije navedene kršitve. Gre torej za povsem nekonkretizirano uveljavljanje procesnih kršitev, na katerega se revizijsko sodišče ne more argumentirano odzvati.

9. Revidentki nadalje trdita, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dveh pritožbenih navedb, in sicer: 1.) da je tožničina trditev, da je bila toženkama pravica uporabe odvzeta in prenesena na tožničino pravno prednico z odločbo z dne 15. 9. 1980, prepozna, ter 2.) da je ta odločba postala pravnomočna šele 30. 3. 1999. S takšnimi trditvami revidentki uveljavljata kršitev pravice do izjave iz 5. člena ZPP oziroma kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica stranke do izjave od pritožbenega sodišča terja, da se s pritožbenimi navedbami, če so dopustne in če niso očitno neutemeljene, seznani in se do njih opredeli.(4) Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče kot odločilno upoštevalo okoliščino, da toženki najkasneje od izgradnje vrtca, tj. od leta 1982 dalje, na nepremičnini nista izvrševali posesti. Na tej dejanski podlagi je nato zaključilo, da sta revidentki najkasneje takrat izgubili pravico uporabe na sporni nepremičnini, zaradi česar vprašanje, ali sta jo izgubili že z izdajo odločbe z dne 15. 9. 1980, sploh ni bistveno.(5) Drugače povedano, pritožbeno sodišče je revidentkama v odgovor na pritožbene navedbe pojasnilo, da tožničine trditve o odvzemu pravice uporabe z omenjeno odločbo za odločitev o zahtevku niti niso pravno odločilne, s čimer je zadostilo zahtevam, ki mu jo nalaga pravica do izjave. Ker je na revizijski stopnji predmet izpodbijanja lahko le odločba pritožbenega sodišča, njenih zaključkov ne more omajati niti revizijsko sklicevanje na materialnopravne razloge sodišča prve stopnje o pravnih posledicah odločbe z dne 15. 9. 1980 za izgubo pravice uporabe,(6) saj jim pritožbeno ni pripisalo odločilnega pomena.

10. Iz razlogov, nanizanih v prejšnji točki, ni utemeljeno niti uveljavljanje kršitve pravila o prekluziji iz 286. člena ZPP. Ker ima kršitev te določbe lahko zgolj značaj relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, je upoštevna le, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.(7) Po stališču pritožbenega sodišča trditve glede omenjene odločbe niso pravno relevantne, zato grajana kršitev, tudi če je do nje res prišlo, ne more imeti takšnih posledic. Revizijsko sodišče takšnemu stališču pritrjuje iz materialnopravnih razlogov, ki jih bo pojasnilo v nadaljevanju.

11. Med pravdnima strankama je sporno, katera od njiju je v postopku lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini na nepremičnini, ki je predmet tožbenega zahtevka, pridobila lastninsko pravico. Pred odgovorom na revizijsko izpodbijanje pravilne uporabe materialnega prava bo revizijsko sodišče v obsegu, kot je to potrebno glede na postavljene revizijske razloge, v grobem pojasnilo postopek lastninjenja in pravno naravo družbene lastnine ter učinke upravičenj, ki so iz nje izhajala.

12. Preoblikovanje družbene lastnine na nepremičninah v klasična lastninskopravna razmerja je zakonodajalec uredil postopno, z več zakoni,(8) pri vseh pa je bilo za pridobitev lastninske pravice odločilno, kdo je bil na presečni datum nosilec absolutnega stvarnopravnega upravičenja na družbeni lastnini. Pravna teorija družbene lastnine je poznala dve vrsti takšnih upravičenj, in sicer 1.) pravico razpolaganja na družbenem sredstvu ter 2.) pravico uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini, na katerih je bila zgrajena lastniška zgradba.(9) Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je takšen dualizem stvarnopravnih upravičenj posledica dveh vzporednih pravnih režimov družbene lastnine, ki je bil odvisen od vrste stvari v družbeni lastnini in subjekta, ki so mu pripadala upravičenja iz tega naslova. Ravno to razlikovanje odločilno vpliva na odločitev o reviziji.

13. Pri družbeni lastnini je šlo za družbena sredstva, ki so imela točno določen namen in jih je teorija(10) razdelila na več skupin: 1.) produkcijska in delovna sredstva, 2.) sredstva za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb, ki so se zagotavljala na področju izobraževanja, znanosti, kulture, zdravstva ipd., 3.) sredstva za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb, ki so se zagotavljala za potrebe takratnih organih družbenopolitičnih skupnosti, 4.) zemljišča in gozdovi, ki niso bili v lasti občanov ali civilnih pravnih oseb, ter 5.) dobrine v splošni rabi (v zdajšnji ureditvi javno dobro). Načeloma je veljalo, da so družbena sredstva kot družbena lastnina pripadala družbenim pravnim osebam, ki so imele na njih pravico upravljanja. Gre za posebno pravico, ki sta jo tvorili pravica uporabe in pravica razpolaganja, ter je bila urejena v Zakonu o združenem delu (v nadaljevanju ZZD). Pravica razpolaganja kot ena od dveh absolutnih stvarnopravnih upravičenj na družbenih lastnini je zajemala pravico prenašanja stvari v družbeni lastnini med družbenimi pravnimi osebami in pravico, da se jih ob določenih pogojih iz družbene lastnine odtuji.(11) Pravica razpolaganja je bila torej ena od upravičenj v okviru pravice upravljanja, ki je na sredstvih v družbeni lastnini pripadala delovnih organizacijam.

14. Od zgoraj navedene ureditve je potrebno ločevati režim stavbnih zemljišč v družbeni lastnini. Tudi stavbna zemljišča so bila načeloma družbena sredstva v družbeni pravni osebi, na katerih so imele družbene pravne osebe pravico upravljanja, pri čemer so glede na dotedanje predpise pravico razpolaganja v smislu določb ZZD pridobile šele, ko je bil na zemljišču postavljen gradbeni objekt.(12) Posebnost ureditve stavbnih zemljišč v družbeni lastnini je bila, da je bilo mogoče stavbno zemljišče v družbeni lastnini oddati v uporabo tudi fizični osebi, društvu ali drugi civilni pravni osebi. Če je takšen imetnik pravice uporabe na stavbnem zemljišču zgradil stavbo, je na stavbi pridobil lastninsko pravico, na zemljišču pa je obdržal pravico uporabe, ki se je lahko, sicer v omejenem obsegu, prenašala le skupaj z lastninsko pravico na objektu. Takšna pravica uporabe, ki jo je pridobil lastnik objekta na tem zemljišču, je torej druga vrsta absolutnega stvarnopravnega upravičenja na družbeni lastnini.(13)

15. Glede na gornji prikaz je potrebno ločevati med upravičenji družbenih pravnih oseb na stavbnih zemljiščih, ki so na njih lahko pridobile pravico upravljanja (in v tem okviru pravico razpolaganja), in med upravičenji fizičnih oseb, ki so lahko imele na stavbnih zemljiščih pravico uporabe. Enačenje pravice uporabe kot ene od upravičenj družbenih pravnih oseb, ki je izvirala iz njihove pravice upravljanja, in pravice uporabe kot upravičenja fizičnih oseb na stavbnih zemljiščih, je zato materialnopravno zmotno.(14)

16. V konkretnem primeru je presojo zahtevka glede na postavljene trditve potrebno opreti na določbo prvega odstavka 66. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ)(15) v zvezi s prvim odstavkom 62. člena ZZ,(16) zato je v zadevi odločilno, 1.) ali je imela delovna organizacija, ki je s 1. 4. 1991 nadaljevala delo kot zavod, na objektu, zgrajenem na spornem zemljišču, pravico upravljanja, in 2.) ali je bil objekt zgrajen s sredstvi, pridobljenimi s samoprispevkom. Pritrdilna odgovora na omenjeni vprašanji se iztečeta v pravnem zaključku o pridobitvi lastninske pravice tožnice na podlagi zakona. Čeprav so se tako sodišči nižjih stopenj kot tudi revidentki omejili na razpravljanje o odvzemu in prenosu pravice uporabe, je za odločitev bistveno, ali je imela delovna organizacija iz 62. člena ZZ na objektu dne 1. 4. 1991 pravico upravljanja in s tem pravico razpolaganja, do česar se bo revizijsko sodišče opredelilo v nadaljevanju.

17. Po ugotovljenem dejanskem stanju je bil na spornem zemljišču leta 1982 s sredstvi samoprispevka zgrajen vrtec. Objekt je bil torej od takrat dalje v uporabi delovne organizacije, ki je opravljala dejavnost otroškega varstva, in je na podlagi prvega odstavka 62. člena ZZ s 1. 4. 1991 nadaljevala delo kot zavod. Po določbah ZZD je tako zgrajeni objekt predstavljal produkcijsko oziroma delovno sredstvo te delovne organizacije, ki je s tem prešel v družbeno sredstvo v družbeni lastnini v upravljanju te delovne organizacije.(17) Določba prvega odstavka 14. člena ZZD je lastninsko pravico na delovnih sredstvih namreč popolnoma izključevala,(18) kar je logična posledica takratne koncepcije družbene lastnine, ki je bila vezana izključno na namen in način uporabe stvari. Odsotnost posesti je tako praviloma izključevala pravico razpolaganja oziroma pravico uporabe, ki je bila neločljivo vezana na ekonomsko bistvo stvari.(19)

18. Čeprav se je za prehod stvari v družbeno lastnino praviloma zahteval pravni naslov,(20) je lahko stvar kot delovno sredstvo delovne organizacija prešla v družbeno lastnino tudi brez pravnega naslova, če je imela takšen položaj glede na svoj ekonomski namen. Odraz takšne ureditve je določba prvega odstavka 226. člena ZZD,(21) ki je v primeru prehoda nepremičnine kot produkcijskega oz. delovnega sredstva v družbeno lastnino brez pravnega naslova omogočala zahtevek na vrnitev takšne stvari, ki pa je bil časovno omejen. Takšna ureditev dodatno kaže, da je stvar postala delovno sredstvo v družbeni lastnini takoj, ko je, ekonomsko gledano, delovna organizacija z njo začela opravljati svojo funkcijo. Dejanske okoliščine, ugotovljene pred sodiščema nižjih stopenj, na podlagi navedenih materialnopravnih izhodišč napotujejo na zaključek, da je bil sporni objekt od svoje izgradnje pa do presečnega dne 1. 4. 1991 delovno sredstvo delovne organizacije, ki je v njem opravljala dejavnost otroškega varstva, s čimer je na njem pridobila pravico upravljanja. Takšne ugotovitve zadoščajo za zaključek, da je tega dne tožnica na njem ex lege pridobila lastninsko pravico.

19. Bistvena je torej pridobitev pravice upravljanja in ne odvzem pravice uporabe, na čemer v pretežnem delu temeljijo revizijski razlogi. Posledično pravne posledice in datum pravnomočnosti odločbe z dne 15. 9. 1980 za odločitev niso pravno odločilne, kakor je obrazložilo že pritožbeno sodišče. Enako velja za revizijske razloge o postopku podržavljenja stavbnih zemljišč in o odvzemu pravice uporabe za primer gradnje stavb.

20. Ker odločitev o reviziji deloma temelji na drugačnih materialnopravnih izhodiščih, je moralo revizijsko sodišče preizkusiti še, ali gre za poseg v pravico toženk do izjave. Po ustavnosodni praksi gre za takšen poseg, če odločitev za stranko utemeljeno predstavlja presenečenje. Za odgovor na postavljeno vprašanje je potreben test, ali bi mogli toženki ob vsej potrebni skrbnosti predvideti, da bo sodišče zahtevek presojalo z vidika pridobitve pravice upravljanja, in da trditev glede odvzema in prenosa pravice uporabe ne bo štelo za pravno odločilne.(22) Stranki ni mogoče pripisati premajhne skrbnosti le v primeru, če odločitev temelji na povsem novi pravni oceni, za katero bi bila v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanje drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker jih niti ob vsej skrbnosti ni mogla oceniti za bistvene. Glede na to, da je revizijsko sodišče odločitev presojalo z uporabo istih določb o lastninjenju nepremičnin kot sodišči nižjih stopenj, je očitno, da ne gre za takšen primer. Tudi sicer že iz ubeseditve določbe prvega odstavka 66. člena ZZ izhaja, da je bistvena pravica upravljanja in ne pravica uporabe, pri čemer je dosedanja sodna praksa opozorila, da le-ti vsebinsko nista enaki. Toženki bi morali na takšno presojo zahtevka zato računati. Presoja po tej pravni podlagi prav tako ne terja navajanja povsem novih dejstev ali dokazov. Morebitna kršitev tej smeri zato ni podana.

21. Kritiko uporabe materialnega prava revidentki utemeljujeta še s stališčem, da tožbene trditve ne zadostujejo za zaključek, da je imela tožnica (pravilno delovna organizacija, ki je objekt uporabljala) na dan 1. 4. 1991 objekt v posesti. Takšno stališče podkrepita z argumentom, da je tožnica za prenos pravice uporabe zatrjevala več pravnih podlag posesti, ni pa zatrjevala, da je temelj za prenos pravice uporabe sama posest. Revidentka torej sploh ne zanika, da je tožnica posest zatrjevala, sklicuje se le, da je zatrjevala napačno pravno podlago posesti. Glede na gornje materialnopravno izhodišče, po katerem je pravna podlaga za prehod stvari kot delovnega sredstva v družbeno lastnino povsem nepomembna, se takšna revizijska izvajanja izkažejo za neutemeljena. Tudi sicer tožba vsebuje prav vsa potrebna pravotvorna dejstva. Njihova pravna kvalifikacije je po določbi tretjega odstavka 180. člena ZPP prepuščena sodišču. 22. Kljub posebnostim pravne ureditve družbene lastnine na stavbnih zemljiščih je bilo temeljno načelo zdaj veljavnega stvarnega prava o povezanosti objekta in zemljišča v skladu z določbo prvega odstavka 12. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(23) opuščeno le v primerih, če je bil na zemljišču v družbeni lastnini zgrajen objekt, na kateri je imel nekdo lastninsko pravico. V konkretnem primeru na objektu, ki je bil produkcijsko sredstvo delovne organizacije, nihče ni mogel pridobiti lastninske pravice, zato je bil objekt v pravnem prometu še vedno neločljivo povezan z zemljiščem. Čeprav torej določba 66. člena ZZ govori o lastninjenju objekta, ima zemljišče, na katerem je objekt zgrajen, zaradi načela povezanosti objekta z zemljiščem povsem enako usodo.(24) Revizijsko stališče, da je bil predmet lastninjenja lahko kvečjemu le del zemljišča, na katerem je objekt, je zato materialnopravno zgrešeno.

23. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče v dovoljenem delu revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

24. Toženki morata po prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP tožnici povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki jih je sodišče na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) odmerilo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožnici priznalo nagrado za sestavo odgovora na revizijo v višini 20.950,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV v višini 4.613,40 EUR, skupaj torej 25.583,40 EUR.

Op. št. (1): Določbe 128. člena ZPP.

Op. št. (2): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 588/2008, II Ips 297/2001, II Ips 143/2005...

Op. št. (3): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 206/2013, II Ips 120/2010, II Ips 258/2014,...

Op. št. (4): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba 2009, 3. knjiga, stran 300 in 301. Op. št. (5): Primerjaj zlasti 9. točko obrazložitve pritožbenega sodišča. Op. št. (6): Primerjaj zlasti 12. točko obrazložitve sodišča prve stopnje.

Op. št. (7): Galič, A.: navedeno delo, 2. knjiga, strani 603 in 604. Op. št. (8): Zakon o zavodih, Stanovanjski zakon, Zakon o gospodarskih javnih službah, Zakon o varovanju družbenega interesa na področju kulture, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, Zakon o zadrugah, Zakon o športu, Zakon o vodah, Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini itd. Op. št. (9): Damjan, M: Lastninjenje nekdanjih dobrin v splošni rabi in varstvo javnega interesa, Pravni letopis 2009, GV Založba 2009, stran 139 in naslednje.

Op. št. (10): Finžgar, A.: Družbena lastnina, nova pravna ureditev družbenolastninskih razmerij, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1979. Op. št. (11): Primerja določbe od 200. člena do 208. člena ZZD.

Op. št. (12): Finžgar, A.: navedeno delo, strani 46, 47 in 48. Op. št. (13): Finžgar, A.: navedeno delo, strani od 48 do 53. Op. št. (14): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 198/2012, II Ips 457/2003, II Ips 664/2001. Op. št. (15): Če je bil objekt, s katerim upravlja delovna organizacija iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, zgrajen s samoprispevkom, je objekt lastnina občine, na katere območju je objekt (prvi odstavek 66. člena ZZ).

Op. št. (16): Obstoječe delovne organizacije, ki opravljajo dejavnost vzgoje in izobraževanja, znanosti, kulture, športa, zdravstva, otroškega varstva in socialnega varstva ter RTV Slovenija nadaljujejo delo od 1. aprila 1991 kot zavodi pod pogoji, pod katerimi so vpisane v sodni register (prvi odstavek 62. člena ZZ).

Op. št. (17): Produkcijska sredstva in druga delovna sredstva so po tem zakonu stvari, materialne pravice in denarna sredstva, ki jih delavci v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih uporabljajo pri delu in ki jih kot proizvod združenega dela in v združenem delu ustvarjeni dohodek proizvedejo oziroma pridobijo s tem delom in poslovanjem (v nadaljnjem besedilu: sredstva za delo in poslovanje) (184. člen ZZD).

Op. št. (18): Nihče ne more pridobiti lastninske pravice na družbenih sredstvih, ki so pogoj za delo v temeljnih in drugih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih ali so materialna osnova za uresničevanje funkcij samoupravnih interesnih skupnosti ali drugih samoupravnih organizacij in skupnosti ter družbenopolitičnih skupnosti (prvi odstavek 14. člena ZZD).

Op. št. (19): Damjan, M.: navedeno delo, stran 139. Op. št. (20): Finžgar, A.: navedeno delo, stran 11. Op. št. (21): Če je nepremičnina postala družbeno sredstvo brez pravne podlage, se lahko njena vrnitev zahteva v petih letih od dneva, ko se je za to zvedelo, najpozneje pa v desetih letih (prvi odstavek 226. člena ZZD).

Op. št. (22): Sklepa Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-872/04 in št. Up-197/00. Op. št. (23): Če je stavba, na kateri ima kdo lastninsko pravico, v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, ima njen lastnik pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja (prvi odstavek 12. člena ZTLR).

Op. št. (24): Odločba VSRS II Ips 75/2010 (9. točka obrazložitve).