Jedro

Vzročno zvezo med ravnanjem (opustitvijo) odgovorne osebe in škodo mora dokazati oškodovanec.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v obsodilnem delu in odločitvi o stroških (tč. 1. in 2. izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

V drugem odločanju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 7.402,500,00 SIT ter mu povrniti 67.542,00 SIT pravdnih stroškov oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2000 dalje do plačila. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec povzema ugotovitve izpodbijane sodbe in kazenskega spisa K 96/91 ter navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede razlik v izjavah udeležencev ter stalnega spreminjanja izjav tožnika in N.. Nadalje pritožba povzema izvedensko mnenje ter trdi, da je moč žarnice na delovni luči toženčevega traktorja ves čas enaka tisti, ki je svetila v času prometne nezgode, kar mu je verjeti glede na toženčevo navedbo, da je peljal normalno. Če ne bi dobro videl bi zapeljal s ceste v desno. Osnovno vprašanje v tej pravdi je vprašanje vzročne zveze med vožnjo traktorja z delovno voljo in padcem prvega motorista, ki je padel 3-4 m po srečanju, zaradi katerega je padel drugi mototorist tudi po srečanju s traktorjem s prikolico. Sodišče je zanemarilo, da je bilo vozišče široko 3,90 m in četudi je traktor s prikolico zavzemal 2/3 širine vozišča je motoristoma ostalo še 1,5 m, kar je dovolj za varno vožnjo in srečanje. N. in tožnik ves čas spreminjata izjave, toženec pa izpoveduje ves čas enako. Sodišče še vedno ni zavzelo stališča do izvedenskih mnenj, ki so bila obravnavana, niti ni upoštevalo ugotovitev izvedenca ob rekonstrukciji 17.9.1999. Vzročna zveza bi bila podana, če bi delovna luč in neuporaba prednjih luči vzrok padca motoristov, kar pa dokazni postopek ni potrofil. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi so protislovni, ker sodišče ugotovi toženčevo odgovornost 70 %, čeprav ugotovitve dne 17.9.1999 dokazujejo nasprotno. Prisojena odškodnina je prisojena previsoko, zlasti za zmanjšanje življanskih aktivnosti. Sodišče pri določanju višine odškodnine ni upoštevalo toženčevih slabih premoženjskih razmer. Toženec v pritožbi predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Pritožba ni utemeljena. Matrialnopravna podlaga za rešitev spora so določbe prvega odstavka čl. 178. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZOR), ki določajo, da se pri nesreči premikajočih motornih vozil uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Iz splošnega načela odškodninskega prava pa izhaja, da se lahko zahteva povrnitev povzročene škode ob naslednjih pogojih odškodninskega delikta: - da je škoda nastala - da škoda izvira iz nedopustnega dejanja - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. - da obstaja odgovornost na strani povzročitelja. Vsi navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Razen slednjega, torej odgovornosti, katere obstoj se predstavlja (1. odst. čl. 154. ZOR) mora ostale tri predpostavke dokazati tisti, ki jih zatrjuje torej oškodovanec v konkretnem primeru tožnik. Šele obstoj prvih treh predpostavk predstavlja podlago za uporabo pravil o krivdni odgovornosti voznika motornega vozila. Kljub jasnim napotilom v prejšnjem razveljavitvenem sklepu I Cp 1580/97, da bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotoviti pravno odločilne okoliščine ravnanja udeležencev pred škodnim dogodkom in sicer na kakšni razdalji od desnega roba vozila in s kašno hitrostjo so vozili vsi trije udeleženci v smeri svoje vožnje, kakšna je bila varnostna razdalja med motoristoma in ali je bila primerna in kako je bil osvetljen traktor ter na kakšni razdalji sta ga lahko motorista zagledala oziroma na kakšni razdalji bi lahko zagledala luč traktorja, vseh teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, niti ni ugotavljalo ali obstoji vzročna zveza med vožnjo traktorja (vožnja z delovno lučjo, ker traktorju niso delovale prednje luči) in nastalo nesrečo. Glede na to, da naj bi prvi motorist padel 3-4 m po srečanju s traktorjem, tožnik pa se je zaletel v na tleh ležečega motorista, kot pravilno opozarja pritožba. Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, da 5 izvedenskih mnenj, ki so si med seboj v nasprotju in različna, niti kot že omenjeno ne oceni vožnje in ravnanj vseh treh udeležencev škodnega dogodka. Šele ko bo sodišče ocenilo in ugotovilo pravno odločilne okoliščine vožnje in ravnanja vseh treh udeležencev, bo mogoče odgovoriti na ali obstaja vzročna zveza med vožnjo toženčevega traktorja in nastalo škodo. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo slabih premoženjskih razmer toženca, ko pa iz razloga izpodbijane sodbe izhaja, da je znižalo prisojeno odškodnino za 10 %, o predlagani taksni oprostitvi pa bo moralo v nadaljevanju postopka odločiti prvo sodišče. Šele po dopolnitvi postopka v nakazni smeri bo mogoče pravilno odločiti o zadevi in je bilo zaradi tega utemeljeni pritožbi toženca ugoditi in v izpodbijanem delu razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadebvo vrniti v ponovno odločanje (čl.354/1 ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi čl. 166. ZPP.