Jedro

Toženec z ničemer ni izkazal zatrjevanega dejstva, da naj bi posojilno pogodbo podpisal na prošnjo tožnika, ker naj bi jo tožnik potreboval zaradi svoje poslovne dokumentacije, saj je ob ugotovljenem dejstvu, da je toženec podpisal posojilno pogodbo, s katero je potrdil, da mu posojilodajalec posodi 11.680,00 EUR, prešlo dokazno breme, da naj bi bila navedena posojilna pogodba fiktivna, na toženca, ki pa tega bremena ni zmogel.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper popravni sklep v I. točki izreka glede povrnitve stroškov pravdnega postopka za znesek 20,00 EUR se kot nedovoljena zavrže, v preostalem delu pa se zavrne in v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 35227/2014 z dne 19. 3. 2014 (1. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 918,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka (2. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 27. 1. 2015 je citirano sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani popravilo tako, da je v 2. točki izreka pravdne stroške z zneska 918,50 EUR zvišalo na znesek 1.036,55 EUR ter v 20. odstavku obrazložitve sodbe tožeči stranki priznalo še 22 % DDV na odvetniške storitve v višini 138,05 EUR ter da pavšala po tar. št. 6000 OT v višini 20,00 EUR ni priznalo.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vse stroške postopka naloži v plačilo tožniku. Meni, da bi sodišče moralo tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) zavreči. Tožnik je namreč tožbo vložil kot fizična oseba, v predmetni posojilni pogodbi pa je kot posojilodajalec naveden samostojni podjetnik. V primeru, da bi kot tožnik nastopal samostojni podjetnik je za odločanje v zadevi stvarno pristojno okrožno sodišče v gospodarskem sporu. Sodišču prve stopnje očita kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP(1). Sodba nekritično temelji na predpostavki, da je tožnik izročil tožencu znesek 11.680,00 EUR, čeprav je toženec izrecno zanikal, da bi od tožnika prejel navedeni znesek. Neživljenjsko je namreč, da bi tožnik tako visok znesek izročil tožencu v nekem lokalu na Viču na roke, brez kakršnegakoli potrdila o izročitvi denarja. Če bi tožnik kot samostojni podjetnik posodil denar tretji osebi, bi morala biti posojilna pogodba zavedena v različnih poslovnih dokumentih, denar pa nakazan s poslovnega računa samostojnega podjetnika. Toženec je pojasnil, da je posojilno pogodbo podpisal, ker je tožnik pogodbo potreboval za poslovno dokumentacijo. Posojilna pogodba predstavlja simuliran posel, ki nastane le navzven in navidez, zanju pa ne velja, zaradi česar je predmetna posojilna pogodba neobstoječa. Overovitev podpisa strank pri notarju navedenega dejstva ne spremeni. Toženec je tožniku posamezne obroke v skladu z dogovorom nakazoval za prejeto ribiško opremo in pripomočke. Vtoževanega zneska se ne more preizkusiti, kar dodatno utemeljuje neutemeljenost tožbenega zahtevka.

3. Tožena stranka je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložila pritožbo tudi zoper popravni sklep. Opozarja, da je sodišče sodbo popravilo v izreku in obrazložitvi, pri čemer je spremenilo svojo odločitev in argumentacijo, zato očitna pomota ni podana.

4. Tožeča stranka je na pritožbi odgovorila ter predlaga njuno zavrnitev.

5. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper popravni sklep delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

O pritožbi zoper sodbo:

6. Sodišče prve stopnje je v zadostnem obsegu in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno je uporabilo materialno pravo in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami in zapisniki. Izpodbijana sodba ima jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato se jo da preizkusiti. Nezadovoljstvo pritožnika z dokazno oceno in materialnopravnimi razlogi sodišča prve stopnje pa ni mogoče enačiti z nobeno od zatrjevanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre za isto stranko. Relevantno je zato lahko le vprašanje, ali je potrebno uporabiti pravila postopka v gospodarskih sporih ter s tem vprašanje stvarne pristojnosti sodišča. Pravila v postopkih v gospodarskih sporih veljajo: - v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod, država ali samoupravna lokalna skupnost; - v sporih iz medsebojnih pravnih razmerij samostojnih podjetnikov posameznikov, izvirajočih iz njihove pridobitne dejavnosti, in v sporih iz pravnih razmerij, ki so nastala med samostojnimi podjetniki posamezniki v zvezi z opravljanjem njihove pridobitne dejavnosti in osebami iz prejšnje alineje (1. in 2. točka prvega odstavka 481. člena ZPP), za kar pa v predmetnem sporu ne gre, saj kot tožena stranka nesporno nastopa fizična oseba.

8. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama dne 18. 5. 2011 (priloga A2) sklenjena notarsko overjena posojilna pogodba, ki predstavlja pravo ter resnično voljo pravdnih strank, s katero sta se pravdni stranki dogovorili za posojilo v znesku 11.680,00 EUR, z obročnim mesečnim vračilom v višini 233,60 EUR ter da je na podlagi navedene posojilne pogodbe tožnik tudi izročil tožencu v posojilni pogodbi navedeni znesek. Toženec z ničemer ni izkazal zatrjevanega dejstva, da naj bi posojilno pogodbo podpisal na prošnjo tožnika, ker naj bi jo tožnik potreboval zaradi svoje poslovne dokumentacije, saj je ob ugotovljenem dejstvu, da je toženec podpisal posojilno pogodbo, s katero je potrdil, da mu posojilodajalec posodi 11.680,00 EUR, prešlo dokazno breme, da naj bi bila navedena posojilna pogodba fiktivna, na toženca, ki pa tega bremena ni zmogel. Pritožbeno sodišče sledi tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je toženec del prejetega posojila tožeči stranki že vrnil, saj toženec z ničemer ni izkazal, da naj bi tožeči stranki izročeni mesečni obroki v višini 220,00 EUR predstavljali obročno plačilo za ribiške palice in trnke. Ker toženec ni v celoti izpolnil svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, to je vrnitev posojila, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da je toženec dolžan vrniti tožniku še preostanek dolga, materialnopravno pravilna (prvi odstavek 569. člena OZ). Pritožnik na prvi stopnji višini in obračunu vtoževane terjatve, ki jo je tožeča stranka natančno specificirala v vlogi z dne 23. 6. 2014, ni ugovarjal, niti se v pritožbi ne sklicuje na kakršnekoli razloge, zaradi katerih tega brez svoje krivde ni mogel storiti, zato pritožbeno sodišče v skladu s 337. členom ZPP teh navedb ne more upoštevati.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper popravni sklep:

10. Za pritožbo zoper sklep v delu, s katerim je sodišče prve stopnje toženi stranki zmanjšalo stroškovno obveznost povrnitve zneska 20,00 EUR za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6000 Odvetniške tarife, tožena stranka nima pravnega interesa, zato pritožba v tem delu ni dovoljena.

11. V skladu z določbo 328. člena ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. To, da sodišče prve stopnje v sodbi ni odločalo o priglašenem DDV-ju na odvetniške storitve ter da je priznalo pavšal za izdatke po tar. št. 6000 in po tar. št. 6002 Odvetniške tarife, pa ni niti očitna pisna niti računska pomota, niti pomanjkljivost glede oblike ali neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom.

12. Ker je tožeča stranka glede zneska DDV od odvetniških storitev pravočasno predlagala izdajo dopolnilnega sklepa, pritožbeno sodišče ta del popravnega sklepa šteje za izdajo dopolnilnega sklepa, saj prvo sodišče o njeni zahtevi za povrnitev 22% DDV na odvetniške storitve še ni odločilo.

13. Tožeča stranka je kot stroške postopka priglasila 22% DDV višini 138,05 EUR od priznanih stroškov (nagrada za postopek 315,90 EUR po tar. št. 3100, nagrada za narok 291,60 EUR po tar. št. 3102 ter pavšal po tar. št. 6002). Ker je pooblaščenka zavezanka za DDV, ji po tar. št. 6007 Odvetniške tarife pripada tudi povrnitev priglašenega 22 % DDV, zato se odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki z izdajo popravnega sklepa, ki ga pritožbeno sodišče v tem delu šteje za dopolnilni sklep priznalo tudi DDV, izkaže za pravilno.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke delno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, delno pa je pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (1. in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Toženec s pritožbo ni uspel, zato krije stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Tudi tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovora na pritožbo nista pripomogla k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo ter poznejše spremembe tega predpisa.