Jedro

Logično in v skladu z naravo carinskega postopka je, da istega blaga ni mogoče dvakrat sprostiti v prost promet. Zato je odločilnega pomena, ali je tožeča stranka v postopek sprostitve v prost promet dvakrat deklarirala isto blago in s tem storila nenamerno napako iz 1. odstavka 51. člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada A. št. ... z dne 7. 6. 2000, s katero je prvostopenjski carinski organ zavrnil zahtevek tožeče stranke za umik enotne carinske listine (ECL) št. ... z dne 31. 1. 2000. Po ugotovitvi tožene stranke je iz spisov zadeve razvidno, da je tožeča stranka kot deklarant (za imetnika dovoljenja za postopek uvoza zaradi izvoza št. ... z veljavnostjo od 29. 10. 1999 družbo A.A. iz A.) dne 2. 2. 2000 vložila zahtevek za umik deklaracije št. ... z dne 31. 1. 2000, po kateri je sprostila v prost promet 16 tovorkov blaga, in sicer v postavki 01 "10 kosov toplo valjane pločevine iz drugih legiranih jekel, kvalitete STE 460, v tablah dim. 10X6000X1500, in 12X6000X1500 mm" in v postavki 02 "6 kosov toplo valjane pločevine iz drugih legiranih jekel, kvalitete STE 460, v tablah dim. 6X6000X1500 mm" v skupni vrednosti 48.812,00 ATS. To blago predstavlja del blaga, ki je bilo pred tem prijavljeno po prej navedenem dovoljenju za postopek uvoza za proizvodnjo za izvoz po ECL št. ... z dne 26. 11. 1999. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljila s trditvijo, da je za sprostitev v promet istega blaga pred tem že vložila deklaracijo št. ... z dne 27. 1. 2000. Za umik kasneje vložene deklaracije je zaprosila, ker bi bile ob obstoju dveh deklaracij za isto blago dajatve dvakrat obračunane. Kot podlago za umik je navedla 50. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99, v nadaljevanju CZ), za odpust carinskega dolga pa 3. odstavek 158. člena CZ. Prvostopenjski carinski organ je zavrnil zahtevek za umik ECL št. ... z dne 31. 1. 2000, ker je ugotovil, da ni izpolnjen nobeden od pogojev, ki so v 137. členu Uredbe za izvajanje carinskega zakona (Uradni list RS, št. 46/99, v nadaljevanju UICZ) predvideni skladno s 3. odstavkom 51. člena CZ za primer, ko carinski organ lahko dovoli umik carinske deklaracije po prepustitvi blaga deklarantu. Tudi tožena stranka ocenjuje, da dejansko ni izpolnjen noben od pogojev, navedenih v 137. členu UICZ, ki se nanašajo na umik carinske deklaracije po prepustitvi blaga deklarantu, v skladu s 3. točko 51. člena CZ, saj v obravnavani deklaraciji ni šlo za pomotoma začet določen postopek oziroma, da bi moral biti za sporno blago deklariran drug postopek oziroma, da bi moral biti ta postopek začet za drugo blago. Carinski organ na podlagi zahteve deklaranta lahko umakne že sprejeto deklaracijo po določilih 51. člena CZ, če deklarant predloži zanesljiv dokaz o tem, da je bilo blago deklarirano za določen carinski postopek zaradi nenamerne napake ali da zaradi posebnih okoliščin izpeljava deklariranega carinskega postopka ne bi bila več upravičena. Umik deklaracije pa praviloma ni več mogoč po tem, ko je bilo blago prepuščeno v izbran carinski postopek. Izjeme določi Vlada, in sicer so taksativno naštete v 137. členu UICZ. Tožena stranka je po vpogledu v ECL št. ... z dne 27. 1. 2000, po kateri naj bi bilo sproščeno v prost promet isto blago kot po sporni deklaraciji, ugotovila, da je vrednost blaga res enaka - 48.812,00 ATS, vendar pa je v postavki 01 deklariranih 4.239 kg toplo valjane pločevine iz drugih legiranih jekel, kvalitete STE 460, v tablah dim 6X6000X1500 mm (v sporni kasnejši deklaraciji so prijavljene dim. 10X6000X1500, in 12X6000X1500 mm, količina pa je izražena v komadih), v postavki 02 pa 5.082 kg toplo valjane pločevine in drugih legiranih jekel, v tablah, kvalitete 460, dim. 12X6000X1500 (v sporni kasnejši deklaraciji je prijavljena dim 6X6000X1500mm, količina pa prav tako v komadih). Tožeča stranka ni predložila nikakršnega dokaza, da gre za isto blago. K sporni deklaraciji je priložena fotokopija fakture št. ... z dne 24. 11. 1999, po kateri je bilo prijavljeno blago po postopku uvoza za proizvodnjo blaga za izvoz v enotni carinski listini št. ... z dne 26. 11. 1999. Na tej fakturi je označeno, da se po sporni deklaraciji carini le del blaga, vendar pa se označeno blago po oznakah ne ujema z blagom, prijavljenim na sporni deklaraciji. Na podlagi navedenega tožeča stranka ne izpolnjuje nobenega od pogojev za umik sporne deklaracije, posledično tudi ne izpolnjuje pogojev za povračilo carine po določilih 158. člena CZ.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek, 70/00 in 92/05 ter 45/06 - odločbi US, v nadaljevanju ZUS). Vsi dokazi, ki jih predlaga tožeča stranka v tožbi, so že predloženi pri toženi stranki, ki jih je zavrnila z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni predložila nikakršnega dokaza, da gre za isto blago. Po takšni razlagi je po njenem mnenju spregledano načelo proste presoje dokazov iz 10. in 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Pravnost dokazovanja terja, da imata obe stranki, ki sta v življenjski primer "vpleteni", enake možnosti dokazovanja. Če je ena izmed strank privilegirana, ne gre za dokazovanje, ki se ujema z načelom pravne enakosti. Zakonodajalec je v 51. členu CZ predvidel, da je umik carinske deklaracije mogoč v primeru posebnih okoliščin, ko izpeljava deklariranega carinskega postopka ne bi bila več upravičena. Primer, ki ga navaja tožeča stranka, pa prav v tem delu najde svoj pomen, če vsebino 1. odstavka 51. člena CZ razumemo širše. Blago, ki je bilo že sproščeno v prost promet, ni mogoče še enkrat sproščati v prost promet, saj ne predstavlja carinskega blaga. V nadaljevanju se tožeča stranka sprašuje, kako je mogoče, da za blago, za katerega ni mogoče pričeti kateregakoli carinskega postopka, ker je že sproščeno v prost promet, tožena stranka ne najde ustreznih zakonskih določil, na osnovi katerih bi dovolila umik zahtevane carinske deklaracije. Tožeča stranka je v imenu svojega komitenta vložila uvozno carinsko deklaracijo za sprostitev blaga v prost promet po sistemu odloga plačila carine po ECL ... z dne 26. 11. 1999 pri Carinskem uradu A.. Na navedenem ECL je bilo prijavljeno in ocarinjeno po sistemu odloga plačila uvoznih dajatev blago, zajeto na računu št. ... z dne 24. 11. 1999 in sicer v imenovanju 01 in 02 predmetne ECL. Dve imenovanji sta bili potrebni, ker blago v 01 ni imelo preferencialnega porekla, v 02 pa je imelo francosko preferencialno poreklo. Že v tej ECL pa je vložnik ECL napačno vpisal dimenzije pločevine, saj bi tiste iz pozicije 02 morale biti v 01 in obratno, vsi ostali podatki so pravilni. Ker uvoznik proizvaja za različne trge, je želel del blaga, ki je sicer namenjeno proizvodnji blaga za izvoz, sprostiti v prost promet s plačilom vseh uvoznih dajatev, kakor tudi kompenzacijskih obresti, z namenom tako sproščeno blago uporabiti v druge namene, kot je proizvodnja za izvoz. Tako je uvoznik izdal nalog, katero blago, v kateri vrednosti, iz katerega računa, iz katerega imenovanja ECL ... z dne 26. 11. 1999, naj se sprosti v prost promet s plačilom vseh predpisanih uvoznih dajatev. Tožeča stranka je na osnovi tega naloga, priložene ECL ... z dne 26. 11. 1999 in računa št. ... z dne 24. 11. 1999 pristopila k sestavi uvozne ECL. Na spornem računu je označila, da se po navedenem računu sprošča v prost promet blago le delno in sicer: postavka 20 v celoti (s preferencialnim poreklom) - 6 kos jeklena pločevina dim. 12X6000X1500 mm, v vrednosti ATS 26.624,70, teža 5.0852,00 kg, in postavka 30 delno (brez pref. porekla) - 10 kos jeklena pločevina 6X6000X1500 mm, v vrednosti ATS 22.187,30, teža 4.239,00 kg, v skupni vrednosti 48.812,00 ATS. To blago je deklarirala v prost promet s pravilno vloženo prvo ECL št. ... z dne 27. 1. 2000, po kateri je bil plačan carinski dolg v znesku 183.252,00 SIT. Blago je bilo sproščeno v prost promet in od tega trenutka naprej je predstavljalo domače blago. Po pomoti je tožeča stranka za isto blago ponovno vložila ECL z istimi podatki in istimi prilogami, potem ko je predhodna ECL že bila potrjena s strani carinskih organov in je blago že bilo sproščeno v prost promet. Res je tožeča stranka pri sestavi nove ECL storila napako in v prvem imenovanju vpisala napačne dimenzije (dimenzije pločevine je zamenjala med prvim in drugim imenovanjem, hkrati pa vpisala še dodatno dimenzijo, kot je bila v prvotni ECL (debelina pločevine 10 mm), ki je sicer navedena na tem računu, vendar pa ni bila predmet tega postopka, saj se ni sproščala v prost promet oziroma je ostala na režimu odloga plačila carine. Ostali podatki o vrednosti, teži, tarifni številki so pravilni in identični podatkom iz predhodne ECL. Tožeča stranka je storila napako tudi v drugem imenovanju, ko je vpisala napačno dimenzijo, hkrati pa za tar. št. 72 25 40500 v tem imenovanju pravilno opustila carinsko stopnjo 1,5 %, (ki jo je predhodni ECL sicer prijavila in s tem dodatno obračunala carinski dolg v znesku 5.703,00 SIT, kar pa ni upravičeno, saj je to blago imelo preferencialni status in je bilo v tem trenutku prosto carine), tako da je skupni carinski dolg po tej ECL nižji in znaša 176.222,00 SIT. Po njenem mnenju je tožena stranka pritožbo obravnavala le površno in se ni poglabljala v vsebino celotnega dogodka. Zanjo ni pomembno dejansko stanje, temveč dejstvo, da v UICZ zakonodajalec ni predpisal natančne pravne formulacije za možnosti umika ECL. Tožeča stranka je morala poravnati obračunan carinski dolg po obeh ECL, uvoznik pa ni priznal dodatnih stroškov, ki so nastali zaradi pomotoma vložene druge ECL. Sklepno tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v okviru pritožbenih ugovorov navaja tožena stranka in se nanje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena v zvezi s 104. in 105. členom Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče še dodaja: V obravnavni zadevi je sporno, ali je carinski organ pravilno zavrnil zahtevek tožeče stranke za umik carinske deklaracije, saj tožeča stranka ves čas postopka zatrjuje, da je bilo za isto blago zaradi nenamerne napake dvakrat vložena carinska deklaracija in v posledici dvakrat obračunan carinski dolg. V skladu s 1. odstavkom 51. člena CZ lahko carinski organ na podlagi zahtevka deklaranta dovoli umik že sprejete deklaracije, če deklarant predloži zanesljiv dokaz o tem, da je bilo blago deklarirano za določen carinski postopek zaradi nenamerne napake ali da zaradi posebnih okoliščin izpeljava deklariranega postopka ne bi bila več upravičena. Umik deklaracije praviloma ni več mogoč po tem, ko je blago prepuščeno v izbrani carinski postopek, pri čemer izjeme določi Vlada (3. odstavek 51. člena CZ). Gre za zakonsko določilo, ki ureja primere umika že sprejete carinske deklaracije, ki je mogoč le izjemoma, ob upoštevanju vseh omejitev in pogojev, ki preprečujejo morebitne zlorabe. V tem primeru zakon daje carinskemu organu diskrecijsko pravico, ko lahko umik dovoli, če gre za enega od navedenih primerov. Izjeme, ki so določene v 137. členu UICZ, se nanašajo na primere, ko je bil za določeno blago začet napačen carinski postopek, ali ko je bilo za določen postopek deklarirano napačno blago; v vseh teh primerih je treba istočasno, ko se umakne deklaracija, vložiti pravilno deklaracijo oziroma predložiti pravilno blago, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Logično in v skladu z naravo carinskega postopka je, da istega blaga ni mogoče dvakrat sprostiti v prost promet. Zato je odločilnega pomena, ali je tožeča stranka v postopek sprostitve v prost promet dvakrat deklarirala isto blago in s tem storila nenamerno napako iz 1. odstavka 51. člena CZ.

Tudi sodišče ugotavlja, da tožeča stranka glede na podatke v vloženih carinskih deklaracijah in spremljajočih dokumentih ni uspela dokazati, da gre v obeh deklaracijah za isto blago. Tako k prvi deklaraciji kot tudi h kasneje vloženi sporni deklaraciji je priložena fotokopija fakture z dne 24. 11. 1999, na kateri je označeno, da se po sporni deklaraciji carini le del blaga v vrednosti 48.812,00 ATS, vendar pa se blago po oznakah iz fakture ne ujema z blagom, ki je prijavljeno na sporni deklaraciji. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno, saj je ugotovljeno na podlagi listin, ki jih je v carinskem postopku predložila tožeča stranka. Tako ni sporno, kako je tožeča stranka v obeh deklaracijah v polju 31 (Tovorki in opis blaga) označila blago, saj v tožbi natančno opiše, katere napake je zagrešila pri navedbi označbe blaga pri postavkah 01 in 02 pri obeh deklaracijah glede na postavki 20 in 30 spornega računa. Te napake pa so tudi po presoji sodišča odločilno vplivale na ugotovitev, da tožeča stranka ni dokazala, da je gre pri obeh deklaracijah za isto blago, ki bi bilo pomotoma deklarirano dvakrat. V skladu s 47.a členom CZ mora carinski deklarant zagotoviti točnost podatkov in verodostojnost vseh dokumentov in dokazil, ki jih prilaga carinski deklaraciji, torej tudi natančno opisati carinsko blago v polje 31 carinske deklaracije. V skladu s 94. členom UICZ mora biti enotna carinska listina izpolnjena v skladu z navodili v prilogi 19, ki je sestavni del te uredbe, z vsemi dodatnimi predpisanimi pravili. V skladu z navodili iz Priloge 19 se v polje 31 (Tovorki in opis blaga - oznake in številke, številke zabojnikov, število in vrsta) med drugim vpiše tudi običajni trgovski opis blaga s potrebnimi podatki, ki omogočajo identifikacijo blaga. Carinsko blago mora biti torej označeno tako, da carinskemu organu nedvomno omogoči identifikacijo blaga, kar pa v tej zadevi ni izpolnjeno. Ker ni sporno, da je carinsko blago v sporni deklaraciji v postavkah 01 in 02 polja 31 označeno drugače kot na postavkah 20 in 30 sporne fakture, in da se v posledici označba blaga po obeh deklaracijah po oznakah ne ujema, tudi po presoji sodišča ni mogoče zaključiti, da gre za isto blago, za katerega bi bil mogoč umik kasneje vložene carinske deklaracije na podlagi 1. odstavka 51. člena CZ. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Čeprav tožeča stranka izpodbija tudi dejansko stanje, gre v obravnavni zadevi rešitev pravnega vprašanja in relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno.

Uporaba ZUS-1 temelji na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena istega zakona.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 107. člena istega zakona.