Jedro

Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko (upnika) brez pomena. Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja. Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Pri pogodbah iz 104. člena OZ mora biti namreč še posebej izražena volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena.

Narava pravnega posla ni bila takšna, da v primeru neizpolnitve v dogovorjenem roku, izpolnitev za tožečo stranko ne bi imela več pomena, ravno obratno, tožeči stranki je bila še vedno v interesu izpolnitev pravnega posla, na kar kaže tudi dejstvo, da je bil pravni posel kasneje dokončan s strani tretje osebe, hkrati pa je bila ob naročilu dogovorjena pogodbena kazen.

Dogovorjeni pogodbeni tritedenski rok za izvedbo del v predmetni zadevi ni bil fiksen rok po 104. členu OZ, zato pogodbeno razmerje med pravdnima strankama v nobenem primeru ni bilo razvezano že po samem zakonu, ampak bi skladno z drugim odstavkom 105. člena OZ morala tožeča stranka toženi stranki pustiti primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe oz. bi stranki lahko pogodbo sporazumno razvezali. Poleg tega je tritedenski rok za izpolnitev obveznosti pričel teči šele 28.10.2016 in še ni potekel niti 4. 11. 2016 niti 8. 11. 2016, ko je tožeča stranka toženi pisno izjavila voljo, da pride do prenehanja medsebojnega pogodbenega razmerja (odpoved pogodbe). Tožeča stranka je torej odpovedala pogodbo pred zapadlostjo, zato bi morala trditi in dokazati, da je bilo že pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da tožena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti niti v pogodbenem roku niti v dodatnem primernem roku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.391,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2017 dalje. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti 971,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov pravdnega postopka, tako postopka pred sodiščem prve stopnje, kot tudi vse stroške pritožbenega postopka, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka v plačilo tožeči stranki. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožeča stranka (naročnik) in tožena stranka (podizvajalec) sta sklenili podizvajalsko pogodbo za dobavo in montažo ALU stavbnega pohištva. Stranki sta bili v pogodbenem razmerju, ki je izhajal iz naročila z dne 15.9.2016 (priloga A2 spisa) in Zapisnika o pogajanjih z dne 13.9.2016 (priloga A3 spisa). Tožeča stranka je očitala toženi stranki, da ni izpolnila pogodbene obveznosti v fiksno dogovorjenem roku, zaradi česar je morala angažirati drugega podizvajalca in je bila posledično oškodovana.

6. Med pravdnima strankama je bilo sporno, kdaj je tožeča stranka potrdila delavniško dokumentacijo, od katere je začel teči rok za opravljanje dela. Sporna je bila vsebina in pomen zapisa direktorja tožene stranke P. Z. z dne 28.10.2016 (priloga A35), s katerim naj bi potrdil, da bo tožena stranka dne 4.11.2016 pričela z montažo. Sporno je bilo tudi bistveno vprašanje, ali je pogodbena obveznost tožene stranke dogovorjena tako, da je bila pravočasna izpolnitev pogodbe bistvena sestavine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama (fiksna pogodba).1

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dogovorjeni rok med pravdnima strankama ni bil fiksen rok, ker je šlo za podizvajalsko tj. podjemno pogodbo, kjer je glede na konkreten posel običajno, da je rok pričetka ali končanja del vedno pogodbeno dogovorjen, dogovorjena pa je bila tudi pogodbena kazen za primer zamude (kar po naravi stvari izključuje fiksnost posla). Delavniška dokumentacija je bila dokončno potrjena dne 28.10.2016, zato tritedenski izpolnitveni rok ni mogel pričti teči dne 12.10.2016 (pač pa šele dne 28.10.2016). Zapis direktorja tožene stranke P. Z. na risbi »montaža: 4.11.2016, zaključeno: 5.11.2016« nima takšnega pomena in vsebine, da bi bil s tem dogovorjen fiksen rok z vsemi posledicami iz 104. člena OZ. Tožeča stranka je reagirala že 8.11.2016, ne da bi pri tem toženi stranki dala dodaten rok za izpolnitev pogodbe. Glede na ravnanje obeh strank je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obe stranki želeli razdreti pogodbeni odnos, pri čemer je bila tožeča stranka tista, ki je očitno prva želela, da tožena stranka ne bi izvajala del. Ker prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo protipravnosti ravnanja tožene stranke, nadaljnjih elementov odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo.

8. Pritožnica najprej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti ne predstavlja roka kot bistvene sestavine pogodbe iz prvega odstavka 104. člena OZ. Navaja, da je med pravdnima strankama sploh ni bilo sporno, da je bil dogovorjeni rok izpolnitve bistvena sestavina posla. Tožeča stranka je v tožbi izrecno navedla, da je bil med pravdnima strankama sklenjen fiksni posel, za toženo stranko pa je bil, glede na njene navedbe v odgovoru na tožbo sporen predvsem tisti časovni trenutek, ko naj bi začel teči pogodbeni rok. Sodišče prve stopnje naj bi odločalo mimo trditev obeh strank. Sodišče prve stopnje naj bi tudi prehitro zaključilo, da podizvajalske pogodbe nikoli ne vsebujejo fiksnega roka v smislu opredelitve iz prvega odstavka 104. člena OZ. Takšna argumentacija je pavšalna, saj je treba samostojno presojati konkretne primere. Tožeča stranka v zvezi s tem v pritožbi še izpostavlja, da tožbeni zahtevek ni utemeljevala zgolj na podlagi prvega odstavka 104. člena OZ, ampak tudi na podlagi primera, ko rok izpolnitve ni bistvena sestavina pogodbe. Odstop od pogodbe tožeče stranke kot upnika v razmerju do tožene stranke kot dolžnika je tako možen, ne da bi toženi stranki pustila tožeča stranka dodatni rok za izpolnitev, če iz ravnanja tožene stranke izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnila. Tožeča stranka se je šele dne 4.11.2016 seznanila z okoliščino, da tožena stranka ne bo izpolnila obveznosti iz naslova dobave in montaže ALU stavbnega pohištva, saj tožena stranka niti ni pričela s pripravljalnimi deli. Ko se je izkazalo, da tožena stranka nima resnega namena izpolniti pogodbe, je tožeča stranka morala ukrepati. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka ni pričela ne z naročanjem materiala ne z izdelavo pohištva, prav tako ni pristopila k montaži in to tudi ne po dne 18.11.2016, ko bi se iztekel tritedenski rok, če bi bil vezan na začetek roka po interpretaciji tožene stranke tj dne 28.10.2016. Dne 4.11.2016 je prišlo do situacije po 106. členu OZ.2 Tožena stranka naj se tudi ne bi opredelila do jasne in nedvoumne zaveze direktorja tožene stranke g. P. Z. z dne 28.10.2016. Šele v 2. pripravljalni vlogi z dne 16.10.2017 je pavšalno trdila, da naj bi bila zaveza direktorja g. P. Z. z dne 28.10.2016 izsiljena s strani tožeče stranke.

9. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ugotovilo, da v predmetni zadevi ne gre za pogodbeno razmerje, kjer bi bil rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Slednji zaključek je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi vsebine 5. točke Zapisnika, kjer je bil rok za dokončanje določen kot v 38. do 41. tednu v letu, tritedenski rok pa je začel teči od dneva potrditve delavniške dokumentacije, hkrati pa je bila tudi dogovorjena pogodbena kazen. Bistvena značilnost fiksnega pravnega posla je, da je izpolnitev po dogovorjenem roku za stranko (upnika) brez pomena. Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja. Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Pri pogodbah iz 104. člena OZ mora biti namreč še posebej izražena volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena. 3 Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo dogovore v pogodbi, ko je odločilo, da ne gre za fiksen pravni posel. Pravilno je izpostavilo tudi dogovor pravdnih strank za plačilo pogodbene kazni zaradi zamude, kar kaže na to, da je bila tožeča stranka pripravljena sprejeti tudi kasnejšo izpolnitev pogodbe, sicer se ne bi dogovorila za pogodbeno kazen za primer zamude z izpolnitvijo. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da ne moremo pavšalno trditi, da nobena podizvajalska ali gradbena pogodba ni fiksni pravni posel, ampak je potrebno vsak primer obravnavati ločeno. Presojo, ali gre za fiksni pravni posel, pa je sodišče prve stopnje pravilno opravilo na podlagi konkretnih okoliščin v predmetni zadevi in jih tudi obrazložilo v izpodbijani sodbi v točki 6. in 7. obrazložitve.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, da zapis na risbi P. Z. glede na vse okoliščine primera ni takšnega pomena, da bi bil s tem določen fiksen rok. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj narava pravnega posla ni bila takšna, da v primeru neizpolnitve v dogovorjenem roku, izpolnitev za tožečo stranko ne bi imela več pomena, ravno obratno, tožeči stranki je bila še vedno v interesu izpolnitev pravnega posla, na kar kaže tudi dejstvo, da je bil pravni posel kasneje dokončan s strani tretje osebe, hkrati pa je bila ob naročilu dogovorjena pogodbena kazen, kot je sodišče obrazložilo že zgoraj. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v predmetni zadevi ne gre za fiksni pravni posel, ne glede na naknadni zapis na risbi g. P. Z. Pri takšnem zaključku pa sodišče prve stopnje tudi ni odločalo mimo trditvenih podlag pravdnih strank, kot to zmotno uveljavlja pritožba. Tako ne drži pritožbeni očitek, da za pravdni stranki ni bilo sporno, da gre v predmetni zadevi za fiksen pravni posel, saj je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 22.5.2017 (npr. str. 5) in drugi pripravljalni vlogi z dne 16.10.2017 (npr. str. 3) ugovarjala razvezi pogodbe po samem zakonu oz. naravi posla kot fiksnega pravnega posla.

Neutemeljena je tudi nadaljnja pritožbena navedba, da je v predmetni zadevi šlo tudi za odstop od pogodbe po 106. členu OZ. Tožeča stranka v pritožbi hkrati navaja, da v predmetni zadevi sploh ni bilo sporno med pravdnima strankama, da je šlo za fiksen pravni posel in razvezo pogodbe ex lege ter da je v predmetni zadevi hkrati prišlo do prenehanja pogodbe tudi po 106. členu OZ, ko je bilo na podlagi ravnanja tožene stranke jasno, da do izpolnitve pogodbe ne bo prišlo, zato obvestilo o odstopu od pogodbe ni bilo potrebno. V tej luči se navedbe tožeče stranke pokažejo kot kontradiktorne. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas zatrjevala, da gre v predmetni zadevi za fiksni pravni posel, kjer je bil rok izpolnitve pogodbe bistvena sestavina pogodbe. Le v tožbi in prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka pavšalno navede pravno podlago za prenehanje pogodbe po 106. členu OZ oz. navaja, da „v situaciji, ko iz vseh ravnanj pogodbene stranke jasno in nedvoumno izhaja, da obveznost ne bo izpolnila v dogovorjenem roku, bi bilo vsakršno opominjanje povsem odveč, saj že v osnovi ne more imeti nikakršnega učinka“. Vendar v tožbi ali kasneje tekom postopka tožeča stranka ni podala konkretnejših navedb v smeri prenehanja pogodbe po 106. členu OZ, kot je to navedla v pritožbi, v vlogah pa obširno utemeljuje, da gre v predmetni zadevi za fiksen pravni posel in prenehanje pogodbe po samem zakonu. Na podlagi 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka pravočasno (v skladu z 286. členom ZPP) navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V pritožbi pa sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma izjemoma do konca glavne obravnave (337. člen ZPP). V pritožbi tožeča stranka ni izkazala, da dejstev glede prenehanja pogodbenega razmerja na podlagi 106. člena OZ ni brez svoje krivde mogla že obrazloženo navesti med postopkom na prvi stopnji. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prenehanje pogodbe po 106. členu OZ so zato nedovoljena pritožbena novota in zato ne upoštevne.

11. Pritožnica nadalje izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila po popravkih in dopolnitvah s strani tožeče stranke delavniška dokumentacija potrjena dne 28.10.2016. Da bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do takšnega zaključka, bi se po stališču pritožnice moralo opredeliti do elektronskih sporočil, na katere se je sklicevala tožena stranka in jim je tožeča stranka argumentirano nasprotovala, ter v posledici tega ugotoviti, da je tožeča stranka po 12.10.2016 izvedla naknadne popravke in spremembe projekta, ki v bistvenem delu niso vplivale na samo delavniško dokumentacijo. Če je bilo sodišče prve stopnje mnenja, da je prišlo do bistvenih naknadnih popravkov in dopolnitev, bi moralo te spremembe pojasniti. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je spremembo delavniške dokumentacije po 12.10.2016 tožena stranka dokazala, ko je predložila še korespondenco med strankama s kasnejšim datumom od 12.10.2017 (priloga B3 do B28) ter potrditev dokumentacije z dne 28.10.2016 (priloga A35), ki jo je v zvezi s podpisom g. P. Z. v spis vložila tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se s tem strinja. Končno bi tožeča stranka morala tudi v pritožbi utemeljiti argumente, zakaj naj bi bile spremembe delavniške dokumentacije in kasnejša ptrditev spremenjene delavniške dokumentacije nepomembne za začetek teka tritedenskega roka za izpolnitev obveznosti tožene stranke. Pritožnica se ne more znebiti bremena konkretizacije svojih pritožbenih navedb s sklicevanjem na svoje navedbe v postopku na prvi stopnji.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, dogovorjeni pogodbeni tritedenski rok za izvedbo del v predmetni zadevi ni bil fiksen rok po 104. členu OZ, zato pogodbeno razmerje med pravdnima strankama v nobenem primeru ni bilo razvezano že po samem zakonu, ampak bi skladno z drugim odstavkom 105. člena OZ morala tožeča stranka toženi stranki pustiti primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe oz. bi stranki lahko pogodbo sporazumno razvezali. Poleg tega je tritedenski rok za izpolnitev obveznosti pričel teči šele 28.10.2016 in še ni potekel niti 4. 11. 2016 niti 8. 11. 2016, ko je tožeča stranka toženi pisno izjavila voljo, da pride do prenehanja medsebojnega pogodbenega razmerja (odpoved pogodbe). Tožeča stranka je torej odpovedala pogodbo pred zapadlostjo, zato bi morala trditi in dokazati, da je bilo že pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da tožena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti niti v pogodbenem roku niti v dodatnem primernem roku.4 Tožeča stranka pa tega bremena ni zmogla. Rok za dokončanje del od naknadne potrditve delavniške dokumentacije do 4. oz. 5. 11. 2016, ki ga je tožeča stranka naknadno določila, oz. do 8.11. 2016, ko je odstopila od pogodbe, se pokaže kot povsem neživljenjski. Zlasti glede na to, da je bil predhodno dogovorjen tritedenski rok, kot tudi glede na kasnejši tek dogodkov, saj je drugi podizvajalec dela naknadno opravil šele mesec in pol kasneje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

12. Pritožba končno še uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo s strani tožene stranke predlaganih dokazov, zaslišanja prič oz. predstavnikov tožeče stranke I. H. in P. N. Pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je dokazni predlog tožeče stranke zavrnilo kot nepotreben, saj je bilo pravno pomembno dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj so bila vsa odločilna dejstva pravilno in v zadostni meri ugotovljena že na podlagi listinskega gradiva v spisu.

13. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo v bistvenem ni pripomogla k hitrejši rešitvi zadeve, zato nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

1 Če je izpolmitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu. Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina (prim. prvi in četrti odstavek 104. člena Obligacijskega zakonika, OZ). 2 Po določilu 106. člena OZ lahko upnik odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. Določba pride v poštev pri pogodbah in obveznostih, kjer izpolnitev v določenem času ni bistvena sestavina. Predpostavlja se, da dolžnik ob zapadlosti ni izpolnil obveznosti (Prim. M. Juhart v OZ s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 577). 3 Prim.VSRS sodba II Ips 150/2013. 4 Če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode (107. člen OZ).