Jedro

Zgolj okoliščina, da sodišče izvedenca, ki je mnenje in dopolnitev mnenja podal pisno, ni zaslišalo, sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v višini 3.004,51 EUR, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo v plačilo zamudne obresti od zneska 1.400.000 SIT od 1. 1. 2002 do 22. 11 2002 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero (I. točka), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v znesku 11.000.000 SIT in za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 720.000 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ter zahtevek za plačilo mesečne rente v znesku 24.000 SIT (II. točka). Glede zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 70.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi je postopek ustavilo (III. točka) in odločilo o stroških postopka (IV. točka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07-ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotno je naziranje sodišča druge stopnje, da z zavrnitvijo predlogov za neposredno zaslišanje vseh treh izvedencev ni bila kršena tožničina pravica do izjave in onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Sodišče druge stopnje je spregledalo predloga za zaslišanje dr. M. C. in dr. M. T., ki ju je tožnica podala v pripravljalnih vlogah z dne 14. 1. 2004 in 25. 1. 2005. Glede zavrnitve predloga za zaslišanje dr. D. T. pa je zavzelo pristransko stališče o pravilnosti prvostopenjske ocene, da se pripombe in predlog tožnice za njegovo zaslišanje niso nanašale na pravno pomembne okoliščine. V pripravljalni vlogi z dne 16. 8. 2006 je zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja dr. T., »v katerem bo jasno navedeno, kako nastale psihične težave vplivajo na delovne in siceršnje življenjske aktivnosti tožnice in vpliv le teh razmeji na obdobje pred 2. 3. 2000, v času med 2. 3. 2000 in 1. 10. 2000 ter v času po 1. 10. 2000«, s čimer je pravočasno in pravilno zahtevala tudi odgovor na vprašanje, kako je na njeno psihično stanje vplival škodni dogodek 1. 10. 2002 oziroma ali bi bilo njeno psihično stanje povsem sanirano, če tega dogodka ne bi bilo. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predloge za neposredno zaslišanje izvedencev oziroma se do predlogov sploh ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Neposredno zaslišanje izvedenca je nenadomestljivo vselej, ko so potrebna posebna pojasnila ali ko so v pisnem mnenju protislovja, pomanjkljivosti, površnosti ipd., revidentka pa pri tem opozarja še na napotke iz drugega odstavka 254. člena ZPP. Glede novih dejstev, ki naj bi jih navedla v pritožbi, navaja, da je na glavni obravnavi 20. 1. 2006 opozorila sodišče na »diametralno nasprotno« mnenje izvedenke dr. M. T., ki ga je ta podala v drugi pravdni zadevi P 335/2000-III glede psihičnega stanja tožnice ob škodnem dogodku 1. 10. 2000. Na odločitev v slednji zadevi se ni mogla sklicevati, saj je sodba P 355/2000-III z dne 11. 7. 2005 postala pravnomočna šele z izdajo Višjega sodišča v Ljubljani Cp 586/2006 z dne 25. 10. 2006. S tem se je pojavilo novo dejstvo, ki ga po naravi stvari ni mogla navesti prej in ga predložiti v dokaz, zaradi česar ne predstavlja pritožbene novote. Po mnenju revidetke gre za pomembno dejstvo, ki odločilno vpliva na oceno izvedenskih mnenj in na vsebinsko odločitev v tej zadevi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

5. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR. Predmet revizijskega postopka so odločitve o zavrnitvi zahtevkov za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, za plačilo premoženjske škode in plačilo rente, ki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru se kot vrednost revizijsko spornega predmeta upošteva vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede zahtevka za plačilo premoženjske škode v znesku 3.004,51 EUR (prej 720.000 SIT) ne presega revizijskega praga, revizija tožnice v tem delu ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

6. Revidentka nezakonitost izpodbijane odločitve utemeljuje z opozarjanjem na domnevne nepravilnosti, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo pri izvajanju dokazov z izvedenci, kar tudi po mnenju revizijskega sodišča ne uveljavlja utemeljeno. Neutemeljena je trditev, da je sodišče prezrlo predlog tožnice za zaslišanje izvedenca mag. M. C., ki ga je podala v vlogi z dne 14. 1. 2004. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, tožnica na dopolnitev mnenja, s katerim je izvedenec odgovoril na v tej vlogi podane pripombe, ni imela več pripomb in tudi ni predlagala njegovega neposrednega zaslišanja (v to se je ob pregledu spisovnega gradiva prepričalo tudi revizijsko sodišče). Ker stranki nista imeli (več) nobenih pripomb, sodišče pa je ocenilo, da je izvedensko mnenje skupaj z dopolnitvijo popolno in jasno, ni bilo potrebe po nadaljevanju dokaza z zaslišanjem izvedenca (prim. 254. člen ZPP). Vse to je bilo tožnici pojasnjeno tako v sodbi sodišča prve stopnje (tretji odstavek na strani pet) kot sodbi sodišča druge stopnje (prvi odstavek na strani štiri), zato očitek o izostanku razlogov ni utemeljen. Enako velja glede navedbe, da je sodišče prezrlo predlog za zaslišanje izvedenke dr. M. T. Četudi tožnica tega razloga v pritožbi ni uveljavljala, je za obravnavano zadevo bistveno, da se sodišče prve stopnje pri odločanju sploh ni oprlo na njeno mnenje (drugi odstavek na strani šest), svoje postopanje pa tudi obrazložilo (četrti odstavek na strani dvanajst).

7. Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zaslišanja dr. D. T. Po pripombah tožnice, da izvedenec ni ocenil, kako tožničine psihične težave vplivajo na zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti, je ta podal še pisno dopolnitev, glede katere je tožnica zahtevala, naj se dopolni oziroma izvedenec neposredno zasliši, saj po njenem mnenju ni odgovoril na zastavljeno vprašanje. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, saj je ocenilo, da je izvedenec na vprašanje odgovoril opredeljeno in v celoti. Sodišče druge stopnje, ki je razlogom pritrdilo, je tožnici pravilno pojasnilo, da dopolnitve mnenja ni nikoli zahtevala glede (šele v pritožbi zastavljenega in v reviziji ponovljenega) vprašanja, ali bi bilo njeno psihično stanje povsem sanirano, če 1. 10. 2000 ne bi prišlo do ponovnega pretresa možganov. Ob tem ni mogoče pritrditi reviziji, da je bilo to vprašanje zaobseženo v tistem, ki ga je tožnica zastavila v postopku, saj gre za vsebinsko povsem različni vprašanji(1). Zgolj okoliščina, da sodišče izvedenca (izvedencev) ni zaslišalo, pa sama po sebi ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnica v reviziji izpodbija tudi zaključek sodišča druge stopnje o nedovoljenosti pritožbenih trditev, da je bila 1. 10. 2000 zdravstveno in delovno sposobna ter ji niso ostale trajne psihične posledice, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve pravnomočne sodne odločbe III P 355/2002. Revizijsko sodišče v zvezi s tem pritrjuje zaključku sodišča, da bi se tožnica na ta dejstva lahko sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, a se ni. Z izvedenskim mnenjem dr. M. T., ki ga je ta podala v pravdni zadevi III P 355/2002, je tožnica razpolagala že na obravnavi 20. 1. 2006, kar v reviziji tudi priznava. Ker je za navedena dejstva vedela že takrat, ni pomembno, kdaj je sodna odločba III P 355/2002, ki je v dejansko podlago sodbe povzela ugotovitve iz izvedenskega mnenja dr. M. T., postala pravnomočna.

9. Ker je materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe pokazal, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) s tem pa tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP).

Op. št. (1): Vprašanje o vplivu tožničinih psihičnih težav na njeno življenjsko aktivnost namreč predpostavlja, da te težave obstajajo, zato ga logično gledano ni mogoče povezati z vprašanjem, ali so bile tožničine psihične težave sanirane v celoti pred 1. 10. 2000.