U-I-90/07

22. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe Splošne bolnišnice A., Ž., ki jo zastopa mag. B. B., odvetnik v Z., na seji 22. marca 2007

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 95/05 – ur. p. b.) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Državne revizijske komisije za revizijo postopkov oddaje javnih naročil št. 018-97/2006-35-980 z dne 3. 4. 2006 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju Državna revizijska komisija) je na predlog vlagatelja revizije družbe C., d. d., V., razveljavila postopek oddaje javnega naročila, koncesije javne gradnje. Sprejela je stališče, da je sicer ustanovitev stavbne pravice (kot take) izvzeta iz dometa javnega naročanja (druga alineja prvega odstavka 94. člena Zakona o javnih naročilih, Uradni list RS, št. 34/04 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZJN-1), vendar pa je treba upoštevati vsebino pravnega razmerja, iz katerega izhaja, da gre v obravnavani zadevi (ustanovitve stavbne pravice in upravljanja s parkirnimi površinami) v bistvu za oddajo koncesije gradnje. Ker je bil vrednostni prag za uporabo določb ZJN-1 presežen in ker pritožnica javnega naročila ni objavila na predpisan način (drugi odstavek 133. člena ZJN-1), je Državna revizijska komisija postopek oddaje javnega naročila razveljavila.

2.Pobudnica izpodbija peti odstavek 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (v nadaljevanju ZRPJN). Navaja, da iz navedene določbe in sodne prakse izhaja, da zoper odločitev Državne revizijske komisije ni dopustno uveljavljati sodnega varstva, pač pa je dopusten le odškodninski zahtevek. Meni, da dopustnost odškodninskega zahtevka pomeni le konkretizacijo 26. člena Ustave, ne pa tudi pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Zato meni, da bi po 23. členu Ustave zoper odločitve Državne revizijske komisije, ki je upravni organ, moralo biti zagotovljeno sodno varstvo in da zgolj odškodninska odgovornost upravnega organa ne more sanirati nezakonitosti njegovega dela. Zatrjuje, da bi bila ureditev skladna z Ustavo le, če bi Državni revizijski komisiji tak položaj dala sama Ustava. V dopolnitvi pobude z dne 22. 5. 2006 pritožnica navaja še, da bi moral zakonodajalec sprejeti takšno zakonsko rešitev, po kateri bi sodišče odločalo v primeru spora glede pristojnosti upravnega organa Državne revizijske komisije in glede vprašanja, o katerih zadevah sme odločati.

3.Pritožnica (v postopku oddaje javnega naročila kot naročnica) zoper izpodbijani sklep Državne revizijske komisije vlaga ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitev 2., 120. in 153. člena Ustave ter kršitev pravic iz 67. in iz 74. člena Ustave. Meni, da odškodnina ne more sanirati dejstva, da je Državna revizijska komisija presegla pooblastila in odločila v zadevi, ki ne sodi v njeno pristojnost. Meni, da gre v obravnavanem primeru, ko je šlo za ustanovitev stavbne pravice, za civilnopravno razmerje, ki ni povezano ne z javnimi naročili ne s koncesijami. Navaja, da je tako Državna revizijska komisija napačno utemeljila svojo pristojnost na Direktivi 93/37/EGS oziroma ZJN-1 in se pri tem sklicuje na sklep Državne revizijske komisije št. 018-1/2006 z dne 9. 1. 2006.

4.Pritožnica je v vlogi z dne 22. 5. 2006 predlagala, naj Ustavno sodišče po tretjem odstavku 234. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti (Uradni list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04 – v nadaljevanju PES) pri Sodišču Evropskih skupnosti (v nadaljevanju Sodišče ES) vloži predlog za sprejem predhodne odločbe.

B. – I.

5.Pobudnica izpodbija peti odstavek 23. člena ZRPJN, ki določa, da je po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti.

6.Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-169/00 z dne 14. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/02 in OdlUS XI, 231) obrazložilo načela, na katerih temeljijo javna naročila, in posebno ureditev pravnega varstva v postopku revizije. Ugotovilo je, da ZRPJN ponudnikom blaga in storitev ne zagotavlja sodnega varstva polne jurisdikcije. Vendar je na podlagi testa sorazmernosti ocenilo, da je za tako ureditev zakonodajalec imel utemeljene stvarne razloge, da se zagotovi nemotena oskrba naročnikov kot porabnikov javnih sredstev z dobrinami, od česar je odvisno izpolnjevanje njihovih nalog, ki so jim naložene. Nadalje je Ustavno sodišče ocenilo, da je glede na premoženjskopravno naravo javnih naročil razmerje med naročniki in ponudniki primerljivo z ureditvijo ponudbe po 24. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 – OZ) in da je glede na varstvo javnih koristi v primerjavi s premoženjskopravnimi interesi ponudnikov s sporno ureditvijo uveden poseg sorazmeren ter da zato ni v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je v zgoraj citirani odločbi v celoti pojasnilo razloge, ki upravičujejo posebno ureditev pravnega varstva interesov ponudnikov blaga in storitev v postopku javnega naročanja.

7.S pravnim položajem naročnikov v postopku revizije se je Ustavno sodišče prvič ukvarjalo v sklepu št. U-I-368/02 z dne 21. 10. 2004, s katerim je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe (petega odstavka 23. člena ZRPJN) zavrnilo kot očitno neutemeljeno. V sklepu je pojasnilo, da Državna revizijska komisija v postopku revizije ni pristojna odločati o pravici naročnikov, da določijo pogoje, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki blaga oziroma storitev, po katerih naročnik povprašuje, in merila, po katerih bo naročnik ocenjeval njihove ponudbe, ter da je njena pristojnost omejena le na izvajanje nadzora, ali so pogoji (merila), ki jih je naročnik določil, ter postopek izbire v skladu s predpisi o javnih naročilih. Državna revizijska komisija tako nastopa v vlogi nadzornika zakonitosti in ni pristojna odločati o pravicah in obveznostih, ki jih imajo naročniki v postopku javnega naročanja. Zato izpodbijana ureditev, po kateri zoper odločbe Državne revizijske komisije naročnikom ni zagotovljeno sodno varstvo, ne posega v njihove pravice in pravno varovane interese.

8.Ustavno sodišče je tako že odločalo o vprašanju sodnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije in odločilo, da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo. Pobudnica ne navaja razlogov za neustavnost izpodbijane ureditve, ki jih Ustavno sodišče ne bi že upoštevalo pri presoji v zadevah št. U-I-169/00 in št. U-I-368/02. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka).

B. – II.

9.Glede na gornje ugotovitve je Državna revizijska komisija poseben, neodvisen in samostojen državni organ nadzora nad zakonitostjo postopkov oddaje javnih naročil, ki izvaja nadzor nad zakonitostjo na vseh stopnjah postopkov oddaje javnih naročil, pri čemer odločitev Državne revizijske komisije ni posamičen akt, s katerim bi se odločalo o pravicah in obveznostih naročnikov. Zato pritožnica (kot proračunska uporabnica javnih sredstev in naročnica javnega naročila) nima posebnega sodnega varstva zoper odločitev Državne revizijske komisije, posledično tudi ne ustavne pritožbe (enako že v sklepu št. Up-631/02 z dne 8. 12. 2004). Ker torej niso izpolnjeni pogoji za vložitev ustavne pritožbe, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo kot nedopustno zavrglo (2. točka izreka).

10.Glede na to, da je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo, ustavno pritožbo pa zavrglo, je tudi predlog, naj Ustavno sodišče pri Sodišču ES vloži predlog za sprejem predhodne odločbe po tretjem odstavku 234. člena PES, brezpredmeten.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – ZUstS) ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj