Jedro

Določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki ureja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Pravilno je presodilo, da okoliščine in interesi na strani toženke prevladajo nad tistimi na strani tožnika. Pritožba neutemeljeno nasprotuje datumu sodne razveze in minimizira pomen dejstva, da je že od 1. 12. 2017 (torej tudi v času, v katerem je bil pri toženki zaposlen za krajši delovni čas 32 ur tedensko) za polni delovni čas zaposlen pri drugem delodajalcu v tujini, v Republiki Nemčiji. Njegova neprekinjena zaposlitev, ki je trajala še v času odločanja sodišča, narekuje odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Posledično je utemeljeno zavrnilo reintegracijski zahtevek, zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika pri toženki in reparacijski zahtevek (zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja z obračunom bruto plač, odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila) za čas od 1. 6. 2019 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, sodno razvezalo z dnem 1. 6. 2019, s čimer je delovno razmerje tožnika pri toženki prenehalo. Toženki je naložilo, da obračuna denarno povračilo v višini 4.994,04 EUR bruto, od tega odvede davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek. Kar je zahteval tožnik več ali drugače, je zavrnilo, in sicer: - ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 1. 6. 2019 dalje; - poziv na delo; - priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 6. 2019 dalje z obračunom bruto plač, odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 2.404,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da niso bile podane okoliščine in interesi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Nobenega razloga ni, da bi toženka izgubila zaupanje v tožnika. Tožnik je imel interes delati pri toženki, z delom je nameraval nadaljevati v jeseni 2019. Svoje otroke je vpisal v šolo v A.. Dne 25. 4. 2019 se je prijavil na prosto delovno mesto specialist srčni kirurg pri toženki. Vse to bi tožnik potrdil, če bi ga sodišče prve stopnje zaslišalo. Dokazni predlog za dodatno zaslišanje tožnika je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo. Tožnik je z narokov izostal iz upravičenega razloga. Podal je predlog, da se zaslišanje izvede preko videokonference. Sodišče prve stopnje je izvedlo le dokaz z zaslišanjem priče, ki ga je predlagala toženka. Z zavrnitvijo dokaznega predloga tožnika je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je načelo materialnega procesnega vodstva. Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovilo. Toženka neutemeljeno izpostavlja domnevne kršitve tožnika. Če bi bile kršitve podane, bi jih lahko sankcionirala s podajo odpovedi. Ker ni tako ravnala, je šteti, da kršitev ni bilo oziroma jih toženka ni prepoznala. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo navedbe toženke, ki so bile prepozne. Pravočasno je podala le navedbo, da tožnik nima interesa delati pri njej. Ta navedba ni resnična. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati pravila o prekluziji (sodba VIII Ips 204/2018). Kasnejše navedbe, da tožnik dela ni opravljal, ne bi smelo upoštevati. Če je ne bi upoštevalo, ne bi bilo potrebe po izvedbi dodatnih dokazov. Nesporno je, da je tožnik po 16. 11. 2018 delo v določenem obsegu opravljal, sicer pa je izrabil viške ur, letni dopust, izredni plačani in neplačani dopust. Toženka temu očitno ni nasprotovala. Tožnik je želel podaljšati pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas (30 %), od septembra 2019 pa za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izpovedim prič, ki niso potrdile, da je bila tožniku obljubljena zaposlitev za polni delovni čas od septembra 2019 dalje. Dokazni predlog tožnika za opravo poizvedb na Gimnaziji B. je neutemeljeno zavrnilo. S poizvedbami bi ugotovilo, da je tožnik otroke do septembra 2019 vpisal v šolo v A.. Neutemeljeno tožniku očita spreminjanje navedb, tožnik je ves čas navajal, da je predlog sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi podal zaradi pritiskov toženke. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo že 1. 6. 2019 in pri tem upoštevalo dejstvo, da je tožnik zaposlen v Republiki Nemčiji. Tam je zaposlen že od 1. 12. 2017, pa je bil kljub temu v delovnem razmerju pri toženki. Prisodilo mu je prenizko denarno povračilo, pri čemer ni upoštevalo trajanja zaposlitve pri toženki, tožnikove starosti in pa dejstva, da je zaradi zavrnitve reparacijskega zahtevka prikrajšan. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je štelo, da je tožnik vplival na dejstvo, da mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo. Prenehalo mu je zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in reintegracijskemu ter reparacijskemu zahtevku ugodi oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnik. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar stranki z nezakonitim zastopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje podrobno in pravilno utemeljilo, zakaj je tožnikov dokazni predlog za njegovo dodatno zaslišanje zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je bil tožnikov izostanek z narokov, na katera je bil vabljen na zaslišanje, neupravičen (drugi odstavek 258. člena ZPP), pri čemer je sodišče prve stopnje narok za dan 19. 2. 2021 določilo prav na podlagi tožnikove prošnje. Službene obveznosti v tujini niso upravičen razlog za preložitev naroka (drugi odstavek 115. člena ZPP, ki določa razloge na strani stranke za preložitev naroka).

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje dokaz z dodatnim zaslišanjem lahko izvedlo preko videokonference. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je takšen predlog podal prepozno, (šele) na naroku dne 31. 3. 2021, s katerega je (ponovno) izostal (tretji odstavek 286. člena ZPP), tako da bi izvedba zaslišanja tožnika preko videokonference podaljšala postopek, poleg tega bi bilo za izvedbo dokaza preko videokonference potrebno soglasje strank (drugi odstavek 114.a člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom istega člena ZPP). Izvedba dokaza z dodatnim zaslišanjem tožnika pa, dodaja pritožbeno sodišče, sploh ni bila potrebna. V zvezi z dejstvi, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, je tožnik bil zaslišan, in sicer je izpovedal tako o nameravanem delu pri toženki v septembru 2019 in s tem povezani selitvi v A. kot o prijavi na razpis za prosto delovno mesto.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za opravo poizvedb na Gimnaziji A. o vpisu tožnikovih otrok v šolo v Republiki Sloveniji, s katerimi je utemeljeval svojo namero po nadaljnjem delu pri toženki v jeseni 2019 (v postopku pred sodiščem prve stopnje je ta predlog sicer podal za dokazovanje dejstva, da je otroke v šolo v B. že vpisal pred 1. 4. 2019). Pravilno je utemeljilo, da to ni za odločitev bistveno dejstvo. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da za presojo okoliščin in interesov za vrnitev na delo ni bistveno, ali je tožnik nameraval v septembru 2019, torej pred slabima dvema letoma (ponovno) opravljati delo in se zato z družino vrniti v Republiko Slovenijo. Tožnik se očitno v Republiko Slovenijo ni vrnil, saj je nepretrgano opravljal delo v Republiki Nemčiji (ga je še opravljal v času odločanja sodišča).

8. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na pravila o prekluziji in stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 214/2018, v kateri je stranka spreminjala svoje navedbe in prepozno predlagala dokaze. V obravnavani zadevi je toženka predlog za sodno razvezo podala pravočasno, v odgovoru na tožbo in ga utemeljila; podala je tako navedbo, da tožnik nima interesa delati pri toženki, kot navedbo, da dela ni opravljal. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 30. 9. 2019 v zvezi s predlagano sodno razvezo podal le navedbo, da niso podane okoliščine, na katere se sklicuje toženka, ali katerekoli druge, ki bi jo utemeljevale. Glede interesa delati pri toženki in opravljanju dela je sicer podal navedbe, kot jih je tudi toženka, v delu utemeljevanja (ne)zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Za te navedbe sta stranki tudi (pravočasno) predlagali dokaze, toženka med drugim dokaz z zaslišanjem priče dr. D.D.. V vsakem primeru pa izvedba tega dokaza oziroma dokaza z dodatnim zaslišanjem priče dr. D.D. ni zavlekla reševanja spora (tretji odstavek 286. člena ZPP), čemur niti tožnik v pritožbi ne oporeka.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma protispisnost. Protispisnost je podana le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb prič, ne pa v primeru nestrinjanja z dokaznimi zaključki in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje. Prav slednje pa tožnik očita v pritožbi, in sicer, da je sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi zmotno ugotovilo, da je tožnik sam prispeval k nezakonitemu prenehanju delovnega razmerja, in zmotno prisodilo prenizek znesek.

10. Tožnik je po pogodbah o zaposlitvi od leta 2015 zaradi strokovnega usposabljanja v Republiki Nemčiji delo pri toženki opravljal v krajšem delovnem času 12 ur tedensko (30 % polnega delovnega časa), od 16. 11. 2018 pa v krajšem delovnem času 32 ur tedensko (80 %). Da tožnik po 16. 11. 2018 dejansko ni opravljal dela v tem delovnem času, priznava sam v pritožbi: delo je v določenem obsegu opravljal, sicer pa je izrabil viške ur, letni dopust, izredni plačani in neplačani dopust. Neutemeljeno navaja, da toženka temu ni nasprotovala oziroma da kršitev ni prepoznala. V postopku pred sodiščem tega ni navajal; prav nasprotno. Navedel je in tako tudi izpovedal, ko je bil zaslišan kot stranka, da je do predloga sporazumnega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi prišlo prav zaradi groženj s strani toženke, da mu bo podala krivdno odpoved. Poleg tega je izpovedal, kar je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje, da je od 21. 3. 2019 do 29. 3. 2019, ne da bi imel odobreno odsotnost od dela, z dela izostal. Prav zaradi tožnikovih izostankov z dela in neopravljanja dela je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika oziroma ni imela več interesa za nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom.

11. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do okoliščin in interesov na strani tožnika, ki bi bili za nadaljevanje delovnega razmerja. V zvezi s temi je pravilno presodilo, da tožnik interesa za vrnitev na delo k toženki ni dokazal, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da je tožnik (že od 1. 12. 2017 za polni delovni čas) zaposlen pri drugem delodajalcu v Republiki Nemčiji (pri čemer tožnikovo ravnanje od 16. 11. 2018 kaže, da tega delovnega razmerja ni nameraval prekiniti, dodaja pritožbeno sodišče, čeprav tožnik v pritožbi zatrjuje, da bi lahko to storil kadarkoli). Že pred prenehanjem delovnega razmerja je z dela izostal, tožnik pa v pritožbi sam navaja, da je imel interes po nadaljevanju delovnega razmerja za krajši delovni čas (30 %), čeprav je imel drugačno pogodbo o zaposlitvi, (šele) od septembra 2019 pa za polni delovni čas (pogodba o zaposlitvi je bila za 32 ur tedensko - 80 %).

12. Določbo prvega odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki ureja sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Pravilno je presodilo, da okoliščine in interesi na strani toženke prevladajo nad tistimi na strani tožnika. Pritožba neutemeljeno nasprotuje datumu sodne razveze in minimizira pomen dejstva, da je že od 1. 12. 2017 (torej tudi v času, v katerem je bil pri toženki zaposlen za krajši delovni čas 32 ur tedensko) za polni delovni čas zaposlen pri drugem delodajalcu v tujini, v Republiki Nemčiji. Njegova neprekinjena zaposlitev, ki je trajala še v času odločanja sodišča, narekuje odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Posledično je utemeljeno zavrnilo reintegracijski zahtevek, zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika pri toženki in reparacijski zahtevek (zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja z obračunom bruto plač, odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne v prihodnjem mesecu do plačila) za čas od 1. 6. 2019 dalje.

13. Denarno nadomestilo v višini treh mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje, je glede na s strani tožnika izpostavljeni okoliščini (18 let in pet mesecev zaposlitve pri toženki, starost 47 let) res nizko, vendar ob upoštevanju ostalih kriterijev za odmero, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, povsem primerno. Možnosti tožnika za novo zaposlitev so več kot dobre, saj je bil že v času zaposlitve pri toženki zaposlen za polni delovni čas pri drugem delodajalcu (pri katerem je prejemal še bistveno višjo plačo kot pri toženki), je po poklicu srčni kirurg, deležen je bil dodatnega usposabljanja v tujini. Že te možnosti za novo zaposlitev (oziroma kar dejstvo, da je tožnik ves čas zaposlen) kažejo, da se pritožba neutemeljeno zavzema za dvig prisojenega zneska, ne glede na ovrednotenje okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja.

14. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP (načelo uspeha v postopku). Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške.