Jedro

Delodajalec lahko delavca predčasno odveže s pogodbo dogovorjenih omejitev iz konkurenčne klavzule. To pa ne pomeni, da je v takem primeru prost svoje obveznosti plačila nadomestila zaradi konkurenčne klavzule, prav tako pa ni pogojev, da bi se nadomestilo sorazmerno znižalo. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava odstop od pogodbe ne more veljati za nazaj, temveč za naprej. Ker je obveznost plačila nadomestila zapadla po določbah pogodbe pred odstopom tožene stranke od konkurenčne klavzule, je tožena stranka dolžna v celoti izpolniti svojo pogodbeno obveznost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku spremeni tako, da se znesek 6.901.884,60 SIT zniža na 3.543.756,45 SIT in se višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.358.127,15 SIT zavrne, v drugem odstavku pa se dosojeni stroški postopka znižajo z 214.340,00 SIT na 40.027,71 SIT. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača znesek 6.901.884,60 SIT (1.592.742,00 SIT iz naslova odpravnine o prenehanju delovnega razmerja in 5.309.142,00 SIT iz naslova nadomestila zaradi konkurenčne klavzule) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1994 dalje do plačila (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 214.340,00 SIT (drugi odstavek izreka). Zoper sodbo se iz razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožena stranka. Glede obveznosti plačila odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pritožba graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da je osnova za obračun odpravnine bruto plača tožnika. Prvostopenjsko sodišče naj bi se pri tem napačno sklicevalo na določilo 6. člena pravilnika o plačah in drugih prejemkih tožene stranke, ki predpisuje določanje osnovne plače v bruto znesku. Določilo 8. člena pogodbe o zaposlitvi se namreč ne nanaša na osnovno plačo, o kateri govori citirani 6. člen pravilnika, temveč na plačo, ki jo je tožnik dejansko prejel. Tožena stranka trdi, da bi sodišče prve stopnje kot osnovo za obračun odpravnine moralo vzeti znesek neto plače, torej tisti znesek, ki ga je tožnik dejansko prejel v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Glede obveznosti plačila nadomestila na podlagi konkurenčne klavzule pa tožena stranka meni, da je njena obveznost prenehala z dnem, ko je tožnika obvestila, da odstopa od konkurenčne klavzule. S tem naj bi prenehala pogodbena omejitev tožnikovih pravic. Ta omejitev pa je bila tudi dejanska podlaga obveznosti tožene stranke za plačilo nadomestila. Zaradi navedenega tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila zaradi konkurenčne prepovedi oziroma je eventualno upravičen do sorazmerno zmanjšanega zneska nadomestila. Po mnenju tožene stranke pa je tudi nadomestilo zaradi konkurenčne klavzule potrebno obračunati od neto osnove, to je od dejansko prejete plače. Pritožba je delno utemeljena. Konkurenčna prepoved v ožjem pomenu besede, to je prepoved, ki se nanaša na čas po prenehanju delovnega razmerja, pomeni odstop od sicer z ustavo zagotovljene svobode izbire zaposlitve in svobode gospodarske pobude. Ravno zaradi tega, ker konkurenčna klavzula pomeni hud poseg v svobodno izbiro zaposlitve in svobodo gospodarske pobude, ki zlasti za delavca predstavlja hudo breme, je potrebno dopustiti možnost, da delodajalec odstopi od zahteve po nadaljnjem spoštovanju konkurenčne klavzule in s tem sprosti omejitve, ki delavca vežejo pri izbiri dela in podjetniškem udejstvovanju. Res je sicer, da se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju ZDR) delavec in organizacija s posebnim dvostranskim aktom, ki je mogoč samo ob soglasju volje obeh strank, dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnjih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji ali pri delodajalcu. Vendar pa to ne pomeni, da delodajalec od omejitev, ki jih za delavca predstavlja konkurenčna prepoved, lahko odstopi le, če delavec s tem soglaša. Medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s konkurenčno prepovedjo so resda dogovorjene v pogodbi, vendar je osnova za pogodbeno ureditev z zakonom predvidena možnost začasne omejitve pravice do svobodne izbire zaposlitve in svobodne gospodarske pobude. Te omejitve že zaradi tega, ker pomenijo poseg v z ustavo zagotovljene svoboščine, smejo trajati le toliko časa, kolikor je nujno potrebno, da se zaščitijo upravičeni ekonomski interesi delodajalca. Zato ne bi smelo biti ovir, da delodajalec odstopi od nadaljnjega uveljavljanja konkurenčne klavzule, če ugotovi, da ni potrebno, da bi bivšega delavca omejevali pri svobodni izbiri zaposlitve oziroma pri njegovem gospodarskem udejstvovanju. Pri tem ne gre za nikakršen poseg v delavčeve pridobljene pravice, saj denarna odškodnina zaradi konkurenčne klavzule ne pomeni denarne rente, ampak odmeno, ki naj vsaj približno nadomesti, zaradi spoštovanja konkurenčne prepovedi, izpadli dohodek delavca. Ne glede na zgoraj razloženo načelno stališče o dopustnosti enostranske izjave volje delodajalca, da delavca po prenehanju delovnega razmerja odveže s pogodbo dogovorjenih omejitev iz konkurenčne klavzule, pa v konkretnem primeru to ne pomeni, da je tožena stranka prosta svoje obveznosti plačila nadomestila, prav tako pa ni pogojev, da bi se to nadomestilo sorazmerno znižalo. Pri tem je potrebno izhajati iz določb pogodbe o zaposlitvi, ki v tretjem odstavku 3. člena povsem nedvoumno določa, da direktorju ob prenehanju delovnega razmerja, ne glede na razlog prenehanja, pripada nadomestilo zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka v višini petnajstih plač, prejetih za zadnji polni mesec dela pred prenehanjem delovnega razmerja. Določeno je tudi, da se nadomestilo izplača na dan izplačila zadnje plače v enkratnem znesku, razen, če se pogodbeni stranki ne sporazumeta drugače. Navedeno pomeni, da je plačilo nadomestila zaradi omejitev po konkurenčni klavzuli zapadlo, še preden je tožena stranka odstopila od konkurenčne klavzule. V skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava odstop ne more učinkovati za nazaj, ampak samo za naprej in ker je obveznost plačila nadomestila zapadla pred odstopom tožene stranke od konkurenčne klavzule, je tožena stranka dolžna izpolniti svojo pogodbeno obveznost. Tožena stranka v pritožbi smiselno uveljavlja, da je tožnik eventualno upravičen do nadomestila zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka v sorazmerju s časom, za katerega je konkurenčna prepoved tožnika dejansko omejevala, to je do odstopa tožene stranke od konkurenčne klavzule. Takšno sorazmerno znižanje nadomestila bi bilo utemeljeno, če bi pogodba npr. določala, da bivšemu direktorju pripada nadomestilo v višini povprečne plače za vsak mesec veljavnosti konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja. Vendar pa je iz dejstva, da je za 15 mesečno veljavnost konkurenčne prepovedi po prenehanju delovnega razmerja predvideno nadomestilo v višini 15 plač, ni možno sklepati, da so denarni zneski namenjeni enakomerno za celotno obdobje. Konkurenčna prepoved je tožnika najbolj omejevala v obdobju, ko je, še zaposlen pri toženi stranki, iskal novo delo oz. dejavnost, ki bi jo glede na omejitve iz drugega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi, lahko opravlja po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Konkurenčna prepoved je tožnika torej najbolj obremenjevala še pred pričetkom teka petnajstih mesecev po prenehanju delovnega razmerja. Upoštevati pa je potrebno tudi pogodbeno določilo, da se nadomestilo zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka izplača na dan izplačila zadnje plače v enkratnem znesku. Navedeno pomeni, da gre tožniku celotno dogovorjeno nadomestilo, ne glede na to, da je tožena stranka štiri mesece po prenehanju tožnikovega delovnega razmerja odstopila od nadaljnjega uveljavljanja omejitev, dogovorjenih s konkurenčno klavzulo. Glede na pogodbena določila je tožnik upravičen do nadomestila ne glede na to, ali je pri njem dejansko prišlo do zmanjšanja dohodka, kakor to pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Nadomestilo iz tretjega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi predstavlja denarno odmeno za omejitev tožnikove ustavne pravice do svobodne izbire dela in podjetniške iniciative, višina nadomestila in pogoji za njegovo izplačilo pa so stvar pogodbene volje obeh strank in ker sta se stranki dogovorili, da nadomestilo v plačilo zapade v enkratnem znesku ob izplačilu zadnje plače, je tožena stranka nadomestilo dolžna izplačati, ne glede na svoj kasnejši odstop od konkurenčne prepovedi. Pač pa se tožena stranka upravičeno pritožuje glede višine dosojenega nadomestila zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka, kakor tudi glede višine odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja. Iz besedila tretjega odstavka 3. člena in 8. člena pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da se za osnovo pri odmeri odpravnine oz. nadomestila zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka vzame plača, ki jo je tožnik, v skladu s to pogodbo, prejel za zadnji polni mesec dela pri toženi stranki. Tožnik pa je prejel neto plačo, saj prispevke in davke delodajalec nakaže na žiro račun ustreznih zavodov oziroma države. Od odpravnine in nadomestila plače zaradi konkurenčne prepovedi se ne plačujejo prispevki za socialno in zdravstveno zavarovanje, zato tudi ni nobene osnove, da bi pri izračunu te obveznosti tožene stranke upoštevali prispevke. Nikakor pa ni mogoče na podlagi določb 6. in 14. člena pravilnika o plačah in drugih prejemkih tožene stranke sklepati, da je s pogodbo o zaposlitvi kot osnova za izračun odpravnine in nadomestila plače zaradi konkurenčne klavzule bila določena tožnikova bruto plača v zadnjem polnem mesecu dela pri toženi stranki. Drugi odstavek 6. člena pravilnika namreč določa, da je osnovna plača določena v bruto znesku, drugi odstavek 14. člena pravilnika pa, da se pri izračunu dodatka za prisotnost količnik množi z 0,05 najnižje izhodiščne bruto plače. Nobene od citiranih določb pravilnika ni mogoče neposredno uporabiti za tolmačenje določb pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je zadnjo polno plačo prejel za december 1993. Iz plačilne liste za ta mesec (priloga B4) izhaja, da je njegova neto plača znašala 181.731,10 SIT, kar pomeni, da mu je tožena stranka na podlagi tretjega odstavek 3. člena pogodbe o zaposlitvi dolžna izplačati nadomestilo zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka v višini 2.725.966,50 SIT; na podlagi 8. člena pogodbe o zaposlitvi pa odpravnino v višini 817.789,95 SIT. Skupno tako tožena stranka tožniku iz obeh vtoževanih naslovov dolguje znesek 3.543.756,45 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.2.1994, ko je v plačilo zapadla tožnikova zadnja plača za januar 1994. Sodišče prve stopnje je tako zmotno presodilo pogodbo o zaposlitvi, ko je štelo, da iz nje izhaja, da se pri izračunu odpravnine in nadomestila zaradi zmanjšane možnosti pridobivanja dohodka upošteva tožnikova bruto plača za zadnji polni mesec dela pred prenehanjem delovnega razmerja. Zmotna presoja glede tega, ali se pri izračunu upošteva bruto ali neto plača, temelji izključno na presoji listine, to je pogodbe o zaposlitvi ter na zmotnem tolmačenju materialnega prava, to je pravilnika o plačah in drugih prejemkih tožene stranke. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 373. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 35/91, v nadaljevanju ZPP/77) pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku prvotno dosojeni znesek 6.901.884,60 SIT znižalo na 3.543.756,45 SIT, višji tožbeni zahtevek t.j. razliko do vtoževanega zneska 6.901.884,60 SIT pa zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, mora v skladu z drugim odstavkom 166. člena ZPP/77 odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožnik je uspel z 51,34 % svojega tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člen ZPP/77 upravičen do povrnitve 51,34 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka, obenem pa je do povrnitve 48,66 % svojih utemeljeno priglašenih stroškov upravičena tudi tožena stranka. Tožnik je utemeljeno priglasil stroške za odvetnika v višini 1000 odvetniških točk za tožbo, 675 točk za pripravljalno vlogo, po 450 točk za zastopanje na vsakem od obeh narokov ter 160 točk za odsotnost iz pisarne. Pritožbeno sodišče pa ni moglo priznati priglašenih stroškov za oba posveta s stranko ter za ugotovitev pravnomočnosti in obvestilo stranke, saj je nagrada za tovrstna opravila že zajeta v nagradi za zastopanje oz. sestavo vlog. Prav tako ni moglo priznati priglašene nagrade za zahtevek, ki ga je tožnik naslovil na toženo stranko pred vložitvijo tožbe, saj ne gre za strošek tega spora in bi tožnik ta znesek lahko zahteval le s tožbo kot stransko terjatev, ne pa kot strošek tega postopka. Kot strošek, potreben za ta spor, tudi ni bilo mogoče priznati nagrade za obe urgenci. Celotni utemeljeno priglašeni odvetniški stroški tožnika tako znašajo 2735 odvetniških točk, kar ob takratni vrednosti točke 76,,50 SIT znese 209.227,50 SIT, temu pa je potrebno prišteti še potne stroške v višini 3.200,00 SIT, takso za tožbo v višini 31.347,00 SIT (2322 taksnih točk, vrednost točke 13,5 SIT) in takso za sodbo v višini 20.896,00 SIT (1548 taksnih točk, vrednost točke 13,5 SIT). Celotni utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 264.670,50 SIT. Glede na uspeh v tem sporu je tožnik upravičen do povrnitve 51,34 % utemeljeno priglašenih stroškov postopka, kar znese 135.881,83 SIT. Utemeljeno priglašeni odvetniški stroški tožene stranke znašajo 1000 točk za odgovor na tožbo, 450 točk za zastopanje na vsakem od obeh narokov in 675 točk za pripravljalno vlogo, skupno torej 2575 odvetniških točk ali 196.987,50 SIT. Pritožbeno sodišče pa ni moglo priznati priglašene nagrade za konferenco s stranko in končno poročilo stranki, iz razlogov, ki so že navedeni zgoraj, pri odločitvi o tožnikovih stroških. Glede na uspeh v tem sporu je tožena stranka upravičena do povrnitve 48,66 % utemeljeno priglašenih stroškov, kar znese 95.854,12 SIT. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 40.027,71 SIT. Določbe ZPP/77 se v pritožbenem postopku uporabljajo na podlagi 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), saj je bil postopek na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo novega zakona o pravdnem postopku. Na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/94) pa je pritožbeno sodišče določbe ZPP/77 smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.