Jedro

V teoriji prevladuje stališče, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki, saj vsak lahko dolguje z drugačnim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki. Ne drži pritožbena navedba, da bi vsi etažni lastniki stavbe morali biti toženi kot nujni enotni sosporniki.

Vzrok za tožničin padec ni predstavljala kvaliteta ploščic, temveč je tožnica padla, ker sta bila na mestu padca moker sneg in led.

Tožnica v tej zadevi ni vložila direktne tožbe zoper zavarovalnico, ki je stranska intervenientka na strani toženke, temveč je tožila enega od etažnih lastnikov, ki pa za škodo, nastalo na splošnih skupnih delih, odgovarjajo solidarno in neomejeno. To, da je odgovornost zavarovalnice omejena z zavarovalno pogodbo, ne zmanjšuje odgovornosti etažnega lastnika, ki za škodo, povzročeno tretjim osebam, kot že prej navedeno, ne odgovarja v skladu s svojim solastnim deležem, temveč je njegova odgovornost za nastalo škodo solidarna in ni omejena z zavarovalno pogodbo oz. višino njegovega solastnega deleža. Toženka ni izkazala, da se je v konkretnem primeru na tržnici izvajalo kakršno koli čiščenje, ki bi bilo prilagojeno razmeram ali da bi se na razmere (ko je bil na tleh sneg, mokrota) drugače odzivalo, npr. s soljenjem, položitvijo podlage, ki bi preprečevala zdrse in podobno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 60 % (I. točka izreka sodbe). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper vmesno sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Nepremičnina, na kateri je prišlo do nezgode, je v solasti 29 etažnih lastnikov, kar pomeni, da bi morali biti vsi etažni lastniki skupaj toženi kot nujni enotni sosporniki; ker tožnica ni tožila prave stranke, je tožba nesklepčna. Ker je solastnina po svoji naravi nedeljivo pravno razmerje, morajo v primeru odškodninskega zahtevka sodelovati vsi solastniki oz. etažni lastniki, saj je v nasprotnem primeru pomanjkljiva pasivna legitimacija. Toženka vztraja pri tem, da je ustrezno poskrbela za varno uporabo vhoda na tržnico, kjer je tožnica padla. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je toženka opustila dolžnostno ravnanje, ker v hodniku na tržnico ni zagotovila ustreznega čiščenja in ni poskrbela za posipanje s soljo ali namestitev tepiha, ki bi preprečil drsečo podlago, saj so bila tla drseča, mokra in je bila na njih brozga, voden sneg in led. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka opustila dolžno skrb, ni pravilna, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je do škodnega dogodka prišlo ob 11. 45, da je bila zjutraj temperatura zraka precej pod ničlo in da je bila v času nezgode temperatura zraka blizu ledišča. Zato je zaključek, da so bila tla mokra, nemogoč. Pri temperaturi nekaj pod ničlo se sneg ne topi in zato tla niso mogla biti mokra ter na njih ni moglo biti niti brozge niti vodenega snega. Če so obiskovalci tržnice prinesli kaj snega, je bil to suh in pomrznjen sneg. Nesporno iz ugotovitev ogleda izhaja tudi, da so bile na kraju padca položene hrapave ploščice, za katere je splošno znano, da ne drsijo. Zato se v pokritem delu vhoda nikoli ni posipalo s soljo, kar je potrdila priča A. A. Prav tako je tožnica v celoti odgovorna za nezgodo, ker so ji bile razmere na tržnici znane, saj je delo tam opravljala več let. Zato bi morala biti tožnica pri potiskanju skrinje bolj previdna.

3. Stranska intervenientka se pritožuje zoper vmesno sodbo iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa odloči o višji tožničini (so)odgovornosti. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo ugovora o spornosti temelja in soodgovornosti tožnice. V celoti je sledilo izpovedbi tožnice, v ničemer pa ni upoštevalo navedb in dokazov toženke ter izpovedbe vodje tržnice A. A., ki je izpovedal, da je tožnica takoj po nezgodi kot vzrok padca navedla, da se je povozila s hladilno skrinjo, ki jo je na kolesih vlekla za seboj. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo opredeliti odgovornost tožene stranke v skladu s solastniškim deležem na nepremičnini. Stranski intervenient je navedel, da odgovarja z zavarovalno pogodbo le za toženko in ne za ostale etažne lastnike. Toženki ni mogoče očitati nikakršnega protipravnega ravnanja oz. opustitve dolžne skrbnosti, saj je šlo za pokrit objekt, čiščenje je bilo urejeno, tla pa so iz protizdrsnih ploščic. Da so ploščice protizdrsne, se je sodišče prepričalo na ogledu na kraju samem in iz fotografij. Sodišče je svojo odločitev oprlo le na izjave tožničinih prič, kljub temu, da nobena od njih ni bila očividec škodnega dogodka, njihove izjave pa so splošne. Vzrok za padec je v neskrbnem in nepazljivem ravnanju tožnice pri hoji, saj bi morala svoje ravnanje prilagoditi dejanskim razmeram. Soprispevek tožnice v višini 40 % je ocenjen prenizko, sodišče ni upoštevalo, da je v času škodnega dogodka za sabo vlekla zamrzovalno skrinjo, ki jo je uporabljala pri prodaji rib in da se je s skrinjo povozila, nakar je padla. Prav tako je neživljenjsko pričakovati, da bo toženka očistila vse površine, da bodo takšne kot v času, ko ni zime in snega. Tožnica je ravnala neskrbno, ker ni bila pozorna na okolico ( VSL II Cp 2484/2015, VSM I Cp 810/2015, I Cp 1229/2015). Tožnica bi morala gledati, kod hodi. Iz prej navedene sodne prakse izhaja, da ne obstaja dolžnostno ravnanje odgovornih, ki bi od njih zahtevalo, da gradijo, vzdržujejo ali čistijo pohodne površine tako, da so enake kot „plesne dvorane“. Ne zahteva se popolna čistost tal. Predpostavke odškodninske odgovornosti toženke zato niso podane.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo toženke in stranske intervenientke predlaga zavrnitev njunih pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi toženke**

6. Drži, da je do škodnega dogodka prišlo na nepremičnini, ki je v solasti 29 etažnih solastnikov, kot navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odškodninska odgovornost etažnega lastnika stavbe, ki mu pripada solastnina na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini, za škodo, ko se na skupnih delih poškoduje tretja oseba, solidarna (75. člen SPZ, 186. člen OZ)1. V teoriji prevladuje stališče, da solidarni dolžniki ne morejo biti enotni sosporniki2, saj vsak lahko dolguje z drugačnim rokom izpolnitve, pod drugimi pogoji in sploh z različnimi odmiki (drugi odstavek 395. člena OZ). Zato ne drži pritožbena navedba, da bi vsi etažni lastniki stavbe morali biti toženi kot nujni enotni sosporniki; posledično očitek pritožbe, da je tožba nesklepčna, ni utemeljen. Ker pritožbene navedbe v zvezi z nujnim enotnim sosporništvom ne držijo, pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da je pasivna legitimacija toženke pomanjkljiva.

7. Pritožbeni očitek, da v postopku izvedeni dokazi ne omogočajo zaključka, da je toženka opustila dolžno skrb in ni poskrbela za varno uporabo vhoda v tržnico, ni utemeljen. Drži, kot izpostavlja pritožba, da je do škodnega dogodka prišlo ob 11. 45, vendar pa pritožba zmotno izpostavlja, da je bila tega dne v času nezgode temperatura blizu ledišča, zaradi česar meni, da ni mogoč zaključek, da so bila tla v času škodnega dogodka mokra. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi podatkov merilne postaje Državne meteorološke službe v B. za dan, ko se je zgodil obravnavani škodni dogodek (A24), ugotovilo, da so bile temperature tega dne zjutraj in dopoldan precej pod lediščem in se je šele proti poldnevu temperatura približala pozitivni številki; ob 11. 45 se je tako temperatura približala tališču. Ker se je proti poldnevu temperatura bližala pozitivni številki temperature, je na podlagi tega podatka sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se v takih temperaturnih razmerah sneg in led začneta taliti ter povzročati dodatno mokroto in povečevati drsnost tal. 8. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ob opravi ogleda ugotovilo, da so bile ploščice na kraju padca tožnice hrapave, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vzrok za tožničin padec ni predstavljala kvaliteta ploščic, temveč je tožnica padla, ker sta bila na mestu padca moker sneg in led. Razlog, da so bila tla drseča, je bil torej nanešeni sneg (ki so ga prinesli obiskovalci tržnice) in led (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Toženka s pritožbo izpodbija tudi višino soprispevka tožnice, ki ga je sodišče prve stopnje ocenilo na 40 %. V pritožbi izpostavlja, da je tožnica za nastalo škodo v celoti odgovorna sama, ker je po prostoru, kjer je padla, hodila že zjutraj in je videla, v kakšnem stanju so bila tla na vhodu na tržnico; poleg tega bi morala biti tožnica pri potiskanju zamrzovalne skrinje bolj previdna in skrbna. Vse opisane okoliščine je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini soprispevka tožnice k nastali škodi pravilno in ustrezno upoštevalo ter je višino soprispevka tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo na 40 % (podobno glej tudi VSL sodba II Cp 2619/2011, VSL sodba III Cp 692/2020).

**O pritožbi stranske intervenientke**

10. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri sojenju v ničemer ni upoštevalo navedb in dokazov toženke, še posebej izpovedbe priče A. A., je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, pri čemer se je opredelilo do vseh navedb in dokazov toženke. Izrecno se je opredelilo tudi do izpovedbe priče A. A., vodje tržnice, saj se je v 18. in 22. točki zelo podrobno opredelilo do dokazne vrednosti izpovedbe te priče in tudi obrazloženo navedlo, zakaj njegove izpovedbe ni ocenilo kot verodostojne.

11. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi moralo pri presoji odgovornosti toženke opredeliti tudi delež toženke in ga omejiti s solastniškim deležem na nepremičnini, ker stranski intervenient odgovarja zgolj v skladu z zavarovalno pogodbo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica v tej zadevi ni vložila direktne tožbe zoper zavarovalnico, ki je stranska intervenientka na strani toženke, temveč je tožila enega od etažnih lastnikov, ki pa za škodo, nastalo na splošnih skupnih delih, odgovarjajo solidarno in neomejeno. To, da je odgovornost zavarovalnice omejena z zavarovalno pogodbo, ne zmanjšuje odgovornosti etažnega lastnika, ki za škodo, povzročeno tretjim osebam, kot že prej navedeno, ne odgovarja v skladu s svojim solastnim deležem, temveč je njegova odgovornost za nastalo škodo solidarna in ni omejena z zavarovalno pogodbo oz. višino njegovega solastnega deleža. V skladu z določilom prvega odstavka 186. člena OZ namreč za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, vsi udeleženci odgovarjajo solidarno.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da toženki ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja. Kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, toženka namreč ni izkazala, da se je v konkretnem primeru na tržnici izvajalo kakršno koli čiščenje, ki bi bilo prilagojeno razmeram ali da bi se na razmere (ko je bil na tleh sneg, mokrota) drugače odzivalo, npr. s soljenjem, položitvijo podlage, ki bi preprečevala zdrse in podobno. Glede protizdrsnih ploščic pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da vzrok za padec tožnice niso bile kakorkoli neustrezne ploščice, temveč okoliščina, da je bil na tleh sneg, mokrota, kar pa ni bilo počiščeno. Toženka ni niti zatrjevala, da bi na tržnici izvajala kakršnokoli čiščenje.

13. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo zgolj na izjavah prič, ki jih je predlagala tožnica, ne drži, saj je svojo odločitev oprlo tudi na podatke Državnometeorološke službe in fotografije, poleg tega pa se je do vseh dokazov toženke in stranske intervenientke opredelilo in opravilo skrbno dokazno oceno, ki je prepričljiva in življenjsko logična (8. člen ZPP).

14. Pritožba izpodbija tudi višino soprispevka tožnice, ki je po mnenju pritožnice prenizek. Glede višine tožničinega soprispevka je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine, ki jih pritožba izpostavlja (tudi okoliščino, da je tožnica vlekla skrinjo za sabo). Po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožnica dobro poznala razmere na tržnici, da je imela obuto zimsko obutev in da je za sabo vlekla skrinjo, ovrednotenje tožničinega prispevka za nastalo škodo na 40 % ni v škodo pritožnice.

15. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso (VSL II Cp 2484/2015, VSM I Cp 810 /2015), ki z obravnavano zadevo, ko toženka ni storila prav ničesar v smeri čiščenja pohodnih površin zaradi zagotovitve varnih razmer za hojo v zimskem času (ni zagotovila čiščenja, posipa s soljo, postavitve preprog ali kaj podobnega), ni primerljiva, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Ker so predpostavke deljene odškodninske odgovornosti toženke podane, so pritožbene navedbe, ki navedeno izpodbijajo, neutemeljene.

**Sklepno**

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo ( 353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

1 Tako tudi Andreja Fakin v članku Dejanska skupnost etažnih lastnikov: procesnopravni vidiki, objavljenem v reviji Pravnik, 2018, 9-10, stran 656; glej tudi odločbo VS RS II Ips 132/2000. 2 N. Betetto: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba GV, 2006, stran 260.