Jedro

Tožeča stranka bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR) in opozorilo tožene stranke, da se zahteva za plačilo po garanciji (v celoti) ne nanaša na osnovni posel, po katerem je bila garancija izdana, upoštevati ter preveriti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku petnajstih dni od prejema sodbe povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 1.617,05 EUR.

Obrazložitev

1. Po prvem odstavku 13. člena Zakona o uvedbi eura (Uradni list RS, št. 114/2006) se šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih in sodnih aktih, z dnem uvedbe eura (1. 1. 2007) glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave. Tečaj zamenjave je določen v Uredbi Sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. 7. 2006 (UL L št. 195 z dne 15. 7. 2006) in znaša 239,640 slovenskih tolarjev za 1 euro. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče vse tolarske zneske v sodbah po uradni dolžnosti preračunalo v eure.

2. Tožeča stranka je na podlagi bančne garancije, ki jo je za zavarovanje obveznosti iz kupne pogodbe izdala po nalogu tožene stranke, družbi Z. d.o.o. plačala 15,573.625,62 SIT (sedaj 64.987,59 EUR). Od tožene stranke kot naročnice bančne garancije je nato zahtevala vrnitev izplačanega zneska. Ker je tožena stranka menila da je tožeča stranka del zneska izplačala neupravičeno, je v postopku prisilne poravnave, ki je bil uveden nad toženo stranko, prerekala obstoj terjatve tožeče stranke v višini 10,465.968,70 SIT (sedaj 43.673,71 EUR). Zato je tožeča stranka s tožbo zahtevala, da sodišče ugotovi obstoj njene terjatve do tožene stranke v višini 10,465.968,70 SIT (sedaj 43.673,71 EUR) in da toženi stranki naloži, da ji ugotovljeno terjatev plača pod pogoji pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave (v višini 20%) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke. Presodilo je, da se je sporen del realizirane garancije nanašal na zakupnino polic, do katere pa družba Z. d.o.o. ni bila upravičena in zato od tožeče stranke tudi ni imela pravice zahtevati izplačila na podlagi bančne garancije v višini 10,465.968,70 SIT (sedaj 43.673,71 EUR). Po mnenju sodišča prve stopnje bi tožeča stranka ob skrbnem pregledu predložene dokumentacije lahko to tudi zlahka ugotovila.

4. Tožeča stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Presodilo je, da tožeča stranka pred izplačilom zneska na podlagi garancije ni bila dolžna ugotavljati obstoja ali utemeljenosti obveznosti tožene stranke do družbe Z., d.o.o. Glede na nepogojnost garancije je bila družbi Z., d.o.o. dolžna izplačati znesek, ki ga je ta uveljavljala kot obveznost tožene stranke iz kupne pogodbe, v zavarovanje katere je bila dana garancija.

5. Tožena stranka sodbo sodišča druge stopnje izpodbija z revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje.

6. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Tožena stranka v uvodu revizije uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa jih v obrazložitvi ne opredeli. Zato preizkus izpodbijane sodbe v tej smeri ni mogoč (371. člen ZPP).

9. Tožena stranka v reviziji navaja, da tožeča stranka za izplačilo zneska 10,436.244,62 SIT (sedaj 43.673,71 EUR) ni imela pravne podlage. Bančna garancija se je nanašala na zavarovanje plačila dobavljenega blaga, ne pa na zavarovanje zakupa polic (ki jih je družbi Z., d.o.o. fakturirala tožena stranka). Obveznosti tožene stranke so bile lahko izkazane z računi prodajalca (družbe Z., d.o.o.), medtem ko je tožeča stranka garancijo izplačala na podlagi faktur tožene stranke.

**Razlogi za ugoditev reviziji**

10. Tožeča stranka je bila pred plačilom dolžna preveriti, ali se zahteva za plačilo po garanciji nanaša na osnovni posel, po katerem je bila garancija izdana, ali ne. Tožeča stranka je garancijo izdala za zavarovanje osnovne obveznosti tožeče stranke iz kupne pogodbe št. 0888930/2001, to je plačila blaga (dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje na tretji strani njegove sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP)). Upravičenec se je v zahtevku za vnovčitev garancije na to podlago sicer skliceval (ugotovitve na četrti strani sodbe sodišča druge stopnje), vendar je ob tem treba upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka takoj po pozivu o vnovčitvi garancije tožečo stranko z dopisom opozorila, da se znesek 10,436.244,80 SIT (sedaj 43.673,71 EUR) nanaša na zakup prodajnega prostora (ugotovitve sodišča prve stopnje v tretjem odstavku na šesti strani njegove sodbe, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo).

11. Stališče sodišča druge stopnje, da nasprotovanje tožene stranke k plačilu po garanciji ni bilo relevantno, je materialnopravno zmotno. Tožeča stranka bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR) in opozorilo tožene stranke, da se zahteva za plačilo po garanciji (v celoti) ne nanaša na osnovni posel, po katerem je bila garancija izdana, upoštevati ter preveriti ali se zahtevek družbe Z., d.o.o. res nanaša na drug posel. 12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih sodišče druge stopnje ni spreminjalo (glede na to, da v pritožbi niso bile izpodbijane, jih tudi ne bi smelo), izhaja, da je bilo opozorilo tožene stranke, da se zahteva za plačilo po garanciji (v celoti) ne nanaša na osnovni posel, utemeljeno. Znesek 10,436.244,80 SIT (sedaj 43.673,71 EUR) se je nanašal na zakupno razmerje (tretji odstavek na šesti strani sodišča prve stopnje), ne pa na obveznost plačila blaga iz kupoprodajnega razmerja, po katerem je bila po ugotovitvah sodišča druge stopnje izdana bančna garancija. Tožeča stranka tako za plačilo 10,436.244,80 SIT (sedaj 43.673,71 EUR) družbi Z., d.o.o. ni imela podlage. Vrnitev plačanega zneska lahko zahteva od pridobitelja, ne pa od tožene stranke.

13. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo tudi o stroških revizijskega postopka. Po prvem odstavku 154. člena ZPP je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške, ki so ji nastali zaradi revizijskega postopka. To so bili stroški sestave revizije skupaj z 20% DDV in plačana taksa za revizijo (209.319,00 SIT (sedaj 873,47 EUR)). Glede na vrednost spornega predmeta 43.673,71 EUR (prej 10,465.968,70 SIT) je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov sestave revizije v vrednosti 1.350 točk (tretji odstavek tarifne številke 21 Odvetniške tarife) in ne v zahtevani vrednosti 1.500 točk.