Jedro

ZPos ne vsebuje določila, ki bi za primere pravil in dolžnosti v zvezi s poslanskim mandatom, ki niso urejena v tem zakonu, napotil na uporabo drugega zakona. Gre za pravno praznino, zato je potrebno uporabiti pravila, ki urejajo podobne primere. Enako kot poslanci so funkcionarji tudi sodniki. ZSS za razliko od ZPos, v 4.a členu določa, da se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene v tem zakonu, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. Z uporabo analogije se tudi za pravice in dolžnosti poslancev, ki izhajajo iz njihovega mandata in ki jih ne ureja ZPos, uporablja zakon, ki ureja delovna razmerja, to pa je ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo materialnopravno napačno stališče, da je potrebno za primere, ko Zakon o poslancih ne ureja določenega pravnega vprašanja, uporabiti določila Zakona o delovnih razmerjih. Takšno stališče je napačno, saj iz 1. odstavka 1. člena Zakona o delovnih razmerjih izhaja, da ta zakon ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, medtem ko se poslanski mandat po 2. členu Zakona o poslancih izvršuje v skladu z ustavo, zakonom in poslovnikom državnega zbora. Poleg tega pritožbi tudi ni jasno, kako je lahko sodišče spregledalo določbo 4. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki jasno določa, da lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja, ne glede na rok iz 2. odstavka istega člena, neposredno uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker tožnik v tem sporu plačilo neizplačane plače terja neposredno od tožene stranke, s to svojo zahtevo ne more biti vezan na roke iz 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih. Nadalje navaja, da iz pravne argumentacije v naraciji tožbenega zahtevka izhaja, da je tožena stranka zlorabila svoj položaj ter sprejela izpodbijano odločbo z dne 24. 3. 2010 v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli, zato bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do zatrjevanih kršitev ter presoditi, ali je ta odločba nična. V zvezi z izostankom pravnega pouka pa tožeča stranka poudarja, da je zaradi tega vložila napačno pravno sredstvo pri napačnem organu, vendar zaradi tega ne sme trpeti nobenih škodljivih posledic, saj zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke tožeči stranki ni možno vzeti njene pravice do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem.

Pritožba je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena istega zakona po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika, s katero je zahteval, da sodišče ugotovi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 24. 3. 2010 nezakonita, zato mu je tožena stranka od 13. 3. 2010 dalje dolžna izplačati plačo in priznati druge pravice iz funkcije poslanskega mandata, ga prijaviti za čas od 13. 3. 2010 v socialna zavarovanja ter mu obračunati plače za mesece od aprila do vključno decembra 2010 v postavljenih bruto zneskih, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec. Ugotovilo je, da tožnik tožbe ni vložil v roku iz 2. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Po stališču sodišča prve stopnje delovno pravni položaj oziroma mandat poslancev ureja Zakon o poslancih (ZPos, Ur. l. RS, št. 48/1992 in nadalj.) kot specialni predpis, relevantna pa so tudi določila ZDR in sicer tiste določbe oziroma poglavja, ki jih ZPos ne ureja. Ugotovilo je, da je tožnik zoper izpodbijani sklep tožene stranke z dne 24. 3. 2010 vložil ugovor in dne 17. 5. 2010 prejel dopis tožene stranke z dne 13. 5. 2010, ki vsebuje sklep mandatno – volilne komisije, ki je tožnikov ugovor kot neutemeljen zavrnila. Ker 2. odstavek 204. člena ZDR določa, da lahko delavec v 30 dnevnem prekluzivnem roku od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem, je tožba, ki jo je tožnik vložil priporočeno na pošto 18. 2. 2011 prepozna in jo je zavrglo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ZPos specialni zakon, ki ureja pravice in poslancev iz naslova njihovega mandata, vendar pa ne ureja vseh. ZPos ne vsebuje določila, ki bi za primere pravil in dolžnosti v zvezi s poslanskim mandatom, ki niso urejene v tem zakonu, napotil na uporabo drugega zakona. Gre torej za pravno praznino, ki se jo da urediti z uporabo pravil, ki urejajo podobne primere. Enako kot poslanci so funkcionarji tudi sodniki. Ne eni in ne drugi z Republiko Slovenijo niso v delovnem razmerju. Pravice in dolžnosti enih in drugih so urejene s specialnima zakonoma. Zakon o sodniški službi (ZSS, Ur. l. RS, št. 19/1994 in nadalj.) za razliko od ZPos, v 4.a členu določa, da se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene v tem zakonu, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. Z uporabo analogije se tudi za pravice in dolžnosti poslancev, ki izhajajo iz njihovega mandata in ki jih ne ureja ZPos, uporablja zakon, ki ureja delovna razmerja, to pa je ZDR. Ta v 204. členu govori o uveljavljanju pravic pri delodajalcu in sodnem varstvu. Po prvem odstavku tega člena ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma svoje obveznosti izpolni. Če delodajalec v nadaljnjem roku 8 delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi svoje kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve, zahteva sodno varstvo, kar je določeno v drugem odstavku tega člena. To pomeni, da delavec lahko tožbo vloži v roku, ki je seštevek osmih delovnih dni in 30 dni. Tožnik je ugovor vložil 9. 4. 2010. Rok osmih delovnih dni za odpravo kršitev je začel teči 12. 4. 2010 in se je iztekel z 21. 4. 2010 in z 22. 4. 2010 je začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, ki se je iztekel 21. 5. 2010. Glede na to, da je tožnik tožbo vložil 18. 2. 2011, je tožba vložena prepozno in je odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je zavrglo, pravilna. Ker rok za vložitev tožbe ni začel teči od dneva prejema dopisa tožene stranke, t.j. 15. 5. 2010, ki vsebuje sklep volilno mandatne komisije, s katerim je bil ugovor tožnika zavrnjen, ampak z iztekom osemdnevnega roka za odpravo kršitev, v katerem tožena stranka ni odpravila kršitve, dejstvo, da ta dopis ni vseboval pravnega pouka, za odločitev ni pomembno, saj je določba 2. odstavka 204. člena ZDR jasna. Z izostankom pravnega pouka tožena stranka ni postopala nezakonito in tožniku zaradi tega niso mogle nastati škodljive posledice. Pravico do sodnega varstva daje tožniku 2. odstavek 204. člena ZDR in ta pravica ni odvisna od pravnega pouka.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da gre v tem primeru za čisti denarni zahtevek, zaradi česar bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 3. odstavek 204. člena ZDR. Tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke o mirovanju pravic do materialnih in drugih pogojev za delo poslancev. Ta odločba je pravna podlaga za neizplačilo plač tožniku. Tako je tožnikov zahtevek za izplačilo plač vezan na to odločbo in ni samostojni denarni zahtevek, kot to poskuša prikazati pritožba.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).