Jedro

Tržni inšpektor ni pristojen za izdajo odločbe o tem, da podjetje izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti (147. člen zakona o podjetjih).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbi tržnega inšpektorja tržne inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 19.2.1991 in 10.6.1992, s katerima je bilo ugotovljeno, da tožnikovi poslovni prostori, oprema in naprave, ustrezajo pogojem, predpisanim za opravljanje tožnikovega predmeta poslovanja. V obrazložitvi odločbe je navedla, da je odpravljeni odločbi izdal organ tržne inšpekcije po določbah 147. člena zakona o podjetjih, ki pa za izdajo takšne odločbe ni pristojen. Pooblastila tržnega inšpektorja iz 4. člena zakona o tržni inšpekciji, da z odločbo prepove opravljanje gospodarske dejavnosti do odprave pomanjkljivosti, še ne pomenijo, da je tržna inšpekcija pristojna tudi za izdajo odločbe po 147. členu zakona o podjetjih. Izdaja odločbe po tem členu sodi v stvarno pristojnost upravnega organa, pristojnega za gospodarstvo. Tožena stranka je zato sporni odločbi odpravila po nadzorstveni pravici na podlagi določbe 1. točke 1. odstavka 263. člena zakona o upravnih sporih.

Tožnik v tožbi navaja, da sta mu bili sporni odločbi izdani kot dokaz, da izpolnjuje vse predpisane pogoje za opravljanje svojih dejavnosti. Na njuni podlagi je bil tožnik vpisan v sodni register. Izpodbijana odločba je pravno dvomljiva, saj negira lastne odločbe tožene stranke in vse odločbe občinskih tržnih inšpekcij v Republiki Sloveniji, ki jih je bilo po statističnih podatkih izdanih za registracijo obrti in d.o.o. doslej že 15.288, iz česar izhaja, da so organi republiške tržne inšpekcije dovoljevali nazakonitost dela občinskih tržnih inšpektorjev ves čas, od kar velja zakon o tržni inšpekciji in zakon o podjetjih. Po sodni praksi pismeni dokaz o izpolnitvi pogojev, ki so predpisani za opravljanje določenih dejavnosti in ki ga stranka dobi pri inšpekcijskem organu, potreben pa je kot priloga za vpis v sodni register in za dovolitev poslovanja, ni upravni akt, temveč potrdilo o dejstvih, ne glede na to, da se tako potrdilo izda kot odločba. Če sporni odločbi prvostopnega inšpekcijskega organa nista upravna akta, potem tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Če pa je ta odločba zakonita, naj sodišče toženi stranki naloži, naj po nadzorstveni pravici v določenem roku odpravi po uradni dolžnosti preostalih 15.286 odločb tržnih inšpekcij, obenem pa odredi, da se sodba objavi, z obrazložitvijo, da za postopke, ki so jih v teh zadevah vodili in jih še vodijo organi tržne inšpekcije, stranke ne morejo nositi škodljivih materialnopravnih posledic ter da so za povrnitev škode, nastale iz teh aktov, odgovorne družbenopolitične skupnosti, v tožnikovem primeru mesto ...

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tržni inšpektor tržne inšpekcije Mestne uprave za inšpekcijske službe izdal odpravljeni odločbi na podlagi 202. in 203. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo) in 147. člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90 - ZP). Druga odpravljena odločba sicer ne navaja izrecno pristojnostnih določb 202. in 203. člena zakona o splošnem upravnem postopku, vendar iz dejstva, da se opira na 216. člen istega zakona, izhaja stališče organa prve stopnje, da je podlaga za njegovo stvarno pristojnost pri izdaji te odločbe enaka, kot pri izdaji prve odpravljene odločbe. Toda po presoji sodišča niti 202. oziroma 203. člen zakona o splošnem upravnem postopku, niti 147. člen zakona o podjetjih ne določa stvarne pristojnosti upravnih organov. 202. člen sicer določa, da izda odločbo organ, ki je pristojen za odločanje, ne pove pa, kateri organ je pristojen. Tudi 203. člen ne določa, kateri organi so pristojni za odločanje, kadar je z zakonom ali drugim predpisom, ki temelji na zakonu, določeno, da odloča o kakšni stvari več organov: določa le, da se morajo ti organi med seboj sporazumeti, kateri izmed njih bo izdal odločbo. Prav tako ne določa stvarne pristojnosti 147. člen zakona o podjetjih, ki pravi "da podjetje ne more niti začeti niti opravljati dejavnosti niti spremeniti pogojev za njeno opravljanje, če pristojni organ ni izdal odločbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter glede varstva in izboljševanja človekovega okolja in da so izpolnjeni drugi pogoji, predpisani v skladu z zakonom", vendar pri tem ne pove, kateri organ je pristojen za izdajo takšne odločbe.

Stvarno pristojnost organov tržne inšpekcije določa zakon o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74 - ZTI). Po 1. členu tega zakona obsega tržna inšpekcija nadzor nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov. Odločba iz 147. člena zakona o podjetjih ni odločba inšpekcijskega nadzorstva. Z odločbo inšpekcijskega nadzorstva, ki jo tržni inšpektor izda na podlagi 4. člena zakona o tržni inšpekciji, se gospodarske dejavnosti, če so podane v tem členu navedene okoliščine, prepove, z odločbo iz 147. člena zakona o podjetjih pa se podjetju prizna, da izpolnjuje predpisane pogoje za opravljanje določene gospodarske dejavnosti ali za spremembo pogojev opravljanja le-te. Tožena stranka ima torej prav, ko v izpodbijani odločbi ugotavlja, da pooblastilo, ki ga ima tržna inšpekcija po 4. členu zakona o tržni inšpekciji, še ne pomeni, da je organ tržne inšpekcije pristojen tudi za izdajo odločbe po 147. členu zakona o podjetjih. Prav tako ima prav, ko meni, da izdaja takšne odločbe sodi v stvarno pristojnost upravnega organa, pristojnega za gospodarstvo. Stvarna pristojnost tega organa se da namreč dognati iz narave stvari, v kateri se izda odločba po 147. členu zakona o podjetjih (20. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Izpodbijana odločba je torej pravilna in zakonita, zato sodišče tožbi ni moglo ugoditi. V zvezi s tožbeno trditvijo, da je pismeni dokaz o izpolnitvi pogojev, ki so predpisani za opravljanje določene dejavnosti in ki ga stranka dobi pri inšpekcijskem organu, po sodni praksi potrdilo o dejstvih ne glede na to, da se izda kot odločba, sodišče pripominja, da takšno pravno naziranje iz sodne prakse tega sodišča ne izhaja. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je stališče do izdajanja odločb inšpekcijskih organov v zvezi z ugotavljanjem pogojev za opravljanje obrtne dejavnosti zavzelo že v sodbi z dne 16.9.1982 (objavljena v delu Upravni spori - izbor pravnih stališč, VS SRS in Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1990, str. 123), vendar ne v smislu, kot ga navaja tožnik. Odločilo je namreč, da inšpekcijski organi niso pristojni odločati o tem, ali poslovni prostor ustreza tehničnim in drugim predpisom za opravljanje (razširjenega) predmeta poslovanja v smislu obrtnega zakona, ter zavzelo stališče, da je dolžnost pristojnih inšpekcij le ugotovitev tega dejstva in pošiljatev zapisnika o tej ugotovitvi pristojnemu občinskemu organu. V zvezi z ugotavljanjem pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti po 147. členu zakona o podjetjih pa je to sodišče v sodbi ... (objavljena v: mag. Janko Arah, Pravna ureditev družb, III. dopolnjena izdaja, Arahconsulting, Ljubljana, 1991, str. 67) prav tako zavzelo stališče, da inšpekcijski organ ni pristojni upravni organ za izdajo odločbe po 147. členu zakona o podjetjih. Sodna praksa v zvezi z obravnavanim problemom je torej jasna. Kolikor v praksi prihaja do drugačne uporabe zakona, utegne to izvirati iz neustreznega oziroma ne dovolj jasnega komentarja 147. člena zakona o podjetjih (prim. Komentar zakona o podjetjih, dopolnjena izdaja, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1991, str. 228, 229).

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon ter zakon o splošnem upravnem postopku in zakon o podjetjih je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.