Jedro

Če vsebuje dogovor pogodbeno kazen in ne tim. klavzulo o zapadlosti (pavšalno odškodnino v celotni višini neplačanih obrokov leasinga), pač pa upošteva diskontiranje in ponovno vnovčenje predmeta, tak dogovor sam po sebi ni ničen. Presoja, ali takšna določba postavlja eno stranko v znatno slabši položaj, je odvisna od višine dogovorjene pogodbene kazni in od razmerja med pravicami in obveznostmi obeh strank. V kolikor višina pogodbene kazni v bistvenem ne odstopa od povprečne škode, ki običajno nastane pri kršitvi pogodbe po oceni poštenega opazovalca, torej od izgube, ki jo je pri predčasnem razdrtju mogoče pričakovati, takšna določba stranke ne postavlja v znatno slabši položaj.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v zavrnilnem delu glede plačila 5.939,01 EUR z mesečnimi 1,2% zamudnimi obrestmi od 12.1.1998 dalje in glede pravdnih stroškov razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija se v ostalem delu (glede plačila 1.744,15 EUR z obrestmi) zavrže. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.269,93 EUR s 1,2% mesečnimi zamudnimi obrestmi od 12.12.1998 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi. V reviziji zatrjuje, da konkretne pogodbe o leasingu ni mogoče enačiti s pogodbo o prodaji na obroke. Sodišči sta zmotno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78 in nasl.), ki urejajo pogodbo o prodaji na obroke. Tožnik ima na podlagi 8. člena Splošnih pogojev pravico do odškodnine v višini vsote, ki odpade na ostale mesečne obroke do konca pogodbenega razmerja, v višini 5.939,02 EUR. Znesek 1.744,15 EUR, tim. strošek intervencije, je tožnik plačal podjetju za iskanje vozila. Toženec je vozilo odpeljal iz Republike Avstrije in tožnik ga je moral iskati v Republiki Sloveniji. Toženec vozila ni vrnil, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP).

Revizija v delu glede 1.744,15 EUR stroškov iskanja vozila ni dovoljena. V ostalem delu je revizija utemeljena.

O zavrženju dela revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR). Ta vrednost se tudi zaradi ugotavljanja pravice do revizije ugotavlja po 39. in naslednjih členih ZPP. Skladno z drugim odstavkom 41. člena ZPP se v primeru, ko imajo zahtevki v tožbi različno podlago, vrednost določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tožbena zahtevka za plačilo vsote še nezapadlih leasing obrokov do konca trajanja pogodbenega razmerja in stroškov iskanja vozila imata različno dejansko in pravno podlago. Ker zahtevek za plačilo stroškov iskanja vozila ne presega mejne vrednosti iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba zavreči (377. člen ZPP).

O ugoditvi ostalemu delu revizije: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Dejstva, ki sta jih ugotovili nižji sodišči, so naslednja:– Pogodbeni stranki sta 2.10.1996 sklenili pogodbo o leasingu za osebno vozilo za 48 mesecev. – Sestavni del pogodbe so bili splošni pogodbeni pogoji.– Obrok leasinga je mesečno znašal 2.725 ATS brez davka in 3.270 ATS z davkom. – Toženec je 1.11.1997 prenehal s plačevanjem obrokov leasinga in je vozilo vrnil junija 1998. – Tožnik je toženca z dopisom 11.12.1998 obvestil o predčasnem odstopu oz. o odpovedi pogodbe. – Tožnikov pooblaščenec je tožnika 31.5.1999 z opominom pred tožbo opozoril na njegov dolg v višini 123.197,12 ATS. – Toženec je z dopisom 6.7.1999 sporočil tožniku, da je brezposeln in, da nima denarja, da bi poravnal obveznosti.

Revizijsko sodišče se je moralo najprej opredeliti do vprašanja, katero pravo naj se uporabi za presojo razmerja med pravdnimi strankami. Glede na to, da imata stranki sedež in prebivališče na območju različnih držav, gre za razmerje z mednarodnim elementom, glede katerega konkurirata dva pravna reda: pravni red Republike Slovenije in pravni red Republike Avstrije. Sodišči sta uporabili pravo Republike Slovenije (ZOR), z utemeljitvijo, da sta se stranki s tem očitno strinjali, saj sta se med postopkom sklicevali na določbe ZOR, tožeča stranka pa tudi na slovensko sodno prakso. Skladno z 19. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP - Uradni list RS št. 56/99) se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ZMZPP ali mednarodna pogodba ne določa drugače. Volja strank o izbranem pravu je lahko izrecno izražena ali pa mora nedvomno izhajati iz pogodbenih določil ali drugih okoliščin. Revizijsko sodišče ugotavlja, da stranki volje, da se za pogodbo o leasingu uporabi slovensko pravo, nista niti izrecno izrazili niti ni sodišče njune volje nedvomno ugotovilo iz pogodbe ali drugih okoliščin. Pri izbiri prava, ki naj se uporabi za pogodbo, ne zadostuje, da sodišče predpostavlja, da se stranki z uporabo določenega prava molče strinjata. Sodišče išče oporo za razlago dejanske volje strank, kadar sta jo izrecno ali molče izrazili, in ne predpostavlja neke hipotetične volje. Prav nasprotno, volja strank, da želita, da se pravno razmerje presoja po slovenskem pravu, mora biti jasno v naprej izražena vsaj do trenutka, ko je treba sporno razmerje presojati, četudi pri sklepanju pogodbe nista izbrali prava. Okoliščine, da je pogodba o leasingu formularna, da je sestavljena na podlagi določb avstrijskega pravnega reda, da se sklicuje na avstrijske zakone in, da je izpolnitveni kraj v Avstriji, govorijo bolj v prid uporabi avstrijskega kot slovenskega prava, zato ni podlage za zaključek, da gre za nedvomno izbiro slovenskega prava.

Sporno razmerje med strankama izvira iz pogodbe o leasingu. Za slednjo je značilna izpolnitev izročitev predmeta leasinga v uporabo. Glede na to se po določbi 20. člena ZMZPP šteje, da je razmerje iz pogodbe o leasingu najtesneje povezano s pravom Republike Avstrije, v kateri ima tožnik sedež. Po isti določbi ZMZPP se torej za razmerje med strankama uporabi pravo Republike Avstrije. Poleg tega iz pogodbenih določil Splošnih pogojev, ki se izrecno sklicujejo na avstrijsko pravo (Zakon o zaščiti potrošnikov, Zakon o odgovornosti za izdelke), sledi, da je za presojo spornega razmerja potrebno uporabiti tuje - avstrijsko pravo. Ko je revizijsko sodišče ugotovilo, da bi morali sodišči prve in druge stopnje uporabiti tuje materialno pravo, se je moralo vprašati še, ali se tuje pravo v postopku obnaša kot pravo ali morda kot dejstvo. Revizijsko sodišče pritrjuje teoriji, ki zaradi okoliščine, da se tuje pravo uporabi na podlagi domačih kolizijskih norm (ZMZPP), daje tudi tujemu pravu - kolikor gre za dovoljenost revizije in za obseg revizijskega preizkusa - značaj materialnega prava(1).

Pogodba o leasingu v avstrijskem pravnem redu ni zakonsko urejena, njena posamezna določila pa se presojajo po Občem državljanskem zakoniku (Allgemeines buergerliches Gesetzbuch, v nadaljevanju ABGB) in Zakonu o zaščiti potrošnikov (Konsumentenschutzgesetz - KSchG), v kolikor so izpolnjene predpostavke iz 1. člena KschG, da na eni strani nastopa podjetje (pravni posel sodi v dejavnost podjetja), na drugi pa potrošnik (pravni posel ne sodi v njegovo dejavnost). V zvezi z ničnostjo tretji odstavek 879. člena ABGB določa, da je določilo splošnih pogojev ali formularne pogodbe, ki ne določa ene od obojestranskih dajatev, če z ozirom na vse okoliščine primera postavlja eno stranko v znatno slabši položaj, nično. V zvezi s pogodbeno kaznijo 1336 čl. ABGB določa, da se pogodbeni stranki lahko dogovorita za plačilo določenega denarnega zneska ali drugega zneska namesto škode, ki naj se povrne, v kolikor obveznost ne bo izpolnjena ali bo nepravilno izpolnjena ali izpolnjena z zamudo. Skladno z drugim odstavkom istega člena mora v vseh primerih sodnik, če treba po zaslišanju izvedencev, znižati povračilni znesek, če dolžnik dokaže, da je pretiran. V zvezi s posledicami zamude plačilnega roka 13. člen KSchG določa, da če mora potrošnik svoj dolg plačati v obrokih, podjetje - prodajalec pa si je za primer neplačila obrokov ali stranskih terjatev izgovoril pravico zahtevati od potrošnika plačilo celotnega dolga, lahko to stori pod pogoji, da je sam svojo obveznost že izpolnil, da je potrošnik v zamudi najmanj šest tednov, kot tudi, da ga je prodajalec opomnil z grožnjo posledic zamude plačilnega roka in mu pustiti dodaten štirinajstdnevni rok(2). Sodišče je dolžno uporabiti tuje pravo tako, kakor bi ga uporabil sodnik tujega pravnega reda: ne samo tujo normo, marveč tudi vso tujo sodno prakso mora upoštevati(3). Pravo Republike Avstrije je predvsem zakonsko pravo. Sodna praksa najvišjih sodišč, ki določa pomembne smernice o uporabi prava, je zelo pomembna, vendar pravo, nastalo s sodno prakso, ni formalno priznano kot pravni vir(4). Kljub temu ne gre prezreti nekaterih odločb Vrhovnega sodišča Republike Avstrije, v katerih je slednje odločilo, da dogovor, ki vsebuje pogodbeno kazen in ne tim. klavzule o zapadlosti (pavšalno odškodnino v višini neplačanih obrokov), pač pa upošteva diskontiranje in ponovno vnovčenje predmeta leasinga, sam po sebi ni ničen(5). Prav tako je bilo leasingojemalcu naloženo plačilo diskontiranih obrokov leasinga do konca pogodbenega razmerja in diskontirana neodpisana vrednost z odbitjem izkupička prodaje v primeru SZ 63/215(6). Da je potrebno dogovorjeno pogodbeno kazen primerjati s povprečno škodo, ki nastane pri kršitvi pogodbe po mnenju povprečnega opazovalca in, ki jo je za pričakovati po običajnem teku stvari, je bilo izraženo tudi v primeru 2 Ob 535/86 z dne 17.6.1986. V obravnavanem primeru sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo o leasingu (A/20) za 48 mesecev. Kot je bilo določeno v splošnih pogojih (prvi odstavek 7. člena), se je toženec za 48 mesecev odpovedal odstopiti od pogodbe. V tem času je bila pogodba neodpovedljiva. Toženec je bil dolžan mesečno najemnino 2.725 ATS (z davkom 3.270 ATS) plačati v naprej, vsakega prvega v mesecu. Za primer zamude je bil toženec dolžan plačati 1,2% mesečne zamudne obresti (četrti odstavek 7. člena). Glede predčasne prekinitve pogodbe je bilo v 8. členu splošnih pogojev določeno, da lahko tožnik iz pomembnih razlogov pogodbeno razmerje nemudoma prekine. Pomembni razlogi so podani predvsem tedaj, ko stranka zamuja s plačilom najemnine (2.725 ATS + davek 545 ATS) ali drugih obveznosti v celoti ali delno kljub opominom več kot 4 tedne (pri potrošniških pogodbah več kot 6 tednov) oziroma, ko krši ostala določila pogodbe in kljub opominu in najmanj 14-dnevnem dodatnem roku ne vzpostavi normalnega pogodbenega razmerja. Če se pogodbeno razmerje s strani tožnika zaradi enega od prej navedenih razlogov predčasno prekine, je dolžan toženec nemudoma poravnati (pavšalno) odškodnino v višini vsote, ki odpade na preostale mesečne obroke do konca pogodbenega razmerja in, ki je diskontirana na sedanjo vrednost z zadnjo veljavno obrestno mero (največ za 2,5% točke zmanjšana in nazadnje veljavna kalkulacijska obrestna mera, veljavna za leasing) avstrijske Centralne banke, tožnik pa je dolžan povrniti tožencu morebitne iztržke vnovčenja predmeta leasinga v obliki dobropisa.

Omenjeno določbo splošnih pogojev leasinga lahko - z ozirom na pomanjkljivo trditveno podlago v smeri odškodninske odgovornosti - po presoji revizijskega sodišča kvalificiramo kot pogodbeno kazen, ki za razliko od slovenske ureditve, ni omejena zgolj na nedenerne obveznosti. Njen namen je poravnati škodo, ki lahko nastane upniku zaradi kršitve pogodbe. Po obstoječi sodni praksi ni odvisna od obstoja škode, zapade tudi, če zaradi neizpolnitve ali napačne izpolnitve škoda niti ne nastane. Leasingodajalec lahko pri predčasnem razdrtju utrpi premoženjsko škodo v več ozirih. Škoda izhaja že iz tega, da je pogodba predčasno razdrta. Leasingodajalec ostane brez dogovorjenih obrokov leasinga, sam pa je zavezan k financiranju predmeta leasinga. Nadaljnja škoda lahko izhaja iz tega, da je vozilo v slabem stanju, npr. zaradi pomanjkljivega vzdrževanja in servisa ali prekomerne obrabe. Iz predčasne vrnitve vozila lahko izhaja tudi premoženjska škoda leasingodajalca, kot so stroški iskanja vozila, začasnega skladiščenja in podobno. Mogoče si je predstavljati, da ta škoda doseže skupno vsoto še neporavnanih obrokov leasinga ali jo celo preseže. Ob kršitvi pogodbe s strani leasingojemalca in iz tega izhajajočim predčasnim razdrtjem pogodbe je leasingodajalec upravičen uveljavljati odškodnino. Ugotovitev obsega nastale škode je nemalokrat povezana z velikimi stroški ali z uporabo zapletenih računskih metod. V izogib visokim stroškom in sporom se lahko stranki dogovorita za pogodbeno kazen.

Če vsebuje dogovor pogodbeno kazen in ne tim. klavzulo o zapadlosti (pavšalno odškodnino v celotni višini neplačanih obrokov leasinga), pač pa upošteva diskontiranje in ponovno vnovčenje predmeta (tožnik je izkupiček prodaje 78.166,67 ATS upošteval v obliki dobropisa tožencu), tak dogovor sam po sebi ni ničen. Presoja, ali takšna določba postavlja eno stranko v znatno slabši položaj, je odvisna od višine dogovorjene pogodbene kazni in od razmerja med pravicami in obveznostmi obeh strank. V kolikor višina pogodbene kazni v bistvenem ne odstopa od povprečne škode, ki običajno nastane pri kršitvi pogodbe po oceni poštenega opazovalca, torej od izgube, ki jo je pri predčasnem razdrtju v povprečju mogoče pričakovati, takšna določba stranke ne postavlja v znatno slabši položaj. Tožnik je, v kolikor je vozilo kupil, najel ali kako drugače odplačno pridobil, prav gotovo v zvezi s tem imel določene stroške, česar pa sodišči zaradi zmotne uporabe določb slovenskega prava nista ugotovili. Tožnik je gospodarska družba in je najverjetneje v pravno razmerje s tožencem vstopil z namenom pridobiti dobiček. Njegov dobiček bi ustrezal razliki med vsemi dogovorjenimi plačili s strani toženca (48 obrokov leasinga in neodpisana vrednost, ki je sodišči nista ugotovili) in stroškom vozila. Toženec je tožniku plačal 12 obrokov leasinga in 40.000 ATS pologa, 78.166,67 ATS je tožnik dobil s prodajo vozila, sodišči pa sta mu prisodili še razliko v vrednosti vozila 37.500 ATS. Zneski, ki jih je dobil, kažejo na nastanek škode, za katero je predvidena pavšalna odškodnina.

Zaradi zmotne uporabe slovenskega namesto avstrijskega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje, kolikor se nanašata na plačilo 5.939,01 EUR z mesečnimi 1,2% zamudnimi obrestmi od 12.12.1998 do plačila, in vrnilo zadevo v tem obsegu prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče obravnavalo pravno razmerje med tožnikom in tožencem po avstrijskima zakonoma ABGB in KSchG, v kolikor bo ugotovilo, da so izpolnjene predpostavke za uporabo slednjega. Nato bo ugotovitvilo višine pavšalne odškodnine in jo primerjalo s povprečno, objektivno pričakovano škodo, ki lahko nastane pri predčasnem razdrtju pogodbe. Nezapadle obroke leasinga bo zmanjšalo (diskontiralo) na vrednost z 12.12.1998 z diskontnim faktorjem, ki je obrestna mera avstrijske Centralne banke, največ pa za 2,5% točk zmanjšana in nazadnje veljavna kalkulacijska obrestna mera, veljavna za leasing. Če bo sodišče ugotovilo, da so izpolnjene predpostavke za uporabo tretjega odstavka 879. čl. ABGB, to ne pomeni ničnosti celotne pogodbene kazni. Sodišče bo pogodbeno kazen ustrezno določilo (znižalo), tako da bo skladna s tretjim odstavkom 879. čl. ABGB.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na pravilu iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Gl. npr. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 357. Op. št. (2): Predpostavke 13. čl. KSchG naj bi preprečile, da bi potrošnika posledice zamude plačilnega roka presenetile. Takšne zaščite potrošnik ne potrebuje, če izpolnitev sam od sebe na nek način zavrača, tako da bi bila opomin in naknadni rok nesmiselna formalnost, ker je izključeno, da bi potrošnik postavljeni dodatni rok izkoristil za izpolnitev svoje obveznosti. Tako Vrhovno sodišče R Avstrije v primeru št. 7 Ob 3/02w z dne 30.1.2002. Op. št. (3): Cigoj, Mednarodno pravo osebnih in premoženjskih razmerij, prva knjiga, Ljubljana 1984, s. 138. Op. št. (4): Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah, http://ec.europa.eu/civiljustice/legal_order/legal_order_aus_sl.htm Op. št. (5): Odločba št. 1 Ob 581/83, SZ 56/62, z dne 13.4.1983. Podobno odločba št. 8 Ob 589/86 z dne 19.11.1986. Op. št. (6): Odločba Vrhovnega sodišča Republike Avstrije št. 6 Ob 691/90 z dne 29.11.1990.