Jedro

Tudi v primeru povišanja tožbenega zahtevka je treba ravnati v skladu z 20. členom ZOdvT, ki določa, da se pri ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo.

Tožniku (odvetniku) ne pripadata dve nagradi za postopek, od katerih bi se ena odmerila na podlagi prvotnega, druga pa od povečanega tožbenega zahtevka, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna, saj tožniku priznava ločeno nagrado za povečanje tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 3. 2012 , opr. št. VL 41426/2012, ostane v 1. in 3. točki izreka v veljavi ter tožencu naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2. Toženec se v pravočasni, laični pritožbi sklicuje na 45. člen Kodeksa odvetniške poklicne etike ter navaja, da ga odvetnik/tožnik ni vnaprej seznanil z oceno stroškov zastopanja niti z obstojem in določbami ZOdvT, kot bi bil dolžan storiti. Pritožbeno sodišče poziva, naj nepoštene odvetnike prisili, da razkrijejo svoj pričakovani honorar, s čimer bi bilo preprečeno zavajanje strank. Sodišče prve stopnje se v svoji sodbi ni opredelilo do računa z dne 22. 9. 2011, št. 194/11, ki ga je tožnik tožencu izdal pred končanjem zapuščinskega postopka. Tožnik mu ni dal vedeti, da bo za svoje storitve računal drugače kot v neki drugi zadevi pred tem. Našteva dejstva, s katerimi ga je odvetnik zavajal v postopku, v katerem ga je zastopal, kar po njegovem mnenju priča o neverodostojnosti tožnika. Stroške zastopanja v mediaciji je tožniku poravnal nemudoma, za kar ni prejel nobenega potrdila niti tožnik tega ni upošteval v končnem obračunu. Dodaja še, da je tožnikov račun glede na določbe ZOdvT previsok, in sicer za 1.024,82 EUR. Natančno opiše, kakšen bi bil pravilen obračun odvetniških stroškov, ter sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo določb 14. in 20. člena ZOdvT. Pri povečanju tožbenega zahtevka je odvetnik upravičen le do ene nagrade za postopek, ki se odmeri od celotnega vtoževanega zneska. Neutemeljeno mu je tožnik zaračunal nagrado za postopek tudi za odgovor na nasprotno tožbo. Navaja še, da ga je odvetnik zavedel, da je podpisal sodno poravnavo v svojo škodo, s čimer si je priskrbel hiter in lahek zaslužek. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo njegovih trditev, da ni resnična tožnikova trditev, da je s sodno poravnavo dobil več od pričakovanega. Meni, da jamčevalni zahtevki veljajo tudi za odvetniške storitve, saj mandatno razmerje odvetnika ne more oprostiti vsake odgovornosti. Predlaga, da višje sodišče opravi preizkus ali je pri prvostopenjskem sojenju sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške.

3. Tožnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene trditve, predlaga zavrnitev pritožbe in terja pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima posebnosti tudi ob pritožbenem sojenju. Sodba, ki jo izda sodišče v takšnem postopku na prvi stopnji, se sme v pritožbenem postopku izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno sodišče je ob zgoraj obrazloženem vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: - tožnik je odvetnik; - toženec in tožnik sta sklenila (mandatno) pogodbo, s katero je tožnik (prevzemnik) zavezal za toženca (naročnika) opravljati odvetniške storitve, toženec pa se je te zavezal plačati; - tožnik je opravil delo in tožencu zanj izstavil račun 11. 11. 2011, št. 241/11, v skupnem znesku 3.438,00 EUR; - toženec navedenega računa ni poravnal v celoti (neporavnan znesek računa ostaja 1.934,00 EUR – predmet tožbenega zahtevka); - tožnik je tožencu izdal potrdili o prejemu gotovine (prilogi B 18 in B 19), s katerima je potrdil, da mu je toženec izročil gotovino v skupnem znesku 600,00 EUR kot akontacijo za opravljeno delo (znesek se šteje kot delno plačilo računa št. 241/11); - med pravdnima strankama ni obstajal posebni dogovor o načinu obračuna odvetniških storitev v smislu 4. člena ZOdvT.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je bil toženec zaveden s stani odvetnika, ker je bilo iz ravnanja slednjega sklepati, da sprotna plačila predstavljajo celotno plačilo za posamezne opravljene storitve (ne zgolj akontacije), ter pritožbena sklicevanja, da tožnik toženca z odvetniško tarifo ni seznanil ter da mu ni dal vedeti, da bo za svoje storitve računal drugače, kot v prejšnjem primeru, ne predstavljajo pravno upoštevnega pritožbenega razloga v tem sporu (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pojasnjeno velja tudi za pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na potrdilo o plačilu storitev mediacije, kar sočasno predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Pritožbeno trditev, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do računa z dne 22. 11. 2011, št. 194/11, je sodišče obravnavalo kot očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitek ni utemeljen, saj ugotovitev morebitnih nepravilnosti pri izdaji računa ne vpliva na odločitev.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določila OZ glede mandatne pogodbe, ko je pojasnilo, da uspeh v pravdi ni relevanten za nastanek obveznosti plačila odvetniških stroškov, ki nastanjeno prevzemniku. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na prvostopenjsko obrazložitev, pripominja pa, da dejstvo, ali so bile storitve dejansko opravljene, kar bi bilo lahko pravno relevantno vprašanje konkretnega pravdnega postopka, med pravdnima strankama niti ni bilo sporno.

10. Med pravdnima strankama ni obstajal poseben dogovor o načinu obračuna odvetniških storitev (4. člen ZOdvT) v časovnem obdobju, v katerem je tožnik opravljal odvetniške storitve, zato so tožnika pri sestavi računa zavezovala določila ZOdvT, kar je v prvostopenjski sodbi pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. ZOdvT je uvedel plačilo ene nagrade za celotno storitev od prevzema do dokončanja zadeve, kar pomeni, da odvetniku pripada ena nagrada ne glede na število vlog v postopku. Po mnenju pritožbenega sodišča je tudi v primeru povišanja tožbenega zahtevka treba ravnati v skladu z 20. členom ZOdvT, ki določa, da se pri ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve v isti zadevi vrednosti več predmetov seštevajo. Navedeno pomeni, da bi moral odvetnik nagrado odmeriti od celotnega vtoževanega zneska, torej od vsote prvotno postavljenega zneska in povišanega zneska (kar znaša 74.000,00 EUR). Tožniku tako ne pripadata dve nagradi za postopek, od katerih bi se ena odmerila na podlagi prvotnega, druga pa od povečanega tožbenega zahtevka, kakor izhaja iz vtoževanega računa, zato gre slediti pritožbenim navedbam, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna, saj tožniku priznava ločeno nagrado za povečanje tožbenega zahtevka. Višje sodišče primeroma opozarja na situacijo skupnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe v enem postopku, s katero je oceni pritožbenega sodišča mogoče potegniti vzporednico. Sodna praksa je že zavzela stališče (1), da se v takšnem primeru pri obračunu odvetniških stroškov vrednost spornega predmeta iz tožbe in nasprotne tožbe združita v skupno vrednost spornega predmeta. Zavzeto mnenje potrjuje tudi besedilo priloge ZOdvT 'Tarifa', ki v 3. delu, v katerem določa nagrade za pravdni postopek, ne predvideva posebne nagrade za obrazložene vloge, kakor to določa npr. podpoglavje 4.6. 11. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč ne vsebuje ugotovitve glede dejstva, ali se je nasprotna tožba (tožba zaradi ugotovitve obstoja izven zakonske skupnosti, ki jo je zoper toženca vložila M. K.), za katero je tožnik obračunal samostojno nagrado za postopek, obravnavala v ločenem ali v istem postopku (torej v postopku opr. št. III P 79/2010), od česar je odvisen pravilen način obračuna odvetniških stroškov ter posledično utemeljenost glede višine tožbenega zahtevka tožnika. Zaradi pomanjkanja navedene ugotovitve je onemogočen preizkus pravilnosti uporabe ZOdvT, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče. Sodna praksa (glej zgoraj) namreč stoji na stališču, da se odvetniku enotna nagrada prizna zgolj v primeru, ko se tožba in nasprotna tožba obravnavata v istem postopku, v nasprotnem primeru pa odvetniku pripadata dve ločeni nagradi.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali se je nasprotna tožba M. K. obravnavala v ločenem postopku ali skupaj s tožbo toženca v postopku, ki se je pod opr. št. III P 79/2010 vodil pred Okrožnim sodiščem v Kranju, saj je to predpogoj za pravilno uporabo ZOdvT. Pri novem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje izhajati tudi iz materialnopravnega stališča glede načina obračuna odvetniških storitev v primeru povišanja tožbenega zahtevka.

13. Pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje še, da ni pristojno za odločanje o tem, ali je pri izdaji prvostopenjske sodbe sodeloval sodnik, ki bi po zakonu moral biti izločen. V skladu s prvim odstavkom 72. člena ZPP lahko zahtevo za izločitev sodnika poda stranka, pri čemer mora v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira svojo zahtevo za izločitev (tretji odstavek 72. člena ZPP), o zahtevi stranke za izločitev pa nato odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP).

(1) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Kopru, z dne 5. 6. 2012, opr. št. Cp 265/2012