Jedro

Tožena stranka je tožnici v pisnem opozorilu utemeljeno očitala, da spornega dne ni prišla na delo brez opravičljivega razloga, s tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Vendar pa tožena stranka ni dokazala v odpovedi očitane kršitve tožnici (da naj bi spornega dne kupcu, zaradi katerega se je sprožila alarmna naprava, nakazala, da lahko odide, ne da bi preverila blago, ki ga je ta s seboj odnesel iz trgovine), zato ni podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (krivdni razlog) . Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9. 6. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožnici (I. točka izreka sodbe), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 24. 6. 2014 ni prenehalo, temveč je trajalo do 5. 3. 2015 (II. točka izreka sodbe) ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico v roku 8 dni prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ za obdobje od 24. 6. 2014 do 5. 3. 2015 in ji za isto obdobje obračunati bruto zneske nadomestil plač, upoštevaje mesečno nadomestilo plače v znesku 765,00 EUR, od tako obračunanih zneskov odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila; kar je tožnica zahtevala več, tj. obračun in izplačilo drugih prejemkov iz delovnega razmerja za navedeno obdobje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (III. točka izreka sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna za tožnico v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v bruto znesku 6.269,28 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila; kar je tožnica iz naslova denarnega povračila zahtevala več, tj. razliko do vtoževanega zneska 13.770,00 EUR bruto, je zavrnilo (IV. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.247,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka sodbe), toženi stranki pa je v končno plačilo naložilo tudi stroške prič A.A. in B.B. (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper zavrnilni del III. in IV. točke izreka sodbe, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo do kršitve, ki je bila tožnici prav tako očitana v pisnem opozorilu, in sicer da 3. 2. 2014 ni pravočasno prišla na delo. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je glede kršitve v zvezi z urejanjem ... cone zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj pri presoji ni upoštevalo namena navodil za urejanje te cone. Ni pomembno, kdaj so se cene spreminjale in kdo jih je bil dolžan spremeniti, temveč je pomembno le, da je bila tožnica dolžna poskrbeti za pravilno označbo cen artiklov, pa tega ni storila. Da je tožnica kupcu 26. 4. 2014 z roko nakazala, da lahko zapusti trgovino kljub temu, da se je sprožila alarmna naprava, dokazujeta izpovedi prič A.A. in B.B. ter njuni pisni izjavi o tem dogodku. Sodišče prve stopnje je izpoved priče A.A. brez utemeljenega razloga ocenilo kot neprepričljivo, dokazna ocena njene izpovedi pa je tudi v nasprotju z vsebino zapisnika o zaslišanju. Tudi izpoved priče B.B., ki je kršitev zaznal neposredno, potrjuje, da je tožnica očitano kršitev z dne 26. 4. 2014 res storila, vendar sodišče prve stopnje tudi tej priči neutemeljeno ni verjelo. Sodišče prve stopnje je kršilo načelo dispozitivnosti, saj je primerjalo obveznosti varnostnika na sodišču in varnostnika pri toženi stranki, čeprav tožnica takšne primerjave sploh ni zatrjevala. Pri odločitvi ni upoštevalo, da so bile blagajničarke zadolžene za to, da kupca ob sprožitvi alarmne naprave pokličejo nazaj v trgovino. Blagajničarke so skladno izpovedale, da so prejele ustna navodila, kako morajo ravnati v primeru sprožitve alarmne naprave, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da takšnih navodil s strani tožene stranke niso prejele. Če je sodišče prve stopnje dvomilo v resničnost tega dejstva, bi moralo zaslišati tudi preostale blagajničarke in pričo C.C., katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, vendar je te dokazne predloge brez obrazložitve zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje naravo in težo tožnici očitane kršitve presojalo prav na podlagi ustnih navodil tožene stranke, zato so razlogi sodbe med seboj v nasprotju (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Blagajničarke D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H. ter varnostnik B.B. so, zaslišani kot priče, potrdili navedbe tožene stranke glede zapovedanega ravnanja blagajničark ob sprožitvi alarmne naprave, zato je sodišče prve stopnje napačno navedlo, da izpovedi blagajničark potrjujejo izpoved tožnice v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici, ostalim zaslišanim pričam pa ne. Tožnica je v tožbi postavila trditev, da očitane kršitve z dne 26. 4. 2014 ni storila, kar je tožena stranka prerekala z nasprotno trditvijo in jo dokazala z izpovedmi zaslišanih prič. S tem je procesno dokazno breme prešlo na tožnico (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 226/2013). Toženi stranki zato očitane kršitve ni bilo treba dokazovati še z videoposnetki varnostnih kamer, kot je navedlo sodišče prve stopnje, saj je bila tožnica tista, ki bi morala dokazane trditve tožene stranke ovreči z drugimi dokazi. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da posnetki nadzornih kamer obstajajo, sodišče prve stopnje pa v okviru dokaznega postopka tudi ni preverilo, ali so varnostne kamere nad blagajnami sploh aktivne. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 212. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na eni strani ugotovilo, da kršitev tožnici ni dokazana, na drugi pa, da kršitev ni bila takšne narave in teže, da nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo več mogoče, zato so razlogi izpodbijane sodbe tudi v tem delu med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima razlogov o trditvah tožene stranke glede teže kršitve, iz obrazložitve pa tudi ni razvidno, kakšna merila je pri tej presoji uporabilo sodišče prve stopnje. Razlogi sodbe so med seboj v nasprotju tudi zato, ker je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da tožnici očitana kršitev z dne 26. 4. 2014 ni takšne narave in teže, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja tožnice s toženo stranko, sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Višina denarnega povračila je odmerjena v previsokem znesku, saj sodišče prve stopnje pri odmeri ni upoštevalo, da je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala tožnica ter da bo ta v primeru ponovne zaposlitve upravičena koristiti pravice iz naslova brezposelnosti.

3. Tožnica je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

7. S pritožbeno navedbo, da je dokazna ocena izpovedi priče A.A. v nasprotju z vsebino zapisnika o njenem zaslišanju, pritožba smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožena stranka v pritožbi določno navesti, v čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedi te priče in med vsebino zapisnika o njenem zaslišanju, pa tega ni storila. Protispisnost namreč uveljavlja le s pavšalno navedbo, s katero po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, do tega pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

8. Pritožba navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru dvoma, ali so blagajničarke s strani tožene stranke prejele navodila o pravilnem ravnanju v primeru sprožitve alarmne naprave, zaslišati tudi preostale blagajničarke in pričo C.C., katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka. Po vsebini gre sicer za očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da so blagajničarke takšna navodila s strani tožene stranke prejele (18. točka obrazložitve sodbe). Ker se je sodišče prve stopnje o obstoju in vsebini (ustnih) navodil prepričalo že z zaslišanjem D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H., pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da zaslišanje zgoraj navedenih prič ni bilo potrebno.

9. Sodišče prve stopnje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu "prodajalec" za nedoločen čas, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2012 (A2). Tožena stranka je tožnici 20. 2. 2014 vročila pisno opozorilo na spoštovanje obveznosti z obvestilom o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3; v nadaljevanju: pisno opozorilo), 9. 5. 2014 pa še pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A5). Tožena stranka je tožnici 9. 6. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A8), ki je predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu.

11. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbe od 83. do 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, delodajalec pa je dolžan delavca pred tem najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo v enem letu od prejema pisnega opozorila(1) ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

12. Tožena stranka je tožnici v pisnem opozorilu očitala tri kršitve in sicer: da 2. 2. 2014 ni prišla na delo, da 3. 2. 2014 ni prišla na delo ob dogovorjeni uri ter da dela v obdobju med 3. 2. 2014 in 19. 2. 2014 v ... coni na sanitarnem oddelku ni opravljala strokovno, vestno in učinkovito. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v pisnem opozorilu utemeljeno očitala, da 2. 2. 2014 brez opravičljivega razloga ni prišla na delo, s tem pa je bil izpolnjen predpogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Ker za utemeljenost podaje pisnega opozorila delavcu zadostuje že ena kršitev delovnih obveznosti, za odločitev v zadevi ni (več) pomembno, ali je tožnica storila tudi preostali dve kršitvi, ki ji ju je tožena stranka očitala v pisnem opozorilu, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe v zvezi s tožničinim delom v ... coni na sanitarnem oddelku. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni opredelilo do očitka, da tožnica 3. 2. 2014 ni prišla na delo ob dogovorjeni uri, vendar absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kljub temu ni podana, saj glede na navedeno ne gre za odločilno dejstvo.

13. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme o obstoju zakonitega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi nosi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici v odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, ker naj bi 26. 4. 2014 kupcu, zaradi katerega se je sprožila alarmna naprava, nakazala, da lahko odide, ne da bi preverila blago, ki ga je ta s seboj odnesel iz trgovine. Ob tem naj bi varnostniku B.B., ki jo je na kršitev opozoril, odvrnila, da je kupcu sama rekla, da lahko gre, podrobnejše razlage in obrazložitve za takšno ravnanje pa naj ne bi navedla. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pri podaji obravnavane odpovedi spoštovala zakonska določila o vsebini in obliki, načinu podaje ter vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga(2) , vendar pa v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati, da je tožnica storila v odpovedi očitano kršitev. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, pritožbeno sodišče pa tej odločitvi pritrjuje iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da pisni izjavi A.A. (B18) in B.B. (B15) dokazujeta, da je tožnica storila kršitev, ki ji je bila očitana v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj pritožbeno sodišče po vpogledu v listine v spisu ugotavlja, da to ne drži. Iz teh izjav je namreč razvidno, da nihče od njiju ni videl, da bi tožnica 26. 4. 2014 ravnala na način, kot je zatrjevala tožena stranka. Tega ni potrdila niti nobena od blagajničark tožene stranke, ki so bile v postopku na prvi stopnji zaslišane kot priče (D.D., E.E., F.F., G.G. in H.H.), sodišče prve stopnje pa je verjelo tožnici, ki je, zaslišana kot stranka, očitano kršitev zanikala. Pritožba tudi zmotno navaja, da je varnostnik B.B. tožničino kršitev zaznal neposredno, saj iz izpovedi te priče in priče A.A., ki ju je sodišče prve stopnje ocenilo kot neprepričljivi, izhaja le, da naj bi jima tožnica očitano ravnanje (kasneje) priznala. Pritožba se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, vendar pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da sodišče skladno z določbo 8. člena ZPP(3) prosto presoja izvedene dokaze in glede tega ni vezano na nobena dokazna pravila. Ker se je sodišče prve stopnje o verodostojnosti izpovedi zaslišanih strank in prič lahko prepričalo z neposrednim vtisom na glavni obravnavi, v izpodbijani sodbi pa je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj pričama A.A. in B.B. ni verjelo (19. in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, saj za to ni utemeljenega razloga.

15. Čeprav pritožba zatrjuje nasprotno, je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo, da so bile pri toženi stranki blagajničarke zadolžene za to, da kupca ob sprožitvi alarmne naprave pokličejo nazaj v trgovino. To je razvidno iz 18. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je primerjalo obveznosti varnostnika pri toženi stranki z obveznostmi varnostnika na sodišču, saj to iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.

16. Glede pritožbenega nasprotovanja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so vse zaslišane priče potrdile izpoved tožnice glede pravilnega ravnanja v primeru sprožitve alarmne naprave, pritožbeno sodišče odgovarja, da za odločitev v zadevi niti ni bistveno, kakšna navodila so blagajničarke za tak primer dobile od tožene stranke. To bi bilo namreč relevantno le v primeru, če bi tožena stranka v postopku na prvi stopnji uspela dokazati, da je tožnica kritičnega dne ravnala na način, kot ji je bilo očitano v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj bi se le v tem primeru postavilo vprašanje, ali je tožnica s tem ravnanjem kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

17. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi skladnih izpovedi zaslišanih prič ugotovilo, da so nad blagajnami v poslovalnici tožene stranke nameščene varnostne kamere, je pri presoji upoštevalo tudi dejstvo, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni navajala, da bi videoposnetke nadzornih kamer pregledala, niti teh posnetkov ni predložila. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi bilo iz videoposnetkov lahko jasno razvidno, ali je tožnica 26. 4. 2014 kupcu resnično pustila oditi, ne da bi pregledala blago, ki je sprožilo varnostni alarm. Pritožba navaja, da je bila glede na določbo 212. člena ZPP(4) tožnica tista, ki bi v postopku na prvi stopnji morala od tožene stranke zahtevati, da posnetke predloži, ker tega ni storila, pa je izgubila možnost, da bi z izvedbo tega dokaza ovrgla že dokazane navedbe tožene stranke. V zvezi s tem se pritožba sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sklepu, opr. št. VIII Ips 226/2013 z dne 23. 4. 2014, saj naj bi tudi v obravnavanem primeru prišlo do prevalitve procesnega dokaznega bremena na tožnico. Vrhovno sodišče RS je v navedeni zadevi obravnavalo vprašanje (pravilne) vročitve pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je v tožbi postavil trditev, da mu pisno opozorilo ni bilo vročeno, to pa je tožena stranka prerekala z nasprotno trditvijo in v dokaz predložila pisno opozorilo, na katerem je tožnik s svojim podpisom potrdil njegov prejem. Vrhovno sodišče RS je ob takem dokazu zavzelo stališče, da je dokazno breme za nadaljnjo trditev, da kljub potrditvi vročitve s podpisom ta ni bila opravljena, na tožniku. Po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ne gre za primerljivo zadevo, saj tožena stranka svojih navedb glede tožničinega nepravilnega ravnanja ni uspela dokazati, zato do prevalitve procesnega dokaznega bremena ni prišlo, posledično pa pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP.

18. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka v odpovedi očitane kršitve tožnici ni dokazala, ni bilo potrebe po tem, da bi presojalo težo same kršitve v smislu, ali ta predstavlja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb v zvezi s tem. Ugotovitev, da očitana kršitev (tudi sicer) po oceni sodišča prve stopnje ni takšne teže in narave, da bi onemogočala nadaljevanje dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, če sodišče ugotovi, da so zanjo izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 118. člena ZDR-1. Ker med ugotovitvijo, da tožnica očitane kršitve ni storila in navedbo, da očitana kršitev ni takšne narave, da bi onemogočala nadaljevanje dela tožnice pri toženi stranki, ni nikakršnega nasprotja, je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi iz tega razloga neutemeljen.

19. V skladu z določbo prvega odstavka 118. člena ZDR-1 lahko sodišče na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V skladu z drugim odstavkom istega člena sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

20. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb obeh strank ugotovilo, da med njima ni več zaupanja in da izboljšanja njunega odnosa ni mogoče pričakovati, zato je na predlog tožnice z dnem izdaje sodbe (5. 3. 2015) pogodbo o zaposlitvi razvezalo, tožnici pa prisodilo denarno povračilo v višini osmih bruto plač. Glede na zgoraj navedene kriterije je pri odmeri višine povračila pravilno upoštevalo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 15 let, da so njene zaposlitvene možnosti zaradi starosti (48 let) zmanjšane ter da tožnica zaradi obravnavane odpovedi ni bila upravičena do nadomestila za primer brezposelnosti (3. alineja drugega odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela - ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine povračila pravilno upoštevalo tudi pravice, ki jih je tožnici z izpodbijano sodbo priznalo do datuma prenehanja delovnega razmerja (glej III. točko izreka izpodbijane sodbe) in razlog, zaradi katerega je izpodbijana odpoved nezakonita, tj. neizkazanost tožnici očitane kršitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je denarno povračilo v višini osmih bruto plač primerno, saj je primerljivo z višinami denarnih povračil, ki se sicer prisojajo v podobnih primerih, zato je nasprotno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Pritožbeno sodišče na pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila moralo upoštevati, da je sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi predlagala tožnica ter da bo tožnica v primeru ponovne zaposlitve upravičena do nadomestila za primer brezposelnosti, še odgovarja, da ti dve okoliščini po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 ne vplivata na odmero denarnega povračila, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

21. Ker je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna, se tožena stranka neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka v V. (odločitev o stroških tožnice) in VI. točki (odločitev o stroških prič A.A. in B.B.) izreka izpodbijane sodbe. V skladu z načelom pravdnega uspeha iz 154. člena ZPP je namreč sodišče prve stopnje te stroške pravilno naložilo v plačilo toženi stranki.

22. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).

(1) Razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.

(2) Glej določbe od 83. do 88. člena ZDR-1. (3) Ta določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

(4) Ta določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.