Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni bil neopravičeno odsoten z dela. Prav tako tožena stranka tožniku v postopku izredne odpovedi ni omogočila zagovora niti ga ni seznanila z očitki, ki naj bi bili razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaoposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni bil podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku po 4. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 4. 2015 nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku od 7. 4. 2015 do 15. 8. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo v znesku 801,00 EUR bruto oziroma nadomestilom plače, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti vse prispevke in davščine ter dobljeni neto znesek plače oziroma nadomestila plače izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec, za tožnika posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovanje (II. točka izreka). Dalje je toženi stranki naložilo, naj tožniku iz naslova denarnega povračila obračuna 2.403,00 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter izplača pripadajoči neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Naložilo ji je še povračilo tožnikovih stroškov tega postopka v znesku 560,90 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da gre za bistveno kršitev materialno procesnih predpisov sodišča, saj je sodišče predlagalo določeni rok obravnave, ga preložilo in o tem je toženo stranko obvestilo, nato pa brez obvestila toženi stranki izvedlo obravnavo na novi datum, čeprav je tožena stranka v pisnem predlogu predlagala njeno preložitev in navedla okoliščine za to. Navaja, da ne more sprejeti dejstva, da je tožnik opravljal delo od 7. 4. do 15. 8. 2015, saj je bilo delovno razmerje sklenjeno od 30. 3. 2015 do 30. 7. 2015, kar je čas poskusnega dela. Trdi, da tožnik tretji delovni dan ni dosegel pogodbenih obveznosti, ki jih ima delodajalec do naročnika, delovna skupina pa je dala jasno vedeti, da z delom tožnika ne more doseči pričakovane norme nemškega naročnika. Pove, da so se zato z vodstvom podjetja dogovorili, da se sodelovanje s tožnikom sporazumno prekine. Navaja, da se je tožnik tretji dan z isto delovno skupino vrnil nazaj v Slovenijo, pri čemer je bil obveščen, naj se oglasi pri toženi stranki zaradi sporazumne prekinitve delovnega razmerja v poskusnem obdobju. Trdi, da tega tožnik ni storil niti se ni oglašal na telefonske pozive, ko pa se je končno oglasil, se je strinjal, da se mu na dom prinese sporazumna odpoved delovnega razmerja, ki mu je bila še isti dan v pisni obliki dostavljena na dom. Pove, da se tožnik od vročitve sporazumne odpovedi pogodbe ni več oglasil na telefonske pozive in je prekinil stike s toženo stranko. Poudarja, da je tožnik opravljal delo le tri dni. Navaja, da ni mogla storiti ničesar drugega, kot da je predlagala sporazumno prekinitev delovnega razmerja po delovnopravni zakonodaji. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo eno ključnih dejstev, namreč da se je tožnik zadolžil za varnostno obleko, obuvala ter prejel predujem v višini 200,00 EUR. Po njenem mnenju je tožnik zagrešil kaznivo dejanje, saj podjetju ni vrnil zaščitnih sredstev po zadolžnici. Pove, da je bil tožnik osmi dan po tem, ko se ni javil na telefonski poziv in ne pri toženi stranki, s priporočeno pisemsko pošiljko obveščen o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja še, da je tožnik predložil podjetju transakcijski račun svojega sorodnika, saj se je hotel izogniti plačilu dohodnine. Sklicuje se na listinske dokaze, ki jih je poslal sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2015, v kateri je tožena stranka tožniku očitala hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1). Ugotovilo je, da je izredna odpoved nezakonita, ker tožnik ni bil neopravičeno odsoten z dela, tožena stranka pa mu v postopku izredne odpovedi ni omogočila zagovora niti ga ni seznanila z očitki, ki naj bi bili razlog za podajo izredne odpovedi. Odločitev je pravilna, saj je tožena stranka kršila tako postopkovne določbe ZDR-1 v zvezi s podajo izredne odpovedi, odpoved pa tudi po vsebini ni bila utemeljena.

6. V pritožbi zatrjevana kršitev pravil pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni preklicalo naroka za glavno obravnavo ter da o tem ni obvestilo tožene stranke, ni podana. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje najprej razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo 1. 7. 2015, tožena stranka pa je svoj izostanek s tega naroka pisno opravičila z navedbami, da se direktor tožene stranke tega naroka ne bo mogel udeležiti, ker je službeno zadržan na terenu. Dokaza za to ni predložil. Sodišče prve stopnje je ne glede na to poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo preložilo na 9. 9. 2015, vendar tožena stranka tudi na ta narok ni pristopila, čeprav svoje odsotnosti ni opravičila, tako da tudi tega dne narok ni bil opravljen in je sodišče prve stopnje za poravnalni in prvi narok za glavno obravnavo določilo datum 4. 11. 2015. Nato je zaradi zaprisege sodnikov porotnikov sodišče prve stopnje ta narok dne 13. 10. 2015 preklicalo in preložilo na 11. 11. 2015. Tožena stranka je sodišču 5. 11. 2015 poslala prošnjo za prestavitev obravnave na mesec januar 2016, v kateri je navedla, da njen zakoniti zastopnik ne more priti na narok. Sodišče prve stopnje je pravilno narok izvedlo 11. 11. 2015 v odsotnosti tožene stranke. S tem ni kršilo določb pravdnega postopka, saj tožena stranka v prošnji z dne 5. 11. 2015 ni navedla nobenih razlogov, ki bi opravičevali njen izostanek. Skladno z določbo prvega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi. Ker tožena stranka razlogov sploh ni navedla, sodišče prve stopnje njihove upravičenosti sploh ni moglo presojati, zato je ravnalo pravilno, ko naroka ni preložilo. Prav tako pa ni kršilo določb postopka s tem, da tožene stranke ni posebej obveščalo o tem, da naroka za glavno obravnavo ne bo preložilo. Kadar stranka predlaga preložitev naroka za glavno obravnavo in sodišče temu predlogu ne ugodi, sodišče ni dolžno posebej obveščati stranke, da bo narok za glavno obravnavo vseeno opravilo. Sodišče je dolžno stranke obvestiti le, če je predlogu za preložitev obravnave ugodeno. Iz dejstva, da sodišče prve stopnje tožene stranke ni obvestilo, da bo narok preložilo, bi tožena stranka morala vedeti, da se bo narok opravil. Nobena določba ZPP ne zavezuje sodišča, da o svoji negativni odločitvi o prošnji stranke za preložitev glavne obravnave stranko obvešča, zato tudi ni mogoče prvostopenjskemu sodišču očitati nobene bistvene postopkovne kršitve (prim. s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 1526/2014 z dne 8. 10. 2014).

7. Pritožbene navedbe, da tožnik ni opravljal dela od 7. 4. do 15. 8. 2015, sicer držijo, vendar pa sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo pravic iz delovnega razmerja za to obdobje zato, ker bi delal, pač pa v posledici ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne drži pritožbena navedba, da je bila pogodba o delovnem razmerju (pravilno: o zaposlitvi) sklenjena od 30. 3. do 30. 7. 2015, saj iz prvega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 3. 2015 izhaja, da je bila sklenjena od 30. 3. 2015 do 30. 3. 2017 zaradi povečanega obsega dela. Na odločitev o zakonitosti podane izredne odpovedi ne vpliva, da je bilo v drugem odstavku istega člena dogovorjeno poskusno delo v trajanju treh mesecev. Tožena stranka zmotno meni, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena le za čas trajanja poskusnega dela. Ob tem je treba dodati, da je bila izredna odpoved tožniku podana zaradi neupravičene odsotnosti z dela in ne zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (pri čemer se v takem primeru pogodbo o zaposlitvi redno odpove).

8. Nebistvene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sporazumno prekinitev delovnega razmerja, saj v predmetni zadevi delovno razmerje tožniku ni prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, temveč na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka. Tožena stranka si v pritožbi prizadeva dokazati, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena, ker so v delovni skupini, v kateri je bil tožnik, ugotovili, da z njegovim delom ne morejo doseči pričakovane norme nemškega naročnika. S tem smiselno priznava, da ne drži njena trditev, da tožnika neopravičeno ni bilo na delo. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo, da tožnik ni bil neopravičeno odsoten z dela, saj mu je tožena stranka naročila, naj se 7. 4. 2015 ne vrača več na delovišče v Nemčijo. Tožena stranka po vsebini smiselno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedjo tožnika in presojo listinskih dokazov. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoj zaključek o verodostojnosti ali neverodostojnosti zaslišanega pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, tožena stranka pa je bila z naroka za glavno obravnavo neopravičeno odsotna. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki smiselno izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

9. Pritožbene navedbe, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal le tri dni, na odločitev v zadevi ne morejo vplivati, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za to na strani tožene stranke. Na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi ne vpliva trditev, da je tožnik prejel od tožene stranke delovna sredstva (obleko in čevlje) ter da naj bi prejel predujem v višini 200,00 EUR, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni opredeljevalo do teh trditev v postopku. Za predmetni sodni postopek so pravno nepomembne pritožbene navedbe v zvezi s tem, da naj bi zaradi nevrnitve zaščitnih sredstev tožnik zagrešil kaznivo dejanje ter navedbe, da naj bi tožnik za izplačilo plače navedel transakcijski račun sorodnika zaradi izogibanja plačilu dohodnine.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).