Jedro

Navedba o finančnih težavah družbe, o blokadi transakcijskega računa, skupaj s sklicevanjem tožeče stranke na določilo 34. člena ZFPPIPP (ki določa, kdaj postane družba insolventna), zadošča za ugotovitev, da je tožba (popravljivo) nesklepčna. Ker pa je sporni življenjski primer primer opisan pomanjkljivo (in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost), je z dodatnimi navedbami (o insolventnosti dolžnika in o vednosti poslovodstva glede insolventnosti) še mogoče doseči sklepčnost, na kar mora sodišče tožečo stranko (praviloma) opozoriti in jo pozvati k odpravi nesklepčnosti.

Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka tožečo stranko moralo pozvati k odpravi nesklepčnosti. Glede na to, da ima tožeča stranka pooblaščenca, ki je odvetnik, bo zadostoval dokaj splošni poziv (skopo opozorilo brez podrobnejše utemeljitve, saj bi bili vsebinsko bolj poglobljeni napotki v nasprotju z delitvijo dela med posameznimi subjekti v okviru pravosodnega sistema, aktivnost sodišča in s tem podrobnost in konkretnost poziva na odpravo nesklepčnosti pa je odvisna tudi od skrbnosti, ki jo sme sodišče pričakovati od stranke). Zaradi načela nepristranskosti sodišča in načela kontradiktornosti se poziv vroči tudi toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I.) zavrglo odgovor tožene stranke na tožbo in (II.) izdalo zavrnilno zamudno sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene, da v stečajno maso družbe E. d. o. o. - v stečaju plača odškodnino v znesku 47.943,41 EUR s pripadki.

2. V pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe tožeča stranka uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijani II. točki razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi 42. člena ZFPPIPP, ki ureja odškodninsko odgovornost poslovodstva v razmerju do upnikov v primeru stečajnega postopka nad družbo. V skladu s to določbo je poslovodstvo upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker v stečajnem postopku niso dosegli popolnega plačila, če je bil nad družbo začet stečajni postopek in če je poslovodstvo pred začetkom stečajnega postopka kršilo svoje obveznosti iz 34. do 39. člena ZFPPIPP, ki nastanejo v primeru, če družba postane insolventna. Za odškodninsko odgovornost poslovodstva po 42. členu ZFPPIPP morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: začetek stečajnega postopka nad družbo, protipravnost ravnanja poslovodstva po tem, ko je družba postala insolventna, nastanek nedopustne škode, vzročna zveza med protipravnostjo ravnanja poslovodstva in škodo ter krivda. Sodišče prve stopnje je navedlo, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je bila družba E. d. o. o. v času storitve oziroma opustitve očitanih ravnanj tožencu insolventna in da je toženec takrat to vedel oziroma bi moral vedeti, temveč je trdila le, da je imela finančne težave, to pa še ne predstavlja insolventnosti družbe v smislu ZFPPIPP. Ker je ugotovilo, da ni podana ena od predpostavk odškodninskega zahtevka (protipravnost), je sklenilo, da je tožba nesklepčna. Pojasnilo je, da je ugotovljena nesklepčnost neodpravljiva, ker je ocenilo, da sanacija zmotne trditvene podlage (da za uveljavljanje zahtevkov po 42. členu ZFPPIPP zadošča že slabo finančno stanje (in ne insolventnost družbe)) presega materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP. Ocenilo je, da je tožeča stranka zmotno razlagala materialno pravo in je s tožbo zahtevala nekaj, česar ni upravičena zahtevati.

6. Sodišče izda zavrnilno zamudno sodbo, kadar iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. To lahko stori brez vračanja tožbe tožencu s pozivom za odpravo nesklepčnosti le, če je očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku (tretji in četrti odstavek 318. člena ZPP).

7. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni (izrecno) zatrjevala, da je bila družba E. d. o. o. insolventna v času sklenitve Sporazuma o fiduciarnem odstopu terjatev v zavarovanje, s katerim je družba E. d. o. o. odstopila družbi H. d. o. o. svojo bodočo terjatev v zavarovanje, temveč navedla le, da je imela navedena družba v letu 2011 že več kot dva meseca blokiran račun ter da imela v letu 2011 določene finančne težave, to stanje pa je trajalo vse do začetka stečajnega postopka.

8. Višje sodišče soglaša s pritožbo, da ne gre za neodpravljivo nesklepčnost v primeru, ko je tožba nesklepčna zato, ker v opisu dejanskega stanja manjkajo določene navedbe. Takšna nesklepčnost bi bila podana le, če tudi iz popolnega opisa življenjskega primera ne bi izhajala pravna posledica, ki jo s s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka. Po presoji višjega sodišča navedba o finančnih težavah družbe, o blokadi transakcijskega računa, skupaj s sklicevanjem tožeče stranke na določilo 34. člena ZFPPIPP (ki določa, kdaj postane družba insolventna), zadošča za ugotovitev, da je tožba (popravljivo) nesklepčna. Ker pa je sporni življenjski primer primer opisan pomanjkljivo (in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost), je z dodatnimi navedbami (o insolventnosti dolžnika in o vednosti poslovodstva glede insolventnosti) še mogoče doseči sklepčnost, na kar mora sodišče tožečo stranko (praviloma) opozoriti in jo pozvati k odpravi nesklepčnosti.

9. Sodišču prve stopnje tega ne bi bilo treba storiti le v primeru, če bi bilo očitno, da družba E. d. o. o. v spornem obdobju sploh ni mogla biti insolventna. Česa takega pa sodišče prve stopnje ne ugotavlja: ugotavlja le, da prej navedene trditve tožeče stranke ne zadostujejo za to, da bi bilo (že samo na njihovi podlagi) mogoče govoriti o insolventnosti. Ker pa po oceni višjega sodišča te trditve insolventnosti ne izključujejo, temveč prej kažejo nanjo, je mogoče zaključiti, da tožeča stranka svoje trditve vsekakor lahko ustrezno dopolnila.

10. Navedba tožeče stranke, da je blokada transakcijskega računa družbe E. d. o. o. trajala od leta 2011 pa do 9.6.2014, ko je banka račun zaprla, višje sodišče ni upoštevalo, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbi je zato ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj storjene kršitve v pritožbenem postopku glede na njeno naravo ni mogoče odpraviti. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka tožečo stranko moralo pozvati k odpravi nesklepčnosti. Glede na to, da ima tožeča stranka pooblaščenca, ki je odvetnik, bo zadostoval dokaz splošni poziv (skopo opozorilo brez podrobnejše utemeljitve, saj bi bili vsebinsko bolj poglobljeni napotki v nasprotju za delitvijo dela med posameznimi subjekti v okviru pravosodnega sistema, aktivnost sodišča in s tem podrobnost in konkretnost poziva na odpravo nesklepčnosti pa je odvisna tudi od skrbnosti, ki jo sme sodišče pričakovati od stranke). Zaradi načela nepristranskosti sodišča in načela kontradiktornosti se poziv vroči tudi toženi stranki. Če bo tožeča stranka nesklepčnost pravočasno odpravila, bo sodišče tožbo znova vročilo v odgovor in če tožena stranka tudi takrat, ko bo seznanjena s pogledi sodišča na sklepčnost tožbe in z odzivom tožeče stranke nanjo, na tožbo ne bo odgovorila, bo sodišče lahko izdalo zamudno sodbo (tretji in četrti odstavek 318. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožeče stranke in stroških tožene stranke, priglašenih v odgovoru na pritožbo, je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).