Jedro

Tožnik je vložil proti tožencu negatorno tožbo v smislu določil 42. in 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Cilj navedene tožbe je v prenehanju pravnega in dejanskega vznemirjanja lastninske oziroma solastninske pravice. Tožnik mora dokazati, da je vznemirjen pri izvrševanju svojih pravic, ni pa mu treba dokazovati, da toženec nima pravice do svojih dejanj oziroma posegov. Po navedenih določilih je to v dokaznem bremenu toženca. V obravnavanem primeru je moral torej toženec dokazati, da je imel soglasje solastnika za v tožbi očitane posege. V tem pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti uspel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan odstraniti vse prizidane in na novo postavljene dele objekta na parc. št. 711/29 k.o. ..., in sicer stopnice, škarpo na zgornjem delu parcele, nasuto zemljo in pesek ter vzpostaviti prehod med pritličjem in prvim nadstropjem, odpreti ploščo in namestiti stopnice na notranji strani objekta, kot je bilo to v času izdaje sklepa o dedovanju, in da se je v bodoče dolžan vzdržati vseh posegov v solastnino omenjene parc. št.. Hkrati je tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 147.737,00 SIT in sklenilo, da se zavrne tožnikov predlog na oprostitev plačila sodnih taks. Proti sodbi in sklepu sodišča prve stopnje je tožnik vložil pravočasno pritožbo brez opredelitve pritožbenih razlogov. Predlagal je, da pritožbeno sodišče istočasno obravnava pritožbo proti sodbi in sklepu Okrajnega sodišča v Cerknici, opr. št. 128/98, in pritožbo proti sodbi in sklepu Okrajnega sodišča v Cerknici, opr. št. P 56/97, kjer toženec toži tožnika. Navedel je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je toženec prvi in brez pisnega soglasja posegel v skupno lastnino. Po njegovem mnenju ni pomembno, katera dela je toženec opravil. Med pravdnima strankama je obstajal dogovor o uporabi predmeta lastninske pravice, vendar je toženec dela zaključil, delom tožnika pa ni nasprotoval. Sodišče je odločilo pristransko, ker ne obstaja pisni dogovor. Razpravljajoči sodnik je spreminjal dejstva v zvezi s plačilom sodnih taks, ki je plačana že skoraj dve leti. Sodnik je priredil trditev, da preživlja M. F., ki je brez sredstev za preživljanje. Priredil jo je samo zato, da ga je v nadaljevanju obtožil, da ima dohodke mimo evidence za to pristojnih organov. Iz sodnikovega ravnanja se vidi nestrpnost do njega in pristransko sojenje. Pritožba ni utemeljena. Tožnik v pritožbi predlaga skupno obravnavanje pritožb v tej zadevi in zadevi opr. št. P 56/97, vendar pa takšnega procesnega dejanja pritožbenega sodišča Zakon o pravdnem postopku ne predvideva (v nadaljevanju ZPP). Združitev dveh ali več zadev v skupno obravnavanje je po določilu 300. člena ZPP pridržano izključno sodišču prve stopnje. Pritožbeno sodišče lahko odloča v večih zadevah hkrati le, če so bile te združene po navedenem določilu in če je bila o njih izdana skupna sodba. V obravnavani zadevi ni šlo za takšno situacijo, so pa bili podatki iz spisa opr. št. P 56/97 tudi v obravnavani zadevi del trditvenega in dokaznega gradiva. V tej vsebini jih je presojalo tudi pritožbeno sodišče v tem pritožbenem postopku. Tožnik je vložil proti tožencu negatorno tožbo v smislu določil 42. in 43. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Cilj navedene tožbe je v prenehanju pravnega in dejanskega vznemirjanja lastninske oziroma solastninske pravice. Tožnik mora dokazati, da je vznemirjen pri izvrševanju svojih pravic, ni pa mu treba dokazovati, da toženec nima pravice do svojih dejanj oziroma posegov. Po navedenih določilih je to v dokaznem bremenu toženca. V obravnavanem primeru je moral torej toženec dokazati, da je imel soglasje solastnika za v tožbi očitane posege. V tem pa je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v celoti uspel. Obstoj soglasja tožnika za dela navedena v tožbenem zahtevku izhaja tako iz trditev pravdnih strank, iz izvedenih dokazov v tej in zadevi opr. št. P 56/97, v kateri nastopata pravdni stranki v obrnjenih procesnih vlogah in v kateri tožnik temelji svoj ugovor prav na dogovoru pravdnih strank (kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje), navsezadnje pa tudi iz tožnikovih pritožbenih navedb. Očitno je za tožnika sporen obseg dogovora oziroma ali se ta nanaša tudi na gradnjo prizidkov, ki jih je zagradil on, kar pa ni več predmet obravnavanja v tej zadevi. Iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrniti predloga za oprostitev plačila sodnih taks, prav tako pa so korektni tudi razlogi, na katerih navedena odločitev temelji. Sodišče prve stopnje je pač moralo ugotoviti in presoditi pravnorelevantna dejstva, na katerih temelji uporaba oziroma neuporaba določila 3. odstavka 168. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je o navedenem predlogu moralo odločiti, saj ga je tožnik postavil, med postopkom pa ga ni umaknil. Kot izhaja iz podatkov spisa, pa v nasprotju s svojimi pritožbenimi trditvami, sodne takse tudi ni plačal.