Jedro

Nemožnost izpolnitve mora zatrjevati stranka, katere izpolnitev je nemogoča, hkrati pa mora dokazati, da za vzrok nezmožnosti ni odgovorna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2013 dalje do plačila in toženi stranki naložilo v plačilo 1.532,72 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni prvostopenjsko sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Bistveno vprašanje v tej zadevi je, kakšne pravne posledice nastopijo v primeru, ko izpolnitev ene stranke postane nemogoča zaradi ravnanja obeh strank. Če je nemožnost izpolnitve povzročila že tožeča stranka sama, niso pomembna ravnanja tožene stranke, saj je njena obveznost z nemožnostjo izpolnitve prenehala. Prvi odstavek 117. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ne ureja položaja, ko izpolnitev obveznosti ene stranke postane nemogoča zaradi ravnanja obeh strank. To pravno praznino je treba napolniti z uporabo analogije, razlaga pa mora biti v skladu s temeljnimi pravili, ki veljajo za vzajemne pogodbe. Rešitev izpodbijane sodbe, po kateri je tožnik pridobil zadnji obrok kupnine, tožena stranka pa v zameno ni dobila ničesar, ne more biti v skladu z načelom enake vrednosti dajatev. Edina ustrezna rešitev nastale situacije je prenehanje nasprotne obveznosti tožene stranke po analogiji s prvim odstavkom 116. člena OZ, tožnik pa ima zahtevek za povračilo škode. Zgolj na ta način je mogoče z upoštevanjem deljene odgovornosti za nemožnost izpolnitve vzpostaviti enakovrednost dajatev pogodbenih strank. Ker pa je sodišče zmotno štelo, da ni pomembno, ali je tožeča stranka povzročila nemožnost izpolnitve, ni ugotavljalo s tem vprašanjem povezanih dejstev. Zavrnilo je vse dokazne predloge, s katerimi je tožena stranka želela dokazati, da uporabno dovoljenje ne bi bilo izdano, čeprav bi bil sistem ogrevanja vgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Dokazni predlog tožene stranke je zavrnilo brez obrazložitve in s tem prekršilo načelo kontradiktornosti in enakega obravnavanja strank. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je nemožnost izpolnitve časovno najprej povzročila tožeča ali tožena stranka. Nepravilna je ugotovitev, da je za nemožnost pridobitve uporabnega dovoljenja v delu, ki je posledica spremembe sistema ogrevanja v objektu, odgovorna tožena stranka. V odgovoru na tožbo je pojasnila, da je bil sistem ogrevanja spremenjen na podlagi dogovora med pravdnima strankama. Sodišče je izpoved direktorja v tej smeri označilo za neprepričljivo, ni pa niti ugotavljalo, ali je bil sistem ogrevanja spremenjen pred ali po izdaji odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. Če bi sodišče pravilno in popolno raziskalo dejansko stanje, bi ugotovilo, da so bile napake na objektu takšne, da je tožnik že pred zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja gotovo vedel, da uporabnega dovoljenja ne bo mogel pridobiti in zahteval od tožene stranke, da odstrani ovire, ki preprečujejo izdajo uporabnega dovoljenja. Poleg tega sodišče ni ovrednotilo dejstva, da je tožnik tudi v drugem stanovanju spremenil način ogrevanja. Če ne bi bilo dogovora, ne bi bilo spremembe načina ogrevanja. Tožnik itak ne bi mogel pridobiti uporabnega dovoljenja, saj je tudi v drugi enoti spremenil način ogrevanja. Od podpisa pogodbe do pridobitve uporabnega dovoljenja bi moral tožnik izvesti številne aktivnosti, pa jih ni. Zato ne bi mogel v roku enega leta od sklenitve pogodbe pridobiti uporabnega dovoljenja tudi, če bi bil vgrajen sistem ogrevanja na toplotno črpalko voda – zrak.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Edini namen pritožbe je zamegljevanje realnih dejstev. Edini dogovor med pravdnima strankama je bil, da se je na predlog tožene stranke namesto enostanovanjskega zgradil dvostanovanjski objekt. Za spremembo je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Razlogi za nepridobitev uporabnega dovoljenja so izključno v ravnanju tožene stranke, ki je v objekt inštalirala sistem ogrevanja v nasprotju s projekti in izdanim dovoljenjem. Uporabno dovoljenje se pridobiva za vsako stanovanjsko enoto ločeno. Opozarja, da je tožena stranka objekt prevzela, nobenih napak ni grajala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Utemeljilo jo je z jasnimi in popolnimi razlogi, katerim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. V odgovor pritožbenim navedbam pa pojasnjuje: Pritožba ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je izpolnitev s prodajno pogodbo, ki sta jo 25. 9. 2012 sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju: Pogodba), dogovorjene obveznosti tožnika, da v roku enega leta toženi stranki predložiti uporabno dovoljenje za stanovanje, ki ga je kupila tožena stranka, nemogoča. Tudi tekom postopka na prvi stopnji tožena stranka ni zatrjevala, da bi bila pridobitev uporabnega dovoljenja možna. Nemožnost izpolnitve mora zatrjevati stranka, katere izpolnitev je nemogoča, hkrati pa mora dokazati, da za vzrok nemožnosti ni odgovorna (prim. 240. člen OZ).(1) Tožeča stranka je navedeno zatrjevala in s predloženimi dokazi tudi dokazala. Tožena stranka pa se je branila, da tožnik ni uspel pridobiti uporabnega dovoljenja, ker je izvedel gradnjo v nasprotju s pridobljenim gradbenim dovoljenjem, ki je bilo izdano za gradnjo enostanovanjskega objekta, zgradil pa je dvostanovanjsko hišo, ter da je do spremembe sistema ogrevanja prišlo v dogovoru med pravdnima strankama. Trditev o dejstvih, s katerimi je tožena stranka utemeljevala svoje ugovore, ni uspela dokazati. Višje sodišče soglaša z zaključki prvostopenjskega, da je tožeča stranka objekt zgradila skladno s spremenjenim gradbenim dovoljenjem, ki je bil izdan za gradnjo dvostanovanjskega objekta, in da je bila tožena stranka seznanjena s spremenjenim gradbenim dovoljenjem. Tudi v spremenjenem gradbenem dovoljenju je bila za ogrevanje predvidena toplotna črpalka zrak – voda, tožena stranka pa je vgradila sistem ogrevanja na elektriko. Materialnopravno pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da nemožnost izpolnitve tožeče stranke izvira iz sfere tožene stranke. Zato je na podlagi prvega odstavka 117. člena OZ obveznost tožeče stranke ugasnila, obveznost tožene stranke plačati preostanek kupnine 13.000,00 EUR, pa ne.

6. Predmet pogodbe je bilo stanovanje. Da ji stanovanje ne bi bilo prodano, tožena stranka ne zatrjuje, prav tako ne, da je uveljavljala kakršnekoli napake na predmetu pogodbe. Zato s tretjim ugovornim razlogom – da je bil neurejen vodovodni priključek, napake v izvedbi elektroinštalacij, neustrezna zunanja ureditev objekta, v tej pravdi ne more uspeti. Za uspeh bi morala namreč zatrjevati in dokazati, da je grajala stvarne napake, da jih tožeča stranka ni odpravila in da zato ni bila mogoča pridobitev uporabnega dovoljenja. Sodišče zato dokazov, ki naj bi utemeljevali navedbe tožene stranke o napakah, ni bilo dolžno izvesti. Sicer pa tožena stranka dokazov v tej smeri niti predlagala ni. Angažiranje izvedenca gradbene stroke, ki bi po potrebi pritegnil izvedenca s področja strojnih inštalacij, je predlagala tožeča stranka v dokaz svojih trditev, ki pa jih je uspela dokazati že z drugimi dokazi. Izvedbi dokaza z izvedencem je tožena stranka nasprotovala (gl. drugo stran zapisnika z naroka, v spisu list. št. 34). Tudi v pritožbi tožena stranka ne konkretizira, katere dokaze bi moralo sodišče izvesti, in neresnična je pritožbena trditev, da sodišče zavrnitve izvedbe predlaganih dokazov ni obrazložilo. Katerih dokazov in zakaj ni izvedlo, je sodišče pojasnilo v odstavku, ki se začne na koncu tretje strani izpodbijane sodbe. Po obrazloženem so neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi načela kontradiktornosti, enakega obravnavanja strank in v pritožbi neopredeljenih določb postopka.

7. Sodišče je vezano na trditveno podlago strank (7. in 212. člen ZPP) in prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotavljalo dejstva, ki so bila relevantna glede na substancirane ugovore tožene stranke. V pritožbi tožena stranka prilagaja trditve ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bila seznanjena s spremembo gradbenega dovoljenja. V tem delu gre za nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), zato višje sodišče nanje ne bo odgovarjalo (gre za očitke sodišču, da ni ugotavljalo kaj je bilo pred in kaj po spremembi gradbenega dovoljenja ter na tem temelječe graje dokazne ocene). Ali je bilo mogoče pridobiti uporabno dovoljenje za drugo stanovanje, ni relevantno, ker se, kot je pojasnil tožnik, uporabno dovoljenje pridobiva za vsako enoto posebej. Ker je tožeča stranka dokazala, da je vzrok za nemožnost izpolnitve njene obveznosti na strani tožene stranke, so pritožbene navedbe o deljeni odgovornosti za nemožnost izpolnitve brezpredmetne.

8. V pritožbi uveljavljeni razlogi niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka: tožeča zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena pa, ker pritožbenih stroškov ni priglasila (163. člen ZPP).

Op. št. (1): Gl. komentar M. Juharta, k 116. členu v: Obligacijski zakonik s komentarjem – Splošni del, prva knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani, leta 2003, stran 612 in 613.