Jedro

Jezikovna razlaga določbe 1. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP (1998), po kateri je pravna kršitev podana le, če voznik vozila, ki ga drug voznik že prehiteva, prehiti, to je prehitevanje že prehitevanega vozila prične in tudi dokonča, je življenjsko in tudi pravno nelogična in v nasprotju z vsebino zakona.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 18.4.2007 kršena določba 1. odstavka 325. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kopru je obdolženega V.T. s sodbo z dne 13.10.2006 spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen 1 mesec zapora s preizkusno dobo eno leto in mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 18.4.2007 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženega V.T. na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

2. Zoper sodbo Višjega sodišča je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ in predlagal naj Vrhovno sodišče ugotovi, da je Višje sodišče v Kopru z navedeno sodbo kršilo določbo 1. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ. V obrazložitvi zahteve vložnik povzema iz sodbe sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče napačno interpretiralo določbo 1. točke prvega odstavka 33. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30 z dne 16.4.1998, v nadaljevanju ZVCP/98), ki je veljal v času, ko je prišlo do obravnavane prometne nesreče, ki je določala, da "voznik ne sme prehiteti drugega vozila, če je voznik, ki vozi za njim, že začel prehitevati". Po mnenju pritožbenega sodišča glede na navedeno določbo začetek prehitevanja ne predstavlja kršitve dolžnostnega ravnanja in je kršitev podana le takrat, če voznik že prehiti vozilo, čeprav je voznik za njim že začel prehitevati. Takšna interpretacija je bila tudi podlaga za izrek oprostilne sodbe. Po mnenju vložnika je pritožbeno sodišče napačno interpretiralo navedeno določbo, katere namen je, da se vozniku, ki že prehiteva omogoči tudi varen zaključek prehitevanja in vključitev nazaj na vozni pas. Tu so mišljene situacije, kjer dve vozili prihajata v vzporedni položaj, kjer naj bi (po pravilu) imelo vozilo na prehitevalnem pasu višjo hitrost. Nevarna situacija, kateri se obravnavana določba skuša izogniti je, da bi vozilo z voznega pasu zapeljalo pred ali celo v vozilo na prehitevalnem pasu. Očitno je dovolj nevarna že situacija, ko bi vozilo z voznega pasu zapeljalo pred vozilo na prehitevalnem, da bi slednji moral zato zavirati, čeprav do trčenja ne bi prišlo in bi tudi prvo vozilo lahko uspešno zaključilo prehitevanje. V primeru obdolženega V.T. tako sploh ni bilo pogojev, da bi dokončal prehitevanje vozila pred seboj, saj je bila oškodovanka očitno že vzporedno z njim, če je s prednjim levim delom trčil v njen desni bok. Potemtakem bi bila takšna ravnanja, čeprav imajo lahko hujše posledice in so nedvomno nevarna, dovoljena, saj ni prišlo do zaključnega prehitevanja. Besedne zveze "...ne sme prehiteti" ni mogoče interpretirati tako, da gre za to kršitev le v primeru, če je prehitevanje že končano, temveč so prepovedane vse faze prehitevanja, tudi najzgodnejša, torej tudi sam začetek prehitevanja. Vsaka drugačna razlaga je po mnenju vložnika nelogična in zato nesprejemljiva.

3. Zagovornik obdolženega V.T. je v skladu z določilom drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti državnega tožilca. Zagovornik pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da obdolženi T. ni ravnal v nasprotju z določilom 1. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP/98, ker ni prehitel drugega vozila, čeprav je voznik, ki je vozil za njim že začel prehitevati, medtem ko je bilo obdolženemu T. očitano, da je začel prehitevati drugo vozilo, čeprav tega ne bi smel, ker je voznik, ki je vozil za njim, že začel prehitevati pred njim vozeče vozilo. Prepovedi takšnega ravnanja, kakršno je bilo očitno obdolženemu T., 1. točka prvega odstavka 33. člena tedaj veljavnega ZVCP/98 ni določala, zato zagovornik meni, da je izpodbijana sodba Višjega sodišča v Kopru, upoštevajoč načelo zakonitosti, pravno pravilna.

B.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obdolženi V.T. dne 18.1.2000 na cesti iz smeri križišča D. proti K. pričel prehitevati pred njim vozeče vozilo, čeprav ga je že prehitevala A.S. in trčil v desni bok njenega avtomobila. Pri tem je A.S. utrpela hudo telesno poškodbo. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi s takim ravnanjem obdolženega V.T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, saj je štelo, da je prehiteval v nasprotju z določili 1. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP/98. 5. Vrhovno sodišče tako kot vrhovni državni tožilec ugotavlja, da je višje sodišče napačno interpretiralo določbo 1. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP/98. Interpretacija ali razlaga pravne norme lahko često vodi do različnih rezultatov, saj je izrazno sredstvo pravne norme jezik in se njena vsebina posreduje z besedami oziroma besednimi zvezami, ki pa se jim lahko daje različen pomen. Norma lahko vsebuje tehnično strokovne izraze, ki jih je treba razlagati, pomen izrazov se lahko spreminja. Prav zato zgolj jezikovna analiza oziroma uporaba pravil slovnice in sintakse pogosto ne zadošča. Interpretacija jezikovnega besedila še ni interpretacija pravne norme. Pri slednji je treba oblikovati - konstruirati pravno pravilo za konkreten, obravnavani življenjski primer za katerega iščemo pravno odločitev. Gre torej za iskanje pravnega smisla oziroma misli zakona, pri tem pa je treba imeti pred očmi pravni institut oziroma zakon ali celo sklop norm pravnega sistema. Ne gre torej zgolj za jezikovno analizo ampak pravno sintezo jezikovne analize in pravne ideje oziroma smisla zakona.

6. Jezikovna razlaga navedenega zakonskega določila, po kateri je pravna kršitev podana le, če voznik vozilo, ki ga drug voznik že prehiteva, prehiti, to je prehitevanje že prehitevanega vozila prične in tudi dokonča, je življenjsko kot tudi pravno nelogična in v nasprotju z vsebino zakona. Zakon prehitevanje ureja v členih 31 do 34, pri čemer v določbah členov 31 in 32 določa predvsem splošne pogoje in način prehitevanja, v členu 33 in 34 pa določa situacije, v katerih prehitevanje ni dovoljeno. Določbe členov 32 in 33 Zakona so tako v razmerju splošnega in posebnega, kar pomeni, da je treba pri uporabi zakona upoštevati specialen predpis, kolikor ta posebej ureja posamezen obravnavani primer (lex specialis derogat legi generali). V obravnavanem primeru tako ne pride v poštev določba prvega odstavka 32. člena ZVCP, po kateri voznik sme prehitevati le, če ima na cesti dovolj prostora, oziroma po logični razlagi ne sme začeti prehitevati, če na cesti nima dovolj prostora (argumentum a contrario). V obravnavanem primeru je bilo treba uporabiti že navedeno določbo 1. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP. To določbo pravilno po logiki in njenem namenu razlaga vrhovni državni tožilec tako, da naj omogoči vozniku, ki že prehiteva, tudi varen zaključek prehitevanja in vključitev nazaj na vozni pas. To ilustrira z možnimi nevarnimi situacijami, do katerih lahko pride, če že prehitevano vozilo začne prehitevati še eno vozilo in hkrati opozori na obravnavano prometno nesrečo kot rezultat na tak način povzročene nevarnosti. Razlaga, po kateri naj bi bila kršitev navedene določbe podana le v primeru dokončanega prehitevanja, je nelogična, saj z dokončanim prehitevanjem praviloma preneha nevarna situacija, ki jo je voznik ustvaril (ker je že prehitevajoče vozilo moralo zavirati, ker se ni moglo dovolj naglo umakniti nazaj na svoj vozni pas zaradi nasproti prihajajočega vozila, ker je bila pravilno prehitevajočemu vozniku zmanjšana preglednost na cesti in podobno). Druga točka prvega odstavka 33. člena prepoveduje vozniku prehiteti drugo vozilo, če je voznik, ki vozi pred njim po istem prometnem pasu, že dal znak, da bo začel prehitevati. V tem primeru gre za situacijo, ko določeno vozilo niti še ni prehitevano, pač pa drug voznik le da znak, da ga bo začel prehitevati, pa voznik, ki vozi za vozilom, katerega voznik namerava začeti prehitevanje, ne sme prehiteti vozila, za katerega prehitevanje je že drugo vozilo dalo znak. S primerjavo obeh določb je še bolj jasno, da je njun namen preprečiti, da bi dve vozili sočasno prehitevali isto vozilo in to v vseh fazah prehitevanja, to je od samega znaka do dokončanja prehitevanja. Če bi pritožbeno sodišče v obravnavanem primeru tako povezalo jezikovno z logično, namensko in sistematično razlago, bi dalo tudi drugačen pomen spremenjeni določbi 1. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP (Uradni list RS, št. 83 z dne 29.7.2004), ki v določeni, že navedeni situaciji prepoved prehitevanja ne izraža več z dovršnim glagolom "prehiteti", ampak "ne sme prehitevati ali začeti prehitevati". Tu ne gre za inkriminacijo novih, drugačnih položajev, ampak za jezikovno jasneje izraženo prepoved, vsebovano v prejšnji določbi 1. točke prvega odstavka 33. člena ZVCP/98. 7. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je zahteva Vrhovnega državnega tožilca utemeljena. S sodbo višjega sodišča je bila kršena določba prvega odstavka 325. člena KZ na način iz 1. točke 372. člena ZKP. Zato je bilo treba v skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP ugotoviti, da je bil zakon prekršen.