Jedro

Obravnavana zadeva se je vodila na podlagi desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem sme postavljeni odvetnik zahtevati svojo razrešitev. Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je bila komunikacija odvetnika s tožnikom ves čas izvajanja storitev izredno težavna, da se tudi ni odzival ali pa slabo odzval na sestanke ter se razpisanega naroka ni udeležil in da je tožnik na sodišče vlagal številne lastne vloge, mimo vednosti odvetnika, ki so zaradi svoje obsežnosti, strukture in nejasnosti onemogočale pregled na posamezno zadevo. Iz zahteve odvetnika tudi izhaja, da je prejemal od tožnika nerazumljiva navodila v zvezi s postopki in je čutil izražanje nezaupanja. Ob takem stanju stvari pa so nedvomno podani utemeljeni razlogi postavljenega odvetnika, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov na strani tožnika kot upravičenca do BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani - organ za brezplačno pravno pomoč, razrešila odvetnika A.A., ki je bil z odločbo Bpp 1665/2012 z dne 13. 5. 2013 določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (točka 1 izreka); pravica do redne brezplačne pravne pomoči tožnika na podlagi odločbe Bpp 1665/2012 z dne 4. 9. 2012 preneha in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena (točka 2 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 1665/2012 z dne 4. 9. 2012 odobrena tožniku izredna brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VIII Pg 4705/2011 zaradi plačila uporabnine 7.896,35 EUR in izročitve nepremičnine ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, razen sodnih taks. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe nadalje izhaja, da je bil najprej določen za izvajanje BPP odvetnik B.B., ki je bil 18. 12. 2012 razrešen. Namesto njega je določen odvetnik C.C., ki je bil z odločbo Bpp 1665/2012 z dne 13. 5. 2013 razrešen iz razlogov na strani prosilca. Namesto njega je bil določen odvetnik A.A. (odločba Bpp 1665/2012 z dne 13. 5. 2013). Tožnik je bil tudi seznanjen z določbo tridesetega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Navedeni odvetnik je 27. 1. 2014 vložil prošnjo, ki jo je dopolnil 31. 1. 2014, za razrešitev v vseh odprtih zadevah BPP. Tožena stranka ga je z odločbo Bpp 1665/2012 z dne 10. 1. 2014 razrešila. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 566/2014 z dne 22. 4. 2014 navedeno odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Skladno z napotilom iz sodbe Upravnega sodišča RS je bil tožnik z dopisom 14. 7. 2014 seznanjen s predlogom odvetnika A.A. za razrešitev ter opozorjen, da se v roku 15 dni opredeli o navedbah. Tožnik je bil o sodnem pismu obveščen 15. 7. 2014 s fikcijo vročitve. Pisanje mu je bilo 31. 7. 2014 puščeno v hišnem predalčniku. Tožnik ni reagiral. Dne 1. 9. 2014 podal vlogo, v kateri je zaprosil za podaljšanje roka do 31. 9. 2014. Hkrati je grajal tek določenih sodnih postopkov in izrazil negativna mnenja o odvetniku A.A.. Tožena stranka je tožnika s pozivom 20. 10. 2014 pozvala, da lahko odgovor na navedbe odvetnika poda v nadaljnjih treh dneh. Tožnik tudi po pozivu, ki mu je bil osebno vročen 21. 10. 2014, ni pravočasno odgovoril. Po mnenju tožene stranke je prošnja odvetnika A.A. za razrešitev utemeljena. Razlogi, ki jih navaja, so nezaupanje in subjektivno nezadovoljstvo z odvetnikovim delom upravičenca, vlaganje vlog na sodišče mimo vednosti in odobritve odvetnika, nesodelovanje upravičenca z odvetnikom, pošiljanje očitno žaljivih in šikanoznih vlog, kar je po presoji tožene stranke razlog, da odvetnik ne more več opravljati pravnega svetovanja in zastopanja, ki je na strani upravičenca po 10. točki 30. člena ZBPP. Ker pa gre za drugo razrešitev oz. celo tretjo razrešitev iz razlogov na strani upravičenca, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). Zato je tožena stranka na podlagi 42. člena ZBPP začela po uradni dolžnosti postopek za ugotavljanje upravičenosti do BPP. Po pravnomočnosti izpodbijane odločbe in izplačilu stroškov odvetniku, bo izdana odločba o neupravičeno prejeti BPP po 43. členu ZBPP.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da je toženka odločila in obrazložila odločbo, ki je nezakonita in v nasprotju z drugim odstavkom 74. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani II P 3048/2012 je res prišlo do nesoglasij med tožnikom in odvetnikom, saj odvetnik ni hotel ravnati po tožnikovem predlogu in je tožnik postopek izgubil iz razloga, ki izhaja iz priložene revizije odvetnice D.D. in dopisa ustavni sodnici in sodniku poročevalcu v revizijskem postopku. V postopku je obstajal občutek, da je odvetnik A.A. z nasprotnim odvetnikom preveč prijatelj, kar se je izkazalo tudi v sodbi. Sklicuje se na dokazila v vlogah za dopustitev revizije, dopisa ustavni sodnici in vrhovnemu sodniku poročevalcu ter na sklep Ustavnega sodišča RS. Tožnik je zato predlagal spremembo, in sicer odvetnico D.D., E.E. in ali druge alternative, s katerimi že leta dela in je tudi zmagal, vendar žal do danes ni plačila, saj so dolžniki bodisi v stečaju, bodisi zaprli firmo.

Odvetnik se je očitno maščeval in je, ko je sodišče v zadevi II P 3048/2012 postavilo odvetnico D.D., zahteval razrešitev v vseh zadevah. Tudi v predmetni, v kateri tožnik navaja, da sploh nista imela nobenih problemov ali diferenc. Zahteval je razrešitev tudi na Delovnem sodišču, kjer je sodišče sledilo tožnikovemu predlogu in odvetnika A.A. ni razrešilo, kar je bil rezultat uspešna revizijska odločba in potem pritožba na Višjem sodišču, ki jo prilaga. Tožnik navaja, da navedbe odvetnika niso resne. Možnost BPP pomeni, da se mu omogoči konstruktiven pregon tožnikove terjatve. Tudi preostale navedbe odvetnika prereka. Tožnik se je odzival večkrat, celo sedemkrat je bil pri odvetniku. Ker ne govori dobro jezika je komunikacija otežena. Odvetnica D.D. pa vsaj govori srbsko, torej ni nujno govoriti samo nemški jezik. Res je, da bi se izognil nevarnosti, je moral nekatere vloge sam vložiti v dogovoru z odvetnikom, saj so bile obsežne. Naloga BPP ni, da mora vse vlagati odvetnik in da bi tako čim več proračun plačal odvetnika. Naloga upravičenca do BPP je tudi v tem, da odvetniku pomaga, kar je tožnik vedno storil. Sodišču navaja, da se do danes ni nobena odvetnica pritožila nanj, ne E.E., ne D.D., postopki pa so večinoma nastali zaradi diferenc pri oddaji stanovanja na …. Nikakor ni res, da odvetnik ni mogel delati iz razlogov na tožnikovi strani v tem postopku, namreč doslej ni nič delal. Dokler ni bil postavljen odvetnik je tožnik vložil vse vloge. Navedbe odvetnika so lažne, kar je sporočil tožnik tudi toženi stranki. Sodišču predlaga preizkus določb ZBPP, saj ne more biti mogoče, da navadno pisanje odvetnika zadošča, da tožnik izgubi BPP in s tem ne le odvetnika, ampak tudi vse ostale privilegije. Torej ne more izvajati dokazov preko izvedencev, ki jih krije BPP, ne more dobiti sodnega tolmača ipd. Odvetniki pogosto tudi navajajo lažna dejstva, da bi se znebili stranke BPP, saj očitno ne dobijo dovolj denarja oziroma morajo dolgo čakati na plačilo. Navedbe odvetnika, da naj bi po „telefonu nekaj izražal“, so neresnične. Po telefonu tajnica ne more ugotoviti identitete stranke. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani akt razveljavi (pravilno odpravi - op. sodišča) in odloči, da je nezakonit in da se postopek ustavi ali vrne nazaj v novi postopek ter novo odločanje, toženki pa naloži, da ugodi tožnikovi vlogi in naloži povrnitev stroškov postopka ter plačilo odškodnine v višini 1.000,00 EUR zaradi kršenja ustavnih pravic, vse pod izvršbo.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je toženka utemeljeno razrešila odvetnika A.A. iz razlogov na strani tožnika in odločila, da pravica do redne BPP tožniku po odločbi Bpp 1665/20912 z dne 4. 9. 2012 preneha na pravni podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP, s čimer se šteje, da mu BPP ni bila odobrena. Obravnavane zadeva se je vodila na podlagi desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem sme postavljeni odvetnik zahtevati svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov po desetem odstavku 30. člena ZBPP, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

V obravnavanem primeru gre za zgoraj navedeno situacijo. Odvetnik A.A. je z vlogo 27. 1. 2014, dopolnjeno 31. 1. 2014 namreč predlagal razrešitev v vseh odprtih zadevah BPP, med njimi tudi v obravnavani zadevi. Tožena stranka navaja konkretne razloge, ki jih je odvetnik pojasnil in je bil v postopku z njimi seznanjen tudi tožnik. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja tudi, da je bila komunikacija s tožnikom ves čas izvajanja storitev izredno težavna, da se tudi ni odzival ali pa slabo odzval na sestanke ter se razpisanega naroka ni udeležil in da je na sodišče tožnik vlagal številne lastne vloge, mimo vednosti odvetnika, ki so zaradi svoje obsežnosti, strukture in nejasnosti onemogočale pregled na posamezno zadevo. Iz zahteve odvetnika tudi izhaja, da je prejemal od tožnika nerazumljiva navodila v zvezi s postopki in je čutil izražanje nezaupanja. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik 5. 12. 2013 telefoniral v pisarno odvetnika in povedal, da je na sodišču zahteval razrešitev odvetnika v vseh zadevah, o čemer je opravljen uradni zaznamek in da je odvetnik 23. 1. 2014 prejel dva dopisa z izredno žaljivo vsebino. Ob takem stanju stvari pa so tudi po presoji sodišča podani utemeljeni razlogi postavljenega odvetnika, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov na strani tožnika kot upravičenca do BPP.

V zadevi tudi niso kršena pravila postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), ki se na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP uporablja, kolikor ZBPP ne določa drugače. V ponovnem postopku je toženka predlog odvetnika za razrešitev poslala tožniku v izjasnitev in v pripombe. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožniku bilo vročeno pisanje toženke in sicer s fikcijo vročitve po 87. členu ZUP. Tožnik je bil 15. 7. 2014 obveščen o pisanju in je bila vročitev opravljena z dnem poteka 15-dnevnega roka od obvestila. Pismo je bilo nato 31. 7. 2014 puščeno v hišnem predalčniku. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik v roku ni reagiral. Šele kasneje, 1. 9. 2014, je podal vlogo za podaljšanje roka. V tej vlogi je sicer grajal tek določenih sodnih postopkov in izražal negativna mnenja, vendar ne izhajajo konkretni odgovori na očitke. Toženka je celo kljub zamudi roka za opredelitev o odvetnikovih navedbah, tožnika 20. 10. 2014 ponovno pozvala, da lahko poda odgovor na navedbe odvetnika v nadaljnjih treh dneh od dneva prejema dopisa. Dopis je bil tožniku osebno vročen 21. 10. 2014, vendar nanj ni pravočasno odgovoril. Ob takem stanju stvari po mnenju sodišča niso kršena pravila postopka, med drugim načelo zaslišanja stranke, po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo in jih je kot obvezne napotke v tej zadevi podalo tudi Upravno sodišče RS (glej sodba I U 566/2014-6 z dne 22. 4. 2014). V obravnavani zadevi tudi ni šlo za kršitev pravil postopka, saj je bil postopek izveden pravilno, v skladu z določbami ZUP. Tožniku je bila dana možnost, da se seznani z vsemi ugotovitvami upravnega postopka, ki so relevantne za odločitev in da poda svoje mnenje. V zvezi s tem tožnik v postopku kaj bistvenega, razen graje sodnih postopkov v zvezi z odvetnikom, ni podal. Tovrstne očitke pa podaja tudi v tožbi, kjer med drugim očita odvetniku, da naj bi „mimo njegovega hrbta pomagal, da izgubi postopek“. Sodišče ocenjuje, da so takšni očitki pavšalni, zato jih kot takšne zavrača ter sledi razlogom tožene stranke, ki izhajajo tudi iz upravnih spisov. Po presoji sodišča je v obravnavani zadevi pojasnjeno, kateri so tisti razlogi na strani tožnika, zaradi katerih postavljeni odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, in zaradi katerih ima po desetem odstavku 30. člena ZBPP odvetnik pravico zahtevati svojo razrešitev. Tudi po presoji sodišča gre za razloge, ki so izkazani na strani tožnika, zato sodišče kot pavšalne zavrača tudi tožnikovo grajanje postopkov, ki jih je vodil postavljeni odvetnik in ki naj bi po mnenju tožnika kazali, da ne gre za razloge na njegovi strani.

Tožena stranka je ob pravilno vodenem postopku v ponovnem postopku popolno ugotovila dejansko stanje, ki je podkrepljeno tudi z listinami v upravnem spisu, ki se nanje sklicuje, tožnik pa v postopku na prvi stopnji in tudi v tožbi ne navaja ničesar, kar bi po presoji sodišča bilo relevantno za drugačno odločitev. Tožnikovi pavšalni očitki v zvezi z nestrokovnim vodenjem odvetnika v zadevi, kot jo navaja, ne morejo biti razlog za drugačno odločitev v obravnavani zadevi, saj gre za postopek, v katerem je razrešitev predlagal postavljeni odvetnik in ne gre za postopek po devetem odstavku 30. člena ZBPP, ki bi se začel na zahtevo upravičenca.

Okoliščina, da v zadevi pred Delovnim in socialnim sodiščem, kjer tožnik tudi sam navaja, da je z odvetnikom sicer dobro sodeloval organ za BPP ni razrešil postavljenega odvetnika, na drugačno odločitev v konkretni zadevi ne more vplivati. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ki ima podlago tudi v listinah upravnega spisa, tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je medsebojno zaupanje med tožnikom in odvetnikom na podlagi razlogov, ki so izkazani, nemogoče. Predvsem pa je tožena stranka pojasnila, da so izkazani razlogi, ki so na strani tožnika, kar je relevantno v tej zadevi in se s tem sodišče strinja. Po presoji sodišča ima namreč odvetnik prav, da ne more tožnika primerno strokovno zastopati, če tožnik vlaga lastne vloge, mimo njegove vednosti. Odvetnik tudi ne more v redu opravljati svoje dolžnosti, če prejema od tožnika nerazumljiva navodila. Da temu ni tako, tožnik z ničemer ne izkazuje. Tožnikovo razumevanje vloge odvetnika, postavljenega v BPP, kot ga navaja v tožbi, pa ni skladno z namenom tega instituta, saj je odvetnikova vloga tudi v tem, da se postopki pravilno in hitro končajo. Iz upravnih spisov pa tudi izhaja, da se tožnik ni udeleževal razpisanih narokov. Tožnik sicer zatrjuje, da je bil pri odvetniku sedemkrat, pri čemer sam pove, da je komunikacija zaradi jezika otežena. Slednje pa ni razlog za razrešitev odvetnika v obravnavani zadevi, kot želi prikazati tožnik. Sodišče zavrača kot brezpredmetne tudi ugovor tožnika, da postavljeni odvetnik v tem postopku ni doslej nič delal, da so navedbe lažne, da odvetniki pogosto navajajo lažna dejstva, da bi se znebili stranke BPP ipd., saj na drugačno odločitev v konkretni zadevi nimajo vpliva. Tožnik pa glede na ugotovitve dejanskega stanja, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in upravnih spisov, ni ničesar novega povedal, niti ni predložil drugih dokazil. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Po presoji sodišča tudi ne gre za neustavne določbe ZBPP, kot smiselno navaja tožnik. Sodišče pa kot pavšalnega zavrača tudi očitek kršitve Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (drugi odstavek 47. člena). Po povedanem tudi ni podlage za sojenje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1) Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.