Jedro

Ker tožnik ne razpolaga z javno listino iz prvega odstavka 26. člena ZVV, v zadevi pa ni sporno, da se po takrat veljavnih predpisih evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali naloge obrambe v vizualni opazovalnici, ni vodila, bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru moral organ prve stopnje postopati po četrtem odstavku 26. člena ZVV in izpeljati ugotovitveni postopek v skladu z določili 145. člena ZUP ter v njem tudi izvesti predlagane dokaze (zaslišati predlagane priče in tožnika) oziroma jih obrazloženo zavrniti.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Novo mesto 130-316/2020-13 z dne 31. 3. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Upravna enota Novo mesto je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za priznanje statusa in vpis v evidenco vojnih veteranov (1. točka izreka). V postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 9. 12. 2020 vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. V zahtevi je navedel, da je v času agresije na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS) opravljal naloge za potrebe Centra za obveščanje Novo Mesto, kot pripadnik službe za opazovanje in obveščanje, ki je opravljal obrambne naloge v vizualni opazovalnici skupaj z A. A., B. B. in C. C. V nadaljevanju je opisal svoje delo kot član radio kluba D. v času agresije na RS in zadolžitev orožja s strani komandirja Postaje milice v E. Upravni organ je 18. 12. 2020 Upravo RS za zaščito in reševanje, Urad za operativo, Izpostava Novo mesto (v nadaljevanju URSZR) zaprosil za podatke iz uradne evidence o sodelovanju tožnika pri obrambi RS v času agresije. Navedeni organ je z dopisom obvestil upravni organ prve stopnje, da v njihovi evidenci nimajo podatkov o sodelovanju tožnika, kot pripadnika službe za opazovanje in obveščanje na vizualni opazovalnici. Posledično je tožnik 15. 1. 2021 organu prve stopnje posredoval vlogo za ugotavljanje dejanskega stanja oz. udeležbe ob osamosvajanju RS, ki jo je naslovil na URSZR. Upravni organ je 4. 2. 2021 opravil poizvedbe na URSZR o vložitvi zahtevka za ugotavljanje udeležbe v vojni. Iz odgovora URSZR z dne 9. 2. 2021 izhaja, da v uradni evidenci nimajo podatkov o sodelovanju tožnika kot pripadnika službe za opazovanje in obveščanje na vizualni opazovalnici. Pripadniki te službe so bili namreč k opravljanju nalog v času agresije na RS vpoklicani s strani Sekretariata za ljudsko obrambo Novo mesto. Tožnik pa je v zahtevku navedel, da je opravljal obrambne naloge v vizualni opazovalnici kot radioamater na sklic radia D. in predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič A. A., B. B. in C. C. Izdaja tovrstnega potrdila pa ni v pristojnosti tega organa, ker tožnik ni bil uradno vpoklican in da je splošno znano dejstvo, da so se radioamaterji Dolenjske in Bele krajine v času agresije na RS domoljubno samoorganizirali in vzpostavili več vizualnih opazovalnic ter opravljali podobne naloge kot pripadniki službe za opazovanje in obveščanje civilne zaščite. Podatki o posameznikih na takratnem Sekretariatu za Ljudsko obrambo niso bili vodeni, ker ni šlo za uradno razporeditev.

3.Organ prve stopnje se sklicuje na sedmo alinejo 2. člena in prvi odstavek 26. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Slednji med drugim določa, da oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana, zahteva pri upravni enoti vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana, med drugim tudi na podlagi potrdila državnega organa. Navaja, da je bila pridobitev potrdila neuspešna. Na pripombe tožnika, da bi bilo potrebno zaslišanje prič in ugotavljanje dejanske stanja v zvezi s priznanjem statusa vojnega veterana tožniku kot pripadniku službe za opazovanje in obveščanje, ki je opravljal obrambne naloge v vizualni opazovalnici, odgovarja, da ni pristojen za ugotavljanje tožnikove obrambne aktivnosti v času agresije na RS in da gre za zadevo, ki je v pristojnosti URSZR, zato lahko uvedbo ugotovitvenega postopka za dopolnitev evidence pripadnikov službe za opazovanje in obveščanje tožnik zahteva le pri omenjenem organu, ki to uradno evidenco vodi.

4.Ministrstvo za obrambo je kot pritožbeni organ zavrnilo pritožbo tožnika. Ocenjuje, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi leta 1991 pri obrambi RS pred vojaško agresijo sodeloval na način in pod pogoji, ki jih za priznanje statusa vojnega veterana predpisuje ZZV, in sicer, da bil pripadnik službe za opazovanje in obveščanje, ki bi opravljal obrambne naloge v vizualni opazovalnici. Sklicuje se na prvi odstavek 1. člena, šesto in sedmo alinejo 2. člena ter 2.a člen ZVV. URSZR je o članih oziroma pripadnikih obravnavanih enot za zaščito in reševanje vodila uradno evidenco v skladu z zakonom ter o tem izdajala uradna potrdila o dejstvih z dokazno vrednostjo javne listine in velja zakonita domneva o resničnosti tistega, kar se v potrdilu potrjuje ali določa. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, trdi ali zatrjuje, da izdano potrdilo ali druga javna listina nista v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko pri pristojnem organu zahteva spremembo potrdila oziroma izdajo novega potrdila, ki bi bilo v skladu z uradno evidenco (180.a člen ZUP). Pri tem navaja prvi odstavek 26. člena ZZV, ki predpisuje različne vrste javnih listin, ki predstavljajo ustrezne pravne podlage za priznanje statusa vojnega veterana po navedenem zakonu z neposrednim vpisom v evidenco vojnih veteranov. Četrti odstavek navedenega člena, pa ureja izjeme , ko se o priznanju statusa vojnega veterana določa z izdajo ustrezne meritorne odločbe v skladu s predpisi o upravnem postopku. Gre za primere oseb, ki so v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljale naloge in dolžnosti pri obrambi RS, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca ali se le ta ni ohranila. Navedeno pa za člane oziroma pripadnike službe za opazovanje in obveščanje iz sedme alineje 2. člena ZVV ne velja, saj se je o njih vodila uradna evidenca v skladu z zakonom.

5.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je v času agresije na RS opravljal naloge za potrebe Centra za obveščanje Novo mesto, in sicer kot pripadnik službe za opazovanje in obveščanje, pri čemer je naloge v vizualni opazovalnici opravljal skupaj z A. A., B. B. in C. C., katerih zaslišanje predlaga. Tožnik je bil tudi član radio kluba D. v času agresije na RS in zadolžen za orožje s strani komandirja Postaje milice v E. Tožnik je tako svojo zahtevo podal na podlagi določbe točke g) 2. člena ZVV, torej da je vojni veteran, ker je v vojaški agresiji na RS v času med 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991 opravljal naloge ali dolžnosti pri obrambi RS kot pripadnik službe za opazovanje in obveščanje opravljal naloge v vizualni opazovalnici. V konkretnem primeru je prišlo do situacije, ki jo opisuje četrti odstavek 26. člena ZZV, ki med drugim določa, da upravna enota odloči o zahtevi za priznanje statusa vojnega veterane osebe, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. 1991 in 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi RS, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca, ali se le-ta ni ohranila. Tožnik namreč potrdila pristojnega državnega organa nima, ker se v konkretnem primeru po takrat veljavnih predpisih evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali obrambne naloge v vizualni opazovalnici ni vodila, pač pa se je vodila zgolj evidenca o pripadnikih, ki so to delo opravljali v okviru civilne oziroma znotraj nje organizirane službe za opazovanje in obveščanje. Toženka bi morala ravnati v skladu z 24. členom ZVV in v postopku za uveljavljanje pravic po ZVV upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in izvesti poseben ugotovitveni postopek ter izvesti dokaze, ki jih je predlagal tožnik, torej njegovo zaslišanje in zaslišanje predlaganih prič, ki bi njegove trditve lahko potrdile. Organ prve stopnje se do predlaganih dokazov niti ni argumentirano opredelil niti jih ni zavrnil, pa tudi ni navedel razlogov, zakaj jih ni izvedel, pač pa je vztrajal, da bi bila zahteva tožnika utemeljena le, če bi predložil pisno potrdilo, ki ga tožnik nima. Tako je tožniku onemogočil, da bi s predlaganimi dokazi izkazal utemeljenost svoje zahteve. Sklicuje se tudi na splošno znano dejstvo, da se podatki o posameznikih, ki so se samoorganizirali v času agresije na RS na takratnem Sekretariatu za ljudsko obrambo, niso vodili. Ker je toženka v upravnem postopku štela za relevanten dokaz zgolj potrdilo, ne pa drugih predlaganih dokazov, je zagrešila bistveno kršitev določb postopka. Zaradi neobrazložene opustitve izvedbe predlaganih dokazov je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj bi z zaslišanju predlaganih prič upravni organ ugotovil, da je bil tožnik na osnovi tedanjih evidenc o članstvu v CB radio klub D. vpoklican na zbor članov, kjer so se člani razdelili v skupine, ki so bile napotene na opazovalne točke, tožnik pa je bil skupaj z A. A., B. B. in C. C. razporejen na opazovalno točko ... Razdelili so se v izmene in na ta način delovali vse do prekinitve bojnih dejavnosti Jugoslovanske armade in da mu je bilo konec julija, začetek avgusta ponujen prejem nadomestila za potne stroške v času dela na opazovalnici, navedeno pa bi potrdile tudi predlagane priče, katerim je bil prejem nadomestila zagotovo ponujen, enako kot tožniku. Z zaslišanjem priče F. F. bi ugotovil obstoj dejstva, da je tožnik resnično opravljal obveznost opazovanja in obveščanja na opazovalni točki, saj je bil nadziran s strani te priče. Navaja, da ni podal vloge za dopolnitev evidence pripadnikov službe za opazovanje in obveščanje, pač pa vlogo za dodelitev statusa vojnega veterana. V kolikor bi upravni organ menil, da je najprej potrebno rešiti to vprašanje, bi slednje predstavljajo predhodno vprašanje (147. člena ZUP). Toženka (verjetno pravilno organ prve stopnje -op. sodišča) postopka za rešitev predhodnega vprašanja ni prekinila, niti ni vprašanja obravnavala sama, s čimer je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno in je bila sprejeta zmotna materialnopravna odločitev. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

6.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe. Izpostavi, da se je o pripadnikih enot za opazovanje in obveščanje vodila uradna evidenca in da pripadnosti enoti za opazovanje in obveščanje, po postopkovnih določbah ZVV tožnik v upravnem postopku ni mogel dokazovati s pričami ali drugimi dokaznimi sredstvi. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7.Tožba je utemeljena.

8.Med strankama ni sporno, da tožnik ne razpolaga z javno listino, ki bi utemeljevala pridobitev statusa vojnega veterana po prvem odstavku 26. člena ZVV. Sporno pa je vprašanje ali je organ prve stopnje pravilno postopal po prvem odstavku 26. člena ZVV1 ali bi moral postopati po četrtem odstavku 26. člena ZVV,2 kot meni tožnik, skladno s katerim bi moral izvesti tudi predlagane dokaze oziroma izpeljati ugotovitveni postopek po 140. členu ZUP.3

9.Tožnik namreč zatrjuje, da se glede njegovega sodelovanja v obrambi v času agresije na RS, kot pripadniku službe za opazovanje in obveščanje, po takratni veljavnih predpisih evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali obrambne naloge v vizualni opazovalnici, ni vodila, pač pa zgolj o pripadnikih, ki so to delo opravljali v okviru civilne oziroma znotraj nje organizirane službe za opazovanje in obveščanje. Posledično je kot dokaz svojim trditvam o udeležbi pri obrambi RS v postopku predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič, česar pa toženka v postopku ni izvedla. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da tožnik v dokaznem postopku ni predložil ustrezne javne listine, na podlagi katere bi ga bilo mogoče vpisati v evidenco vojnih veteranov v skladu s prvim odstavkom 26. člena ZVV, in da tako ni dokazal, da bi v času vojaške agresije na RS leta 1991 sodeloval pri njeni obrambi in varnosti kot član oziroma pripadnik ene ob obrambnih ali varnostnih struktur, taksativno naštetih in podrobneje opredeljenih v 2. členu ter 2.a členu ZVV.

10.Tožnik v postopku in v tožbi zatrjuje okoliščino, ki je kot del zakonskega dejanskega stanja določa za postopanje četrti odstavek 26. člena ZVV. Tožnik navaja, da se v konkretnem primeru po takrat veljavnih predpisih, evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali naloge obrambe v vizualni opazovalnici, ni vodila. To v zadevi tudi ni sporno. ZVV pa v 26. členu (oddelek III. Postopek uveljavljanja pravic) predpisuje različno postopanje organa v primeru uveljavljanja statusa vojnega veterana, in sicer: če se vpis zahteva na podlagi v tem členu opredeljenih listin (med drugim potrdila pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali druge javne listine) in je zahteva utemeljena, sledita neposreden vpis v evidenco in izdaja izkaznice vojnega veterana, brez ugotovitvenega postopka po prvem odstavku4: če zahteva ni utemeljena, se izda zavrnilna odločba (tretji odstavek); (ii) četrti odstavek5: ne glede na prvi (in drugi) odstavek, pa se odloči o zahtevi z odločbo, če je vložnik oseba, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, mlajša od 15 let, in oseba, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca ali se le ta ni ohranila.

11.Po povedanem četrti odstavek 26. člena ZVV tako omogoča, da se po opravljenem postopku izda v skladu z določili ZUP odločba tudi osebi, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca, ali se le ta ni ohranila.

12.Ker tožnik ne razpolaga z javno listino iz prvega odstavka 26. člena ZVV, v zadevi pa ni sporno, da se po takrat veljavnih predpisih evidenca o radioamaterjih, ki so opravljali naloge obrambe v vizualni opazovalnici, ni vodila, bi po presoji sodišča v obravnavanem primeru moral organ prve stopnje postopati po četrtem odstavku 26. člena ZVV in izpeljati ugotovitveni postopek v skladu z določili 145. člena ZUP ter v njem tudi izvesti predlagane dokaze (zaslišati predlagane priče in tožnika) oziroma jih obrazloženo zavrniti. Tožnik namreč trdi, da je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljal naloge ali dolžnosti pri obrambi RS, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca. Da se podatki o radioamaterji Dolenjske in Bele krajine, ki so se v času agresije na RS domoljubno samoorganizirali in vzpostavili več vizualnih opazovalnic ter opravljali podobne naloge kot pripadniki službe za opazovanje in obveščanje civilne zaščite, na takratnem Sekretariatu za Ljudsko obrambo niso vodili, ker ni šlo za uradno razporeditev, izhaja tudi iz dopisa URSZR z dne 9. 2. 2021, ki ga organ prve stopnje povzema v svoji obrazložitvi.

13.Po povedanem je v obravnavani zadevi organ prve stopnje kršil pravila postopka, saj ni izvedel ugotovitvenega postopka po ZUP, skladno z četrtim odstavkom 26. člena ZVV, zaradi kršitev pravil postopka pa je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Teh kršitev tudi toženka ni odpravila. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in zadevo vrnilo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, pri čemer je ta skladno s petim odstavkom tega člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava ter na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

14.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

15.Glede na uspeh s tožbo je tožnik upravičen do povračila stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povišani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

16.Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1Ki določa, da oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana na podlagi odločbe o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbe o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojaške knjižice, odločbe ali potrdila pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali druge javne listine, zahteva pri upravni enoti vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana.

2Ki določa, da ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena odloči upravna enota o zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana osebe, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, mlajša od 15 let, in osebe, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca, ali se le ta ni ohranila, z odločbo.

3Po 24. členu ZVV se v postopku za uveljavljanje pravic po tem zakonu med drugim uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku.

4Ki določa, da oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana na podlagi odločbe o priznanju statusa borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, odločbe o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vojaške knjižice, odločbe ali potrdila pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali druge javne listine, zahteva pri upravni enoti vpis v evidenco vojnih veteranov in izdajo izkaznice vojnega veterana.

5Ki določa, da ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena odloči upravna enota o zahtevi za priznanje statusa vojnega veterana osebe, ki je bila v času, prebitem v okoliščinah za priznanje statusa vojnega veterana, mlajša od 15 let, in osebe, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. 1991 do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije, o katerih se po tedaj veljavnih predpisih ni vodila uradna evidenca, ali se le ta ni ohranila, z odločbo.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o vojnih veteranih (1995) - ZVV - člen 26, 26/1, 26/4 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 145

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.