Jedro

Prejšnja lastnica je bila ob svoji smrti hrvaška državljanka. Ker med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni sklenjen sporazum, s katerim bi bila določena vzajemnost pri denacionalizaciji, prejšnja lastnica ni upravičenka do denacionalizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 14.10.2003. S to odločbo je tožena stranka na pritožbo Slovenske odškodninske družbe odpravila odločbo Upravne enote Kranj z dne 19.11.2002 (1. točka izreka), zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je po pok. upravičenki B.B. vložil tožnik, za nepremičnine, ob podržavljenju parc. št. ... in ..., vl. št. ... k.o. ..., do 1/2, v izmeri 3.253,50 m2, pa zavrnila. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da se upravičenki B.B. za zgoraj navedene nepremičnine, ki jih ni možno vrniti v naravi, prizna odškodnina v višini 84.135,07 DEM, ki jo poravna zavezanka Slovenska odškodninska družba.

Tožena stranka v odločbi navaja, da B.B. glede na določbo 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni mogoče šteti za upravičenko do denacionalizacije. Iz odločbe Upravne enote Kranj z dne 21.6.1996, popravljene s sklepom z dne 8.4.1998 izhaja, da se je imenovana od 28.8.1945 do svoje smrti štela za jugoslovansko državljanko in državljanko SR Hrvaške. Med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško namreč ni sklenjenega sporazuma, s katerim bi bila določena vzajemnost pri denacionalizaciji. Zato je bilo treba prvostopno odločbo odpraviti, zahtevo za denacionalizacijo pa zavrniti.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Če se je B.B. ob svoji smrti leta 1966 štela za hrvaško državljanko je tožena stranka, ko je dne 14.10.2003 izdala izpodbijano odločbo, utemeljeno uporabila tedaj veljavni Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, v nadaljevanju: ZDen-B), ki je v 27. členu določil, da se postopki denacionalizacije, ki do uveljavitve tega zakona še niso pravnomočno končani, končajo po določbah tega zakona. Z določbo 1. člena ZDen-B, ki je postal 3. odstavek 9. člena osnovnega besedila ZDen, je bil pogojem, pod katerimi je prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja priznan položaj denacionalizacijskih upravičencev, dodan še pogoj vzajemnosti. Po navedeni določbi je namreč tuj državljan (ki izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka te določbe) upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da vzajemnosti glede denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni. Zato je tožena stranka na podlagi te določbe B.B. utemeljeno odrekla pravico do vrnitve podržavljenega premoženja.

Tožnik vlaga zoper navedeno sodbo pritožbo iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upravno sodišče, kakor tudi tožena stranka, vzela kot izključno podlago za svojo odločitev sklep Upravne enote Kranj z dne 8.4.1998, s katerim je bilo ugotovljeno, da se je B.B. štelo za državljanko SFRJ in SR Hrvaške. Nesporno je, da je B.B., rojena V., rojena v Kranju, pridobila slovensko državljanstvo z rojstvom na območju Republike Slovenije. Slovenskega državljanstva se imenovana nikoli ni odrekla, niti ji uradno z nobenim aktom ni bilo odvzeto. Če se je v vmesnem času za določen čas na Hrvaškem štela za hrvaško državljanko, pa s tem nikakor ni prenehalo njeno slovensko državljanstvo. Zoper navedeni sklep Upravne enote Kranj 8.4.1998 se ni pritožil. Razlog za to je bil predvsem v dejstvu, da ugotovitev, da se je imenovana štela tudi za hrvaško državljanko v času izdaje sklepa na denacionalizacijo ni imela nobenega vpliva, saj je upravna enota navedeni sklep izdala 8.4.1998, ZDen-B pa je bil sprejet v septembru 1998. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje pravilno odločila in za svojo odločitev navedla pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi sta tožena stranka in sodišče prve stopnje utemeljila svoji odločitvi, se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Iz podatkov predloženih spisov izhaja, da prejšnja lastnica ob svoji smrti ni bila slovenska državljanka. Ugotovljeno je bilo tudi, da ni izpolnjen pogoj vzajemnosti iz 3. odstavka 9. člena ZDen-B, to je, da bi bil med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjen sporazum, s katerim bi bila določena vzajemnost pri denacionalizaciji. Ob navedenih ugotovitvah tudi po presoji pritožbenega sodišča za B.B. ni izkazan status denacionalizacijske upravičenke in je bila zato zahteva za denacionalizacijo pravilno zavrnjena.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, kako je potrebno razlagati določbo 3. odstavka 9. člena ZDen-B. Na podlagi pravilne razlage je bil zavrnjen tožnikov tožbeni ugovor, ki ga ponavlja tudi v pritožbi, da naj bi bila B.B. (tudi) slovenska, in ne hrvaška državljanka. Ta ugovor bi moral tožnik uveljavljati zoper sklep Upravne enote Kranj z dne 8.4.1998. Razlog zakaj tega ni storil, pa na odločitev v tem upravnem sporu ne more vplivati.

Ker je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.