Jedro

Državni tožilec mora takoj po zaslišanju vsakega osumljenca po 2. odst. 203. čl. ZKP izjaviti, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor ali katerega od nadomestnih ukrepov, kot to določa 1. odst. 204.a člena, preiskovalni sodnik pa mora izvesti priporni narok in odločiti o predlogu državnega tožilca še pred zaslišanjem naslednjega osumljenca (2. in 3. odst. 204.a čl. ZKP).

Časovni prislov "takoj" po zaslišanju, kot je določen v 1. odst. 204.a čl. ZKP, ne pomeni, da mora državni tožilec izjavo o uvedbi kazenskega postopka in predlog za odreditev pripora podati brez kakršnegakoli časovnega premora. Na njegov predlog bo preiskovalni sodnik glede na obseg in zahtevnost primera določil čas, v katerem mora podati izjavo in predlog za pripor.

Odločitev o priporu mora biti pred izdajo pisnega sklepa vpisana v zapisnik naroka, pri čemer mora biti navedena ura sprejema odločitve. Tak zapis namreč omogoča preizkus, ali je bilo o priporu pravočasno odločeno (takoj po zaslišanju, ki mora biti opravljeno v oseminštiridesetih urah od ure, ko je bila oseba pripeljana k preiskovalnemu sodniku), v primeru, ko je bil pripor odrejen, pa tudi, ali je bila priprtemu pravočasno (v štiriindvajsetih urah) vročena pisna odločba (2. odst. 20. čl. Ustave).

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 20.1.2000 zoper obdolženega D.M. odredil pripor iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ.

Zoper sklep o odreditvi pripora se je pritožil zagovornik obdolženega D.M. zaradi kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 25. člena Ustave Republike Slovenije.

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil na podlagi ugotovitve, da uveljavljane kršitve niso podane.

Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in 20. člena Ustave Republike Slovenije. Vložnik meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker državni tožilec ni takoj po zaslišanju obdolženega D.M. izjavil, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor, ampak je to storil šele po zaslišanju soobdolženega V.B. in s tem zamudil zakonsko določen rok za podajo predloga o odreditvi pripora, določen v 1. odstavku 204.a člena ZKP. Po stališču vložnika besedne zveze "takoj po zaslišanju" ni mogoče razlagati tako, da tožilec predlog lahko poda v času, kolikor lahko traja pridržanje, saj sicer zakonodajalec ne bi uporabil besede takoj, ampak bi določil, da mora tožilec podati izjavo po zaslišanju.

Vložnik nadalje trdi, da bi v tem primeru moral biti pripor nadomeščen s hišnim priporom, saj bi bil z njim lahko dosežen zasledovani namen in hkrati opozarja, da v zvezi s tem izpodbijana sklepa nimata jasnih razlogov in je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Zgolj z zatrjevanjem, da varnosti ljudi s hišnim priporom ni mogoče zagotoviti, ni zadoščeno določilu 2. odstavka 192. člena ZKP kot tudi ne ustavno določeni presoji o neogibni potrebnosti posega pri takem ukrepu, kot je pripor in je zato moč govoriti o kršenju določila 20. člena Ustave.

Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi, podrejeno pa da odrejeni pripor nadomesti z blažjim ukrepom, to je hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec A.R. je v odgovoru, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da je priporni razlog, zaradi katerega je bil pripor odrejen, podan in da sodišče ni zagrešilo procesnih kršitev in določila Ustave, kot mu to očita vložena zahteva.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zakon o kazenskem postopku zagotavlja časovno usklajenost, povezanost in koncentracijo procesnih dejanj z različnimi procesnimi instituti. Tako zakon najprej določa vrstni red procesnih dejanj, s katerim je določeno časovno zaporedje izvrševanja posameznih dejanj, ne pa tudi časovno omejitev njihove izvedbe. Procesna dejanja si tako sledijo po določenem vrstnem redu z večjimi ali manjšimi časovnimi razmaki.

Nadalje zakon ureja izvrševanje posameznih dejanj tudi z določanjem časa njihove izvedbe, tako da določa, da se posamezno procesno dejanje lahko izvede za izvedbo drugih dejanj, pri čemer uporablja izraze takoj, brez odlašanja, nujno, neposredno, istega dne itd., v določenih primerih pa zakon čas izvedbe procesnih dejanj omejuje na določena časovna obdobja - roke, ki jih posebej določa v posameznih členih v zvezi s posameznimi procesnimi dejanji. Splošno pravilo v zvezi z roki je določeno v VIII. poglavju zakona (87. - 91. člen ZKP). Tako 1. odstavek 88. člena ZKP določa, da se roki "računajo na ure, dneve, mesece in leta", drugi odstavek 87. člena ZKP pa, da velja izjava, vezana na rok, "za pravočasno, če se tistemu, ki jo je upravičen sprejeti, izroči še pred pretekom roka." Časovni prislov "takoj" v 1. odstavku 204.a člena ZKP ne predstavlja roka v smislu 1. odstavka 88. člena ZKP, na katerega je lahko vezana pravica stranke, da opravi procesno dejanje (2. odstavek 87. člena ZKP) ampak le instrukcijo državnemu tožilcu in preiskovalnemu sodniku. Tako bo v primeru, ko je k preiskovalnemu sodniku pripeljana ena oseba, ki ji je bila odvzeta prostost, državni tožilec moral izjavo in predlog podati takoj po zaslišanju te osebe. Takoj po zaslišanju v tej zvezi ne pomeni, da mora državni tožilec izjavo in predlog podati brez kakršnegakoli časovnega premora. V primeru, ko bo tožilec potreboval krajši čas za oceno pomena zaslišanja v zvezi z že zbranim dokaznim gradivom in za formulacijo izjave ter predloga bo predlagal (zahteval), da mu preiskovalni sodnik da na razpolago ustrezen čas za pripravo odločitve. Preiskovalni sodnik bo ob upoštevanju obsega in zahtevnosti primera določil čas, v katerem mora državni tožilec podati izjavo in predlog za pripor.

Preiskovalni sodnik državnemu tožilcu takega odloga v nobenem primeru ne bo dovolil zaradi zbiranja dodatnih dokazov ali preverjanja že zbranih dokazov, prav tako državni tožilec ne more svoje izjave in predloga po 1. odstavku 204.a člena ZKP pogojevati s predhodno izvedbo kakšnega posameznega preiskovalnega dejanja. Sodišče (preiskovalni sodnik) mora zagotoviti, da se narok o odločitvi, ali bo odrejen pripor, če je le mogoče izvede brez prekinitve oziroma lahko prekine narok le za čas, ki je nujen za uresničitev pravic strank, ki jih določa 204.a člen ZKP.

Drugačen pa je položaj, če je k preiskovalnemu sodniku pripeljano več oseb zaradi kaznivega dejanja storjenega v udeležbi. V takšnem primeru se ne postavlja samo vprašanje, v kolikšnem času po zaslišanju vsake posamezne pripeljane osebe mora državni tožilec podati izjavo, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor ali katerega od nadomestnih ukrepov ampak tudi, ali lahko to stori šele po zaslišanju vseh privedenih oseb in nadalje, kdaj mora v takšnih primerih o predlogu državnega tožilca za odreditev pripora odločiti preiskovalni sodnik.

Zakonodajalec je pri spremembi določil ZKP, ki urejajo odločanje o priporu, sprejel koncept kontradiktornega postopka, kakršnega zahtevajo določbe Ustave predvsem v 23., 27. in 29. členu.

Pripor se lahko odredi samo na predlog (državnega tožilca), pred tem se stranke lahko na posebnem naroku (204.a člen ZKP) izjavijo o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev. Ta kontradiktorno zasnovan narok pa v praksi ne bo dobil prave vsebine in dosegel svojega namena, če zaslišanje osumljenca pred tem (2. odstavek 203. člena ZKP) ne bo zgolj ali predvsem namenjeno osumljenčevi obrambi tako glede obstoja utemeljenega suma, kot obstoja pripornega(nih) razloga(ov). Zaslišanje zaradi odločanja o odreditvi pripora ne sme biti nadaljevanje ali dopolnjevanje policijskega dela ali prevzemanje tožilčeve funkcije pregona, saj sicer ne bo mogoče zagotoviti sodnikove objektivnosti.

Na tem zaslišanju mora osumljenec imeti (predvsem) vlogo procesnega subjekta, kot mu jo daje 29. člen Ustave in 5. člen ZKP in ne položaj objekta postopka.

Praktično to pomeni, da bo preiskovalni sodnik o obstoju utemeljenega suma in o priporu moral odločati le na podlagi obremenilnega gradiva, ki ga je zbrala policija, izpovedbe prej zaslišanega osumljenca in tega, kar bosta v zvezi z vsemi vprašanji glede uvedbe postopka in pripora izjavila na eni strani državni tožilec, na drugi pa obdolženec in njegov zagovornik.

Odločanje o obstoju utemeljenega suma, ki je nujno zvezan z vprašanjem, ali bo preiskovalni sodnik odredil pripor, je tista kritična točka oziroma prag za uvedbo kazenskega postopka, ki lahko nepopravljivo določi njegov nadaljni tek, zato je prav tu še toliko bolj pomembno, da je v največji možni meri zagotovljena nepristranskost odločanja.

V primeru, ko je k preiskovalnemu sodniku pripeljano istočasno več oseb zaradi utemeljenega suma, da so storili kaznivo dejanje v udeležbi, bo to mogoče zagotoviti le tako, da bo moral državni tožilec podati na naroku izjavo, da bo zahteval uvedbo kazenskega postopka in predlagal pripor takoj po vsakem zaslišanju.

Takšna izjava državnega tožilca že pomeni začetek pripornega naroka (1. odstavek 204.a člena ZKP), ki mora biti potem izveden in zaključen z odločitvijo preiskovalnega sodnika pred zaslišanjem drugega (naslednjega) osumljenca. To pomeni, da bo za vsakega osumljenca opravljen samostojni narok. S tem bo tudi omogočeno, da bo oseba, za katero državni tožilec ne bo podal predloga za pripor ali pa preiskovalni sodnik zanjo ne bo odredil pripora, takoj izpuščena na prostost in ne morda šele po zaslišanju vseh pripeljanih oseb in po izvedenem skupnem naroku.

V primeru, da bi preiskovalni sodnik odločal o priporu šele po zaslišanju vseh osumljencev, bi se po naravi stvari nujno znašel v vlogi preiskovalca, ki bi poleg dokazov, ki jih je zbrala policija, skušal najprej z zaslišanjem vseh osumljencev zbrati dodatne dokaze in bi šele potem odločal o predlogih za odreditev pripora. S tako aktivno vlogo preiskovalni sodnik pri odločanju o priporu ne bi mogel ohraniti položaja nepristranskega sodnika.

Pri vprašanju, ali naj bo postopek pri odločanju o priporu kontradiktoren ali ne, ne more pretehtati morebitna večja učinkovitost pri zatiranju kriminalitete, ampak pravnost postopka, kot ga določa Ustava in ZKP. Tudi pričakovana večja učinkovitost je vprašljiva, saj bo v takšnih primerih največkrat šlo za kriminalno združbo ali skupino in bodo osumljenci pred privedbo k preiskovalnemu sodniku svoje izjave že dali policiji in jih na zaslišanju, če jim niso v škodo, praviloma ne bodo spreminjali.

Obdolženec in njegov zagovornik morata biti pri odločanju o priporu seznanjena z vsemi obremenilnimi dejstvi in pri tem imeti enak položaj kot državni tožilec (22. člen ustave). Imeti morata tudi zagotovljene pravice do obrambe iz 29. člena ustave.

Pri izvedbi zaslišanj osumljencev se poleg načelnega zastavlja tudi praktično vprašanje, v kakšni meri in kako bo lahko uveljavljana kontradiktornost. V tej fazi postopka ni predvideno, da bi bilo posamezno zaslišanje izvedeno v navzočnosti vseh drugih osumljencev in njihovih zagovornikov z upoštevanjem pravice, da lahko postavljajo vprašanja, dajejo pripombe in predloge, kar je mogoče zagotoviti na glavni obravnavi, pač pa bo moral biti vsak zaslišanec seznanjen z izpovedbami prej zaslišanih osumljencev. V takem primeru bo preiskovalni sodnik poleg obremenilnega gradiva, ki ga bo zbrala policija in izpovedbe zaslišanca, lahko oprl svojo odločitev tudi na izpovedbe prej zaslišanih soobdolžencev, glede katerih pa je o morebitnem predlogu za pripor že odločil. Seveda bo tudi v takem primeru odločitev sprejel potem, ko se bodo stranke izjavile o vseh vprašanjih, ki lahko vplivajo na odločitev (3. odstavek 204.a člena ZKP).

Iz navedene razlage ustave in zakona izhaja, da mora državni tožilec takoj po zaslišanju vsakega osumljenca po 2. odstavku 203. člena ZKP izjaviti, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor ali katerega od nadomestnih ukrepov, tako kot to določa 1. odstavek 204.a člena, preiskovalni sodnik pa mora po tem izvesti priporni narok in odločiti o predlogu državnega tožilca tako kot določata 2. in 3. odstavek 204.a člena ZKP še pred zaslišanjem naslednjega osumljenca.

Odločitev o priporu mora biti pred izdajo pisnega sklepa vpisana v zapisnik naroka, pri čemer mora biti navedena ura sprejema odločitve. Takšen zapis omogoča preizkus, ali je bilo o priporu pravočasno odločeno (takoj po zaslišanju, ki mora biti opravljeno v oseminštirideset urah od ure, ko je bila oseba pripeljana k preiskovalnemu sodniku - 2. in 4. odstavek 203. člena ter 1. in 3. odstavek 204.a člena ZKP) in v primeru, če je pripor odrejen, ali je bila priprtemu pravočasno (v štiriindvajsetih urah) vročena pisna odločba, kot to določa 2. odstavek 20. člena Ustave.

V obravnavani zadevi sta bila k preiskovalnemu sodniku pripeljana D.M. in V.B., ki jima je kazenska ovadba Policijske postaje K. z dne 20.1.2000 očitala, da sta v sostorilstvu storila nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. D.M. je bila odvzeta prostost 19.1.2000 ob 11.45 uri, V.B. pa istega dne ob 7.40 uri, k preiskovalnemu sodniku pa sta bila pripeljana naslednjega dne, to je 20.1.2000. Preiskovalni sodnik je z zaslišanjem D.M. začel ob 18.45 uri, po njegovem zaslišanju je državni tožilec izjavil, da bo predlog podal po zaslišanju V.B., kar je, kot je razvidno iz nadaljnjega postopka, preiskovalni sodnik sprejel, temu pa tudi ni ugovarjal M.-jev zagovornik. Zaslišanje V.B. se je pričelo ob 19.05 uri. Neposredno po tem zaslišanju je državni tožilec izjavil, da bo zoper oba obdolženca zahteval uvedbo preiskave zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ, s tem da sta dejanje storila po predhodnem dogovoru in delitvi vlog, za oba obdolženca pa je predlagal tudi odreditev pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Narok je bil zaključen ob 20.35 uri. Preiskovalni sodnik je zoper obdolženega B. odredil hišni pripor, zoper D.M. pa pripor iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, sklepa o teh odločitvah sta bila obdolžencema in zagovornikoma vročena ob 22.00 uri.

Ob takem poteku naroka ni moč pritrditi vložniku zahteve, da je državni tožilec zamudil zakonsko določen rok za podajo predloga o odreditvi pripora. Prvi odstavek 204. a člena ZKP ne določa roka za izjavo državnega tožilca o tem, ali bo zahteval uvedbo kazenskega postopka ter predlagal pripor, pač pa mu nalaga, da mora to storiti takoj po zaslišanju obdolženca. Roka, ki ga zakon ne določa, ni mogoče zamuditi. V primeru, če državni tožilec izjave ne poda takoj, kot to določa zakon, ne more izgubiti pravice do kasnejšega takšnega predloga. Do odločitve preiskovalnega sodnika, ali bo odrejen pripor ali pa bo pripeljana oseba izpuščena, tudi ni mogoče šteti, da je pripeljani osebi prenehal odvzem prostosti.

S tem, ko je preiskovalni sodnik dovolil državnemu tožilcu, da je izjavo glede uvedbe kazenskega postopka in predlog o priporu za prvega obdolženca podal po zaslišanju drugega obdolženca, je bila kršena določba 1. odstavka 204. a člena ZKP, saj bi po navedeni razlagi ustave in zakona državni tožilec moral predlog podati takoj po obdolženčevem zaslišanju. Ta kršitev je relativna kršitev postopka, zanjo vložnik ni izkazal, da je vplivala na zakonitost odločitve o priporu, takšne zveze Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP samo (po uradni dolžnosti) ne ugotavlja.

Pripor zoper obdolženega D.M. je sodišče prve stopnje odredilo ob izpolnjenih pogojih 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, pri tem pa je sprejemljivo utemeljilo, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi in tako ne pride v poštev izrek milejšega ukrepa. Razlogi tako prvostopno kot drugostopnega sodišča v zvezi s tem so povsem jasni. V izpodbijanih sklepih sodišči ugotavljata, da je bil obdolženi M. že obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja na zaporno kazen 15 mesecev, dejanja, ki so predmet sedanjega postopka, pa so bila storjena le nekaj mesecev po njegovi izpustitvi iz zapora, nadalje se ugotavlja, da naj bi obdolženec dejanja storil, da bi si pridobil sredstva za nakup mamil in da je brez premoženja, brez zaposlitve in brez dohodkov. Ob teh okoliščinah, ki kažejo na neogibnost pripora, ni bilo potrebno posebej še zapisati sklepa, ki iz tega izhaja, to je, da se ni moč zanašati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora.

Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da uveljavljane kršitve iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 1. odstavkom 204.a člena ZKP, 2. odstavka 192. člena ZKP, 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in 20. člena Ustave Republike Slovenije niso podane. Ker ugotovljena kršitev 1. odstavka 204.a člena ZKP ne predstavlja kršitve po 2. niti po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.