Jedro

Dostop do tajnih podatkov je omejen in mogoč na način in ob pogojih, določenih z ZTP in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ter na način in ob pogojih, določenimi z drugimi sistemskimi postopkovnimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija. ZPP kot sistemski postopkovni zakon, ki ureja tudi dostop do tajnih podatkov, ne prepoveduje seznanitve stranke s tajnimi podatki, tega pa ne prepoveduje niti njenemu pooblaščencu, za katerega se po določbah ZOdv šteje, da uživa zaupanje, dopušča pa nekatere omejitve (prepoved fotokopiranja, izključitev javnosti). Omejitve ne smejo pomeniti takšne kvalitativne neenakosti med strankama postopka glede možnosti učinkovitega uveljavljanja njunih pravic, da bi bilo to lahko upoštevno z vidika morebitne kršitve pravice do enakopravnega položaja strank v postopku kot enega izmed vidikov ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

V individualnem delovnem sporu, v katerem so za obravnavanje predloženi dokazi, oziroma se domneva, da bodo predloženi dokazi, ki so označeni s stopnjo tajnosti po ZTP, je dopustno zastopanje odvetnika – pooblaščenca stranke, brez dovoljenja pristojnega ministrstva za dostop do tajnih podatkov stopnje tajno, po 22. členu ZTP. Izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo, da pooblaščenec toženih strank – odvetnik v zadevi ne more zastopati stranke, dokler v skladu z 22. členom ZTP ne predloži dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajno, je nezakonit, saj ni pravne podlage za to, da bi sodišče napotilo pooblaščenca stranke na pridobitev dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, ter mu za čas do izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov prepovedalo zastopanje stranke v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da pooblaščenec toženih strank odvetnik A. A. v zadevi ne more zastopati toženih strank, dokler v skladu z 22. členom Zakona o tajnih podatkih (ZTP) ne predloži dovoljenja za dostop do tajnih podatkov stopnje tajno.

Zoper navedeni sklep se pritožujeta toženi stranki iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev pravil postopka in kršitev Ustave RS. Predlagata, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi. Navajata, da odvetnik lahko zastopa stranko v sporu, ne da bi za to potreboval odobritev do dostopa tajnih podatkov po ZTP. S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje je kršena pravica do enakega obravnavanja oziroma do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V pritožbi se sklicujeta na odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-93/2005, na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Matyjek v. Poland application No. 38184/03 ter na odločitev nekdanjega Zveznega ustavnega sodišča SFRJ v zvezi s pravico odvetnikov do zastopanja v kazenskem postopku, v katerem so bili obravnavani tajni podatki.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, in tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo ter sprejelo napačno odločitev.

V obravnavani zadevi se izpostavlja vprašanje, ali je v individualnem delovnem sporu, v katerem so za obravnavanje predloženi dokazi, oziroma se domneva, da bodo predloženi dokazi, ki so označeni s stopnjo tajnosti po Zakonu o tajnih podatkih (ZTP; Uradni list RS, št. 87/2001, 48/2003 - Skl. US, 101/2003, 28/2006, 9/2010 in 60/2011), dopustno zastopanje odvetnika – pooblaščenca stranke, brez dovoljenja pristojnega ministrstva za dostop do tajnih podatkov stopnje tajno, po 22. členu ZTP.

ZTP v 1. odstavku 22. člena določa, da dovoljenja za dostop osebe do tajnih podatkov stopenj ZAUPNO, TAJNO ali STROGO TAJNO izdajajo ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ministrstvo, pristojno za obrambo, Slovenska obveščevalno-varnostna agencija ter Policija (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ). Po 2. odstavku 22. člena ZTP izda dovoljenje osebam, ki bodo dostop do tajnih podatkov potrebovale zaradi opravljanja funkcij ali izvajanja nalog na delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, ministrstvu, pristojnem za obrambo, Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji ali Policiji, skladno z določili tega zakona in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, minister, pristojen za notranje zadeve oziroma minister, pristojen za obrambo, oziroma direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije oziroma generalni direktor Policije. O izdaji dovoljenja obvestijo nacionalni varnostni organ. Nadalje je v 3. odstavku 22. člena ZTP določeno, da izda osebam, ki bodo potrebovale dostop do tajnih podatkov zaradi opravljanja nalog ali funkcije v drugem organu, na predlog predstojnika tega organa dovoljenje minister, pristojen za notranje zadeve oziroma minister, pristojen za obrambo, kadar gre za opravljanje obrambnih dolžnosti ali vojaške službe. O izdaji dovoljenja obvestita ministra nacionalni varnostni organ. V skladu s 5. odstavkom 22. člena ZTP osebam, ki bodo dovoljenje potrebovale zaradi obravnavanja tajnih podatkov v organizacijah iz tretjega odstavka 1. člena tega zakona, dovoljenje izda organ, pristojen za izdajo varnostnih dovoljenj organizacijam. Glede na določbo 4. odstavka 22. člena ZTP pa varnostno preverjanje za pridobitev dovoljenja pri opravljanju obrambnih dolžnosti in vojaške službe urejajo posebni predpisi.

23. člen ZTP v 1. odstavku določa, da izda pristojni organ osebi po opravljenem osnovnem varnostnem preverjanju dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje ZAUPNO z veljavnostjo desetih let, po razširjenem varnostnem preverjanju dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje TAJNO z veljavnostjo petih let, po razširjenem varnostnem preverjanju z varnostnim poizvedovanjem pa dovoljenje za dostop do tajnih podatkov stopnje STROGO TAJNO z veljavnostjo petih let. Po 2. odstavku 22. člena ZTP se dovoljenje iz prejšnjega odstavka vroči preverjani osebi in predstojniku organa, ki je predlagal varnostno preverjanje. V skladu s 3. odstavkom 23. člena ZTP pristojni organ zavrne izdajo dovoljenja, če na podlagi podatkov, preverjenih v postopku varnostnega preverjanja, oceni, da obstaja varnostni zadržek, določen s tem zakonom. V zavrnitvi izdaje dovoljenja ni potrebno obrazložiti virov varnostnega preverjanja. Nadalje 4. odstavek 23. člena ZTP določa, da mora pristojni organ o zahtevi za izdajo dovoljenja odločiti najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je prejel popolno vlogo. Izjemoma se lahko ta rok podaljša, če pristojni organ še ni prejel podatkov varnostnega preverjanja od organov tujih držav, in v primeru daljše odsotnosti preverjane osebe ali prič. Po 6. odstavku 23. člena ZTP Vlada RS podrobneje predpiše način varnostnega preverjanja, obliko in vsebino obrazcev, ki se uporabljajo v postopku varnostnega preverjanja in izdaje dovoljenja, ter podrobnejši postopek izdaje dovoljenja.

III. poglavje ZTP (členi od 22 do 30) določa „DOVOLJENJE ZA DOSTOP DO TAJNIH PODATKOV“. V 22. členu ZTP je opredeljena pristojnost organov, ki odločajo oziroma izdajajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. Iz navedenega člena (oziroma celotnega poglavja) izhaja, da se nanaša na dovoljenje za dostop do tajnih podatkov za tiste osebe, ki bodo potrebovale dostop do tajnih podatkov zaradi opravljanja funkcij ali izvajanja nalog na delovnih mestih v ministrstvu, pristojnem za notranje zadeve, ministrstvu, pristojnem za obrambo, Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji ali Policiji. ZTP ne ureja postopka izdaje dovoljenja za osebe, ki ne opravljajo funkcij oziroma ne izvajajo delovnih nalog znotraj navedenih državnih organov. Na to kaže določba 22. f člena ZTP, ki predpisuje, da se postopek varnostnega preverjanja za izdajo dovoljenja začne na podlagi pisnega predloga predstojnika organa iz drugega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj).

Na podlagi določbe drugega odstavka 22. f člena ZTP so lahko predlagatelji postopka varnostnega preverjanja za izdajo dovoljenja naslednji predstojniki:

1. predstojnik organa iz drugega odstavka 1. člena tega zakona za osebe, ki bodo dovoljenje potrebovale zaradi izvajanja nalog na delovnem mestu v tem organu, ter za osebe, zaposlene v organizacijah iz tretjega odstavka 1. člena tega zakona;

2. minister, pristojen za gospodarstvo, za osebe, zaposlene v organizacijah, ki bodo dovoljenje za dostop do tajnih podatkov potrebovale zaradi izvajanja javnih in drugih naročil, v okviru katerih bodo potrebovale dostop do tajnih podatkov tuje države ali mednarodne organizacije;

3. predstojnik nacionalnega varnostnega organa za primere, ki niso zajeti v prejšnjih točkah tega člena.

Po določbi 22. g člena ZTP se postopek za izdaja dovoljenja začne na pisni predlog predlagatelja za osebo, ki jo je potrebno varnostno preveriti (v nadaljnjem besedilu: preverjana oseba), in mora vsebovati podatke o stopnji tajnosti tajnih podatkov, glede katerih je podan predlog za izdajo dovoljenja. Predlagatelj mora predlogu priložiti pisno soglasje preverjane osebe za varnostno preverjanje, dokazilo o opravljenem usposabljanju s področja obravnavanja tajnih podatkov, pisno izjavo o seznanitvi s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ter zaprto ovojnico z izpolnjenim varnostnim vprašalnikom preverjane osebe.

Iz določbe 22. g člena ZTP še izhaja, da mora preverjana oseba pred izdajo dovoljenja opraviti usposabljanje s področja obravnavanja tajnih podatkov - takšno izobraževanje organizirata Urad Vlade RS za varovanje tajnih podatkov, ki je nacionalni varnostni organ po ZTP, ali Upravna akademija pri Ministrstvu za pravosodje in javno upravo. Nadalje 22. h člen ZTP določa, da lahko predlagatelj med postopkom varnostnega preverjanja predlaga, da se stopnja tajnosti, za katero je bil dan predlog, spremeni, če je preverjana oseba pred zaključkom postopka premeščena na funkcijo ali delovno mesto, na katerem se zahteva dostop do tajnih podatkov druge stopnje tajnosti od predlagane. Če se sprememba predloga nanaša na izdajo dovoljenja višje stopnje tajnosti, mora predlagatelj priložiti spremembi zahtevka izpolnjen ustrezen varnostni vprašalnik in pisno soglasje preverjane osebe, da soglaša s spremenjenim obsegom varnostnega preverjanja. V tej zvezi je pomembna tudi določba 22.i člena ZTP, ki določa, da v primeru, če je preverjani osebi pred izdajo dovoljenja prenehalo delovno razmerje v organu ali organizaciji ali je bila premeščena na drugo delovno mesto, na katerem dovoljenje za dostop do tajnih podatkov ni potrebno, predlagatelj podani predlog za izdajo dovoljenja umakne.

Vlada RS je na podlagi ZTP izdala podzakonski predpis - Uredbo o varnostnem preverjanju in izdaji dovoljenj za dostop do tajnih podatkov (Uradni list RS, št. 71/2006 in 138/2006; Uredba), ki v 1. členu določa, da Uredba podrobneje ureja način in postopek varnostnega preverjanja oseb, ki morajo zaradi opravljanja funkcij ali izvajanja nalog na delovnih mestih v organu ali organizaciji dobiti dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, postopek vmesnega varnostnega preverjanja ter postopek izdaje in preklica tega dovoljenja, če to ni določeno že z Zakonom o tajnih podatkih (Uradni list RS, št. 50/06 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljnjem besedilu: zakon). Uredba podrobneje določa tudi način in postopek izdaje in preklica dovoljenja fizičnim osebam za dostop do tujih tajnih podatkov ter predpisuje program in način osnovnega in dodatnega usposabljanja oseb za obravnavo in varovanje tajnih podatkov stopnje tajnosti ZAUPNO in višje.

Skladno z 2. členom Uredbe (določitev delovnih mest) določijo organi in organizacije delovna mesta, na katerih bodo imeli zaposleni zaradi opravljanja funkcij ali izvajanja nalog na delovnih mestih v organu ali organizaciji dostop do tajnih podatkov, ali bodo seznanjeni z njihovo vsebino oziroma se bodo z njo lahko seznanili pri svojem delu. Po določbi 3. člena Uredbe se postopek varnostnega preverjanja za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov iz 22. člena ZTP začne na podlagi pisnega predloga predstojnika organa iz 22.f člena ZTP (v nadaljnjem besedilu: predlagatelj). Kadar predstojnik organa za vložitev predloga za začetek postopka izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov pisno pooblasti zaposlenega v organu, mora po določbi 2. odstavka 3. člena Uredbe o tem obvestiti organ, ki je pristojen za vodenje postopka varnostnega preverjanja (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ). V skladu s 4. členom Uredbe se postopek začne na pisni predlog za začetek varnostnega preverjanja. Predlog mora vsebovati osebno ime in rojstni datum osebe, ki jo je potrebno varnostno preveriti (v nadaljnjem besedilu: preverjana oseba), ter stopnjo tajnosti tajnih podatkov, glede katerih je podan predlog za izdajo dovoljenja.

Iz navedenega prikaza je mogoče povzeti, da je postopek iz 22. oziroma 23. člena ZTP predviden le za varnostno preverjanje oseb, ki so zaposlene v državnih institucijah, kjer bodo dostopale do tajnih podatkov. Pri tem je treba opozoriti na določbo 3. člena ZTP, ki v določa, da v zvezi z opravljanjem svoje funkcije lahko do tajnih podatkov brez dovoljenja za dostop do tajnih podatkov (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje) dostopajo nekateri funkcionarji (predsednik republike, predsednik vlade, poslanec, državni svetnik, župan in občinski svetnik, ..., med ostalimi navedenimi tudi sodnik, generalni državni tožilec in generalni državni pravobranilec). ZTP torej le za nekatere funkcionarje predvideva ex lege dovolitev do dostopa, vsi ostali delavci pa morajo opraviti usposabljanje za ravnanje s tajnimi podatki ter pridobiti dovoljenje za dostop.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ZTP v 22. in 23. členu ne daje podlage za odločitev v izpodbijanem sklepu, da je odvetnik dolžan pridobiti dovoljenje pristojnega organa po ZTP, saj ni legitimirana oseba za vložitev predloga za izdajo dovoljenja za dostop do tajnih podatkov. To pa je v konkretnem primeru za presojo odločilnega pomena. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja zmotno uporabilo materialno pravo.

Za odločitev o pritožbi je pomembna tudi določba 7. člena ZTP, po kateri je dostop do tajnih podatkov omejen in mogoč na način in ob pogojih, določenih s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ter na način in ob pogojih, določenimi z drugimi sistemskimi postopkovnimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija. Prvotno besedilo 7. člena ZTP se je glasilo, da je dostop do tajnih podatkov omejen in mogoč na način in ob pogojih, določenih s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ter na način in ob pogojih, določenimi z drugimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija. Z novelo ZTP-B (Uradni list RS, št. 28/2006) se je besedilo „drugimi zakoni“ nadomestilo z besedilom „drugimi sistemskimi postopkovnimi zakoni“. Iz Predloga ZTP - B (Poročevalec DZ RS, št. 104/2005 z dne 28. 11. 2005) glede te spremembe izhaja, da naj bi bilo zaradi zagotavljanja enotnega sistema varovanja in dostopanja do tajnih podatkov čim manj primerov, ko drug zakon predpisuje drugačen način in pogoje (potreba po vedenju in dovoljenje za dostop do tajnih podatkov) za dostop do takšnih podatkov. Iz tega razloga naj bi ZTP določil, v katerih primerih bi bilo še dopustno in sprejemljivo predpisati drugačen način in pogoje za dostop do tajnih podatkov. Takšne izjeme bi poleg izjem, določenih že v ZTP (1. odstavek 3. člena in 4. člen) (1), predpisovali le še posamezni postopkovni zakoni (Zakon o kazenskem postopku, Zakon o pravdnem postopku, Zakon o splošnem upravnem postopku, Zakon o prekrških, in drugi). Ti zakoni morajo predpisati tudi način in pogoje, pod katerimi lahko brez dovoljenja dostopajo do tajnih podatkov posamezni udeleženci v postopku. V nadaljevanju je iz obrazložitve členov Predloga ZTP-B še razvidno, da lahko drugačne načine in pogoje za dostop, kot jih določa ta zakon, določajo tudi mednarodne pogodbe in pravni akti, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere je republika Slovenija prenesla izvrševanje dela suverenih pravic.

Iz navedenega izhaja, da lahko posamezni postopkovni zakoni skladno s takšno ureditvijo v ZTP drugače uredijo dostop do tajnih podatkov tudi v primerih, ko udeleženci v postopku nimajo dovoljenja za njihov dostop.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-93/05

z dne 24. 5. 2007, na katero se sklicuje pritožba, obrazložilo (7. točka obrazložitve), da vsebuje ZPP, kot eden izmed v 7. členu ZTP omenjenih sistemskih postopkovnih zakonov, v zvezi z obravnavano problematiko le eno posebno določbo. ZPP v 230. členu določa, da kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti, kar pomeni, da je izvedba takšnega dokaza mogoča le ob predhodni odločitvi organa, ki je določil tajnost podatka, da pričo odveže varovanja tajnosti. Vlada je sicer menila, da je mogoče to določbo smiselno uporabiti tudi v primeru, ko se kot dokazno sredstvo uporablja listina s tajnimi podatki. Vendar pa takšna razlaga iz razlogov, ko ZPP v zvezi z izvedbo listinskih dokazov sicer odkazuje na smiselno uporabo nekaterih določb o izvedbi dokaza s pričami, med temi določbami pa ne navaja določbe 230. člena ZPP (glej tretji odstavek 227. člena ZPP), ni mogoča, kot izhaja iz navedene odločbe Ustavno sodišče RS.

ZPP je torej eden od sistemskih zakonov, ki jih navaja 7. člena ZTP. V citirani odločbi je Ustavno sodišče RS tudi pojasnilo, da je dostop do tajnih podatkov urejen v IV. poglavju ZTP. Po odločbi 31. člena prvega odstavka ZTP imajo pravico dostopa do tajnih podatkov samo tiste osebe, ki imajo dovoljenje in se morajo s temi podatki seznaniti zaradi opravljanja funkcije ali delovnih nalog, in sicer samo do tajnih podatkov stopnje tajnosti, določene v dovoljenju. Drugi odstavek 31. člena ZTP določa, da ne sme nihče pridobiti tajnega podatka prej in v večjem obsegu, kot je to potrebno za opravljanje njegovih delovnih nalog ali funkcije. V prvem odstavku 35. člena v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZTP je predpisano, da se lahko tajni podatki posredujejo (tudi) dobaviteljem, izvajalcem gradenj ali izvajalcem storitev, ki so jim posredovani zaradi izvršitve naročil organov, ki pri izvajanju zakonsko določenih nalog pridobijo tajne podatke ali razpolagajo z njimi. Iz navedenega izhaja, da ZTP primarno ureja vprašanja v zvezi z dostopom do tajnih podatkov za osebe, ki se morajo s takšnimi podatki seznaniti v zvezi z opravljanjem funkcije ali v zvezi z izvajanjem delovnih nalog v organih, ki pri izvajanju svojih nalog razpolagajo s tajnimi podatki. Ne glede na navedeno pa je na podlagi drugega odstavka 33. člena ZTP, ki določa, da lahko predstojnik organa na zahtevo pristojnih organov osebo, ki se je v okviru svojega dela seznanila s tajnimi podatki, za namen in v obsegu, ki ga vsebuje zahteva pristojnega organa, razreši dolžnosti varovanja tajnosti podatka, ki mu je bila določena tajnost v tem organu, mogoče sklepati, da lahko predstojnik organa dovoli tudi posredovanje tajnih podatkov z namenom njihove uporabe v sodnem postopku. Posledično je (v okviru veljavnih predpisov) upravičen določiti tudi način, na katerega se lahko stranke pravdnega postopka seznanijo s takšnimi podatki.

Za pritožbeno rešitev te zadeve so pomembna še stališča Ustavnega sodišča RS, ki je v obrazložitvi navedene odločbe izpostavilo, da bi bile navedbe pobudnice o omejenem dostopu do listin s tajnimi podatki v pravdnem postopku lahko upoštevne z vidika ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) na področju sodnega varstva pravic. Takšna pravica strankam postopka sicer ne zagotavlja neomejene pravice do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa morajo omejitve v zvezi z možnostjo strank do izvajanja dokazov v svojo korist ustrezati zahtevam poštenega sodnega postopka, vključno z zahtevo po zagotovitvi procesne enakopravnosti strank. Omejen dostop strank postopka do listin tajne narave je sicer mogoče utemeljiti z javnim interesom po varstvu podatkov tajne narave, pri čemer pa s takšnimi omejitvami ne sme biti okrnjeno bistvo omenjene ustavne pravice, katere namen je strankam postopka zagotoviti možnost aktivnega sodelovanja v postopku in s tem učinkovitega varstva njihovih pravic pod pogoji, ki jih ne postavljajo v občutno slabši položaj v primerjavi z drugo stranko. V obravnavani zadevi je pobudnica očitala neskladje z 22. členom Ustave RS ureditvi, v skladu s katero lahko predstojnik organa, v katerem je bila določena tajnost posameznih podatkov, ob posredovanju listin s takšnimi podatki za namen njihove uporabe v postopku pred sodiščem določi, da se te listine ne smejo kopirati, in da se lahko nasprotna stranka postopka z njimi seznani le na sodišču. Po mnenju Ustavnega sodišča RS prepoved kopiranja takšnih listin (ob predpostavki, da sodišče stranki, ki ji niso vročene kopije teh listin, zagotovi primerne pogoje za seznanitev z vsebino teh listin v prostorih sodišča, in ji da pri tem na voljo zlasti potreben čas za seznanitev) stranke ne onemogoča v pravici do uporabe takšnih listin v dokazne namene v sodnem sporu in zato sama po sebi ne more utemeljiti kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS. Dejstvo, da eni izmed strank postopka ni zagotovljena možnost kopiranja takšnih listin, pa tudi ne pomeni takšne kvalitativne neenakosti med strankama postopka glede možnosti učinkovitega uveljavljanja njunih pravic, da bi to lahko bilo upoštevno z vidika morebitne kršitve pravice do enakopravnega položaja strank v postopku kot enega izmed vidikov ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Zato so očitki o neskladju izpodbijane ureditve z navedenim členom očitno neutemeljeni (glej tudi 4. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS št. Up-220/05 z dne 29. 3. 2007, Uradni list RS, št. 34/07). Morebitne kršitve te človekove pravice, do katerih bi prišlo ob izvajanju te ureditve v konkretnem sodnem postopku, pa bi lahko pobudnica uveljavljala s pravnimi sredstvi.

Iz navedenega je mogoče povzeti, da: - je dostop do tajnih podatkov omejen in mogoč na način in ob pogojih, določenih z ZTP in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi ter na način in ob pogojih, določenimi z drugimi sistemskimi postopkovnimi zakoni ali mednarodnimi pogodbami, ki jih je sklenila Republika Slovenija, - ZPP kot sistemski postopkovni zakon, ki ureja tudi dostop do tajnih podatkov, ne prepoveduje seznanitve stranke s tajnimi podatki, tega pa ne prepoveduje niti njenemu pooblaščencu, za katerega se po določbah Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/1993 in spremembe; ZOdv) šteje, da uživa zaupanje(2), dopušča pa nekatere omejitve (prepoved fotokopiranja, izključitev javnosti), - omejitve ne smejo pomeniti takšne kvalitativne neenakosti med strankama postopka glede možnosti učinkovitega uveljavljanja njunih pravic, da bi bilo to lahko upoštevno z vidika morebitne kršitve pravice do enakopravnega položaja strank v postopku kot enega izmed vidikov ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

Po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev o pritožbi bistvena še določba 4. odstavka 1. člena ZTP, po kateri je vsak, ki mu je bil zaupan tajni podatek oziroma se je seznanil z vsebino tajnega podatka, odgovoren za njegovo varovanje in ohranitev njegove tajnosti, kar velja tudi za odvetnika, ki zastopa stranko v sedmih postopkih.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zaradi zmotne materialnopravne presoje nepravilen, saj v citiranih predpisih ni pravne podlage za to, da bi sodišče v individualnem delovnem sporu napotilo pooblaščenca stranke na pridobitev dovoljenja za dostop do tajnih podatkov, ter mu za čas do izdaje dovoljenja za dostop do tajnih podatkov prepovedalo zastopanje stranke v postopku. Zato je pritožba utemeljena. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da glede na zgoraj predstavljeno materialnopravno stališče, za odločitev ni pravno odločilno pritožbeno sklicevanje na odločbo Zveznega ustavnega sodišča SFRJ in odločba ESČP Matyjek v. Poland, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredelilo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

1. ZTP v 4. členu določa, da ima dostop do tajnih podatkov brez dovoljenja pri opravljanju svoje funkcije nadzora Komisija Državnega zbora Republike Slovenije za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb

2. Po določbi 4. točke 25. člena ZOdv je lahko odvetnik, kdor je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.