Jedro

Poleg nekaterih odškodnin se osebni dohodki delavcev dolžnika v višini zajamčenih osebnih dohodkov do dneva, ko je bil začet stečajni postopek, "poravnajo kot stroški stečajnega postopka", kot to predpisuje drugi odstavek 140. člena ZPPSL/89. Pravna posledica slednjega je, kot pravilno ugotavlja izpodbijana instančna odločba, da je takšna terjatev privilegirana, kar pomeni, da se izplača v celoti (če je za to dovolj sredstev) pred glavno razdelitvijo (138. člen ZPPSL/89). Pri upnikovi glavnični terjatvi gre za prav takšno terjatev iz naslova zajamčenih osebnih dohodkov in smisel pravde zaradi njih (čeprav bi bilo pravilno to rešiti v okviru samega stečajnega postopka ob udeležbi stečajnih upnikov) je bil v tem, da se dožene, kolikšen znesek v stečajnem postopku sicer priznane terjatve iz naslova osebnih dohodkov ima naravo privilegirane terjatve po drugem odstavku 140. člena ZPPSL/89 in da se torej izplača pred poplačilom vseh upnikov, ne pa da bi šlo tu za stroške stečajnega postopka po petem odstavku 99. člena ZPPSL/89, ker po vsem povedanem to niso in jih v izvršbi ni dovoljeno terjati (prvi odstavek tega člena).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrglo upnikov predlog za izvršbo zaradi prisilne izterjave glavnice, zamudnih obresti in pravdnih stroškov v zneskih, ki so mu bili pravnomočno prisojeni 8.4.1994 v pravdni zadevi II P 185/93 upnika proti dolžniku, proti kateremu se je že pred to pravdo začel stečajni postopek. Gre za upnikov zajamčeni osebni dohodek za čas do uvedbe stečaja. Predlog je zavrglo po prvem odstavku 111. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93 - ZPPSL/93) - ker od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti prisilne izvršbe.

Na upnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje ta sklep glede zneska 87.630,00 SIT (stroškov pravdnega postopka) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.4.1994 in stroškov izvršilnega postopka razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje; v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijani sklep. Zavzelo je stališče, da so stroški napotitvenega pravdnega postopka po četrtem odstavku 111. člena ZPPSL/93 stroški stečajnega postopka in so lahko predmet izvršilnega postopka. Osebni dohodki v višini izhodiščnih plač se res obravnavajo v stečajnem postopku prioritetno (160. člen ZPPSL/93), vendar tako, da se poprej izločijo iz stečajne mase (158. člen ZPPSL/93). Upnik bo lahko tako uveljavljal svojo terjatev v stečajnem postopku pri razdelitvi stečajne mase v skladu z ZPPSL/93. Proti zavrnilnemu delu tega sklepa in proti sklepu Okrajnega sodišča je Državno tožilstvo RS v Ljubljani vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (ZVZ) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvem odstavku tega člena ter zaradi napačne uporabe materialnega prava - prvega in četrtega odstavka 111. člena, 158. člena in drugega odstavka 160. člena ZPPSL/93). Trdi, da instančni sklep nima razlogov o tem, zakaj so pravdni stroški lahko predmet izvršilnega postopka, osebni dohodki delavcev pa ne. Napačno je uporabilo določbe poprej navedenih členov ZPPSL/93, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 14. členom zakona o izvršilnem postopku. Predlaga, naj vrhovno sodišče oba sklepa v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Na vročeno ZVZ stranki nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Stečajni postopek proti dolžniku se je začel 18.10.1990, torej v času, ko je veljal zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89 - ZPPSL/89), ki se je po osamosvojitvi naše države smiselno uporabljal kot republiški predpis na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list SRS, št. 1/91-I). Novi ZPPSL, ki je začel veljati 1.1.1994 (189. člen ZPPSL/93), določa, da se postopek prisilne poravnave, stečaja in likvidacije, ki je bil začet pred uveljavitvijo tega zakona, konča po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (prvi odstavek 196. člena ZPPSL/93). V obravnavanem primeru to ne pomeni le, da se konča sam stečajni postopek po procesnih in še toliko bolj materialnih predpisih ZPPSL/89, marveč tudi v drugih postopkih, ki so povezani s tem stečajnim postopkom. To velja tako za pravdo II P 185/93, iz katere izvira izvršilni naslov, v kateri je sodišče uporabilo določbe ZPPSL/89, kakor tudi za izvršilni postopek, kjer pa sta sodišči uporabili že ZPPSL/93, torej v nasprotju s citirano končno določbo tega zakona. Obravnavana ZVZ uveljavlja po 2. točki prvega odstavka 404. člena ZPP razlog zmotne uporabe materialnega prava določb ZPPSL/93, torej tistih, ki jih v tej zadevi ne gre uporabiti. Toda ker so določbe prvega in četrtega odstavka 111. člena, 158. člena in drugega odstavka 160. člena ZPPSL/93 glede razmerij, v zvezi s katerimi je vložena ZVZ, enake kot določbe petega odstavka 99. člena, 138. člena in drugega odstavka 140. člena ZPPSL/89, je potrebno smiselno upoštevati, kot da ZVZ uveljavlja materialnopravne kršitve ZPPSL/89. Toliko za uvod, da bo tudi razumljivo, zakaj se bo obrazložitev v nadaljevanju sklicevala na določbe pravkar omenjenega zakona.

Razlogi odločbe sodišča druge stopnje si ne nasprotujejo, saj če sodišče na podlagi zakonskih določb ugotovi, da stroški napotitvene pravde (upnik ni bil napoten na pravdo, kot zmotno meni pritožbeno sodišče, vendar ta okoliščina za obravnavani problem ni pomembna) nimajo enakih pravnih lastnosti in učinkov kot vtoževana glavnica, ki zajema zajamčene osebne dohodke, to ne pomeni, da gre za kakršnokoli nasprotje, najmanj pa takšno, kakršno zajema 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP. In nadalje, ne gre niti za nejasne razloge, saj je sodišče v obrazložitvi napadene odločbe razložilo, na katere zakonske določbe se je oprlo, vrhu tega pa še pojasnilo, kakšne možnosti ima upnik, da uveljavi svojo glavnično terjatev. Nikakor torej ne gre za to, da odločbe ne bi bilo mogoče preizkusiti in s tem ne za kršitev določbe 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Če sodišče zmotno uporabi materialnopravne določbe, to ne pomeni kršitve iz prvega odstavka 354. člena ZPP, kot trdi ZVZ, saj ta zakonska določba zajema le kršitve, ki jih sodišče stori med postopkom s tem, če ne uporabi kakšne določbe tega zakona, torej ZPP, ali če jo uporabi nepravilno. Nepravilna uporaba materialnega prava torej ne povzroči sama ob sebi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Materialnopravne določbe je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo. Tako je pravilno ločilo pomen izrazov "stroški stečajnega postopka" in terjatve, ki se "poravnajo kot stroški stečajnega postopka". Ko določa zakon, da prepoved prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilna listina, od dneva začetka stečajnega postopka, ne velja glede tistih listin, ki se nanašajo na stroške stečajnega postopka (prvi in peti odstavek 99. člena ZPPSL/89), uveljavlja izjemo načela koncentracije poplačila terjatev proti stečajnemu dolžniku v stečajnem postopku, zaradi česar je potrebno "stroške stečajnega postopka" razumeti le v obsegu, kot to dopušča zakon, nikakor pa ne širše. Med takšne stroške na upniški strani je tako mogoče v smislu pravkar navedenega predpisa uvrstiti le stroške, ki nastanejo med stečajnim postopkom in zaradi njega in imajo po zakonu naravo stečajnih stroškov. Nadalje gre za primere uveljavljanja ločitvenih in izločitvenih pravic (117. člen ZPPSL/89) in druge. Pri upnikovi glavnični terjatvi ne gre za slednje niti za terjatev, ki bi nastala med stečajnim postopkom ali zaradi njega (medtem ko ta ugotovitev ne velja za stroške, ki so nastali v pravdnem postopku, ki je tekel v času stečajnega postopka in zaradi njega - da bi se ugotovila narava upnikove terjatve iz naslova zajamčenih osebnih dohodkov, kot je o tem pravilno zavzelo stališče pritožbeno sodišče), ker je pač terjatev nastala že poprej.

Opisanega obsega stroškov stečajnega postopka, za katerega ne velja prepoved izvršbe med stečajnim postopkom, tudi ne širijo določbe 138. člena in drugega odstavka 140. člena ZPPSL/89. Prvi izmed teh dveh predpisov, ki določa, da preden se začnejo poplačevati upniki, se izloči iz razdelitvene mase znesek, ki je potreben za izplačilo stroškov stečajnega postopka in poplačilo upnikov stečajne mase, pomeni le način, kako se izoblikuje neto razdelitvena masa, iz katere se poplačajo vsi upniki, in to enakomerno (prvi odstavek 140. člena ZPPSL/89). Poleg nekaterih odškodnin pa se osebni dohodki delavcev dolžnika v višini zajamčenih osebnih dohodkov do dneva, ko je bil začet stečajni postopek, "poravnajo kot stroški stečajnega postopka", kot to predpisuje drugi odstavek 140. člena ZPPSL/89. Pravna posledica slednjega je, kot pravilno ugotavlja izpodbijana instančna odločba, da je takšna terjatev privilegirana, kar pomeni, da se izplača v celoti (če je za to dovolj sredstev) pred glavno razdelitvijo (138. člen ZPPSL/89). Pri upnikovi glavnični terjatvi gre za prav takšno terjatev iz naslova zajamčenih osebnih dohodkov in smisel pravde zaradi njih (čeprav bi bilo pravilno to rešiti v okviru samega stečajnega postopka ob udeležbi stečajnih upnikov) je bil v tem, da se dožene, kolikšen znesek v stečajnem postopku sicer priznane terjatve iz naslova osebnih dohodkov ima naravo privilegirane terjatve po drugem odstavku 140. člena ZPPSL/89 in da se torej izplača pred poplačilom vseh upnikov, ne pa da bi šlo tu za stroške stečajnega postopka po petem odstavku 99. člena ZPPSL/89, ker po vsem povedanem to niso in jih v izvršbi ni dovoljeno terjati (prvi odstavek tega člena). Nekoliko nespretnega zakonodajnega izražanja ni mogoče drugače razlagati kot v opisanem smislu. Če torej povzamemo, osebni dohodki delavcev dolžnika v višini zajamčenih osebnih dohodkov do dneva, ko je bil začet stečajni postopek (oziroma po novem zakonu: osebni dohodki delavcev dolžnika v višini izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo, do dneva, ko je bil začet stečajni postopek), niso stroški stečajnega postopka in jih ni mogoče prisilno izterjati v izvršilnem postopku, pač pa se poravnajo kot stroški stečajnega postopka pred sorazmernim poplačilom stečajnih upnikov. Denimo, osebni dohodki delavcev v času stečajnega postopka, ki dokončujejo začeto proizvodnjo, pa so stroški stečajnega postopka in se lahko uveljavljajo v izvršilnem postopku.

Po povedanem nista podana ne procesna ne materialnopravni razlog, ki jih uveljavlja ZVZ, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (408. člen v zvezi s 393. členom ZPP).