Jedro

V primeru, da uvoznik ne izpolni kriterijev za kontingentirani uvoz blaga, se obračuna carinska obveznost, ki je naknadno nastala. Zato ne gre za naknaden obračun ob uvozu nastale carinske obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 2656/97-12 z dne 16.3.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 3.9.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice C. z dne 9.4.1996, s katero ji je carinski organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 50. člena in 9. odstavka 22. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 34/90: v nadaljevanju CZ/76) naložil, da je dolžna v roku 8 dni od dneva dokončnosti te odločbe plačati carino in druge uvozne dajatve v skupnem znesku 409.003,00 SIT, zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga, po določbah 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93; v nadaljevanju: uredba za leto 1994). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ne izpodbija ugotovitve, da je ob uvozu 19.515 kg zmrznjenega svinjskega mesa po uvozni carinski deklaraciji z dne 8.10.1993 uveljavljala ugodnosti po 5. členu Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uradni list Republike Slovenije, št. 15/93; v nadljevanju: uredba za leto 1993) in tako uvozila meso brez plačila carinskih dajatev. Navedena oprostitev pa je pogojena z zavezo, da bo tožeča stranka uvoženo blago v celoti uporabila v proizvodnji blaga za izvoz ter ga najpozneje v enem letu od prehoda čez carinsko črto izvozila nazaj v tujino, pri čemer bi morala biti vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvi, da prej navedena obveznost ni bila v celoti izpolnjena in da znaša neizvožena količina blaga v spornem primeru 4.265 kg mesa. Zato so bile po presoji sodišča glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 utemeljeno obračunane uvozne dajatve. Na podlagi izrecnega pooblastila vladi iz 1. odstavka 49. člena CZ/76 je le-ta z navedenima uredbama uredila način uresničevanja pravic in obveznosti za uvoz surovin in reprodukcijskega materiala, zato ugovor, da nista v skladu z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju: ustava), ni utemeljen. Glede na to, da uredba za leto 1993 in uredba za leto 1994 napotujeta na uporabo 50. člena CZ/76, se tožena stranka utemeljeno sklicuje na določbo 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom. Ni pa dvoma, da ta uredba ni podlaga za obračun carinskih dajatev za neizvoženi del blaga. Tožbeni ugovor, da so uvozne dajatve obračunane na podlagi te uredbe, zato ni utemeljen. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bil predmetni carinski postopek pravnomočno zaključen že s sprejemom uvozne carinske deklaracije ter da glede na določbo 182. člena Carinskega zakona (Uradni list Republike Slovenije, št. 1/95; v nadaljevanju CZ) ni pravne podlage za uporabo CZ/76 SFRJ. Neutemeljena je tožbena navedba, da je tožniku s sprejemom obravnavane uvozne carinske deklaracije dokončno in brezpogojno priznana pravica do oprostitve plačila posebne dajatve pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil. V 2. členu Uredbe o določitvi kmetijskih in živilskih proizvodov, za katere se ob uvozu plačuje posebna dajatev (Uradni list Republike Slovenije, št. 45/93), je predpisano, da se posebna dajatev plačuje za vse navedene kmetijske proizvode in živila, ne glede na obliko in način uvoza, razen v primerih iz 6. člena, to je med drugim za uvožene surovine in reprodukcijski material, ki se uporabijo za proizvodnjo za izvoz v skladu s carinskim predpisi. Ob tem je potrebno upoštevati tudi določbo 7. člena Zakona o posebnih dajatvah pri uvozu kmetijskih proizvodov in živil (Uradni list Republike Slovenije, št. 29/93; v nadaljevanju ZPDU), ki določa, da se posebne dajatve plačujejo pri carinjenju po predpisih, ki veljajo za plačevanje carine, torej tudi po 50. členu CZ/76. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da sodišče prve stopnje meni, da 2. odstavek 5. člena uredbe odkazuje tudi na uporabo materialno pravnega dela določbe 50. člena CZ/76, kar je kršitev materialnega prava. Citirano določbo je treba razlagati tako, da odkazuje na smiselno uporabo določb 3., 4. in 5. odstavka 50 člena CZ/76, ne pa na 2. odstavek tega člena. Kot izhaja iz teorije carinskega prava in pravnih redov drugih držav, pri kontingentih ni naknadnega obračuna carine, tudi če uvoznik ne izpolni kriterijev za kontingentirani uvoz blaga. Določba 2. odstavka 50. člena CZ/76 se nanaša izključno na blago, uvožena na podlagi 1. odstavka tega člena. Za blago, uvoženo na podlagi 49. člena CZ/76, carinska obveznost torej ne nastane. To je razvidno tudi iz določb 5. in 6. točke 371/I ter 1. odstavka 389. člena CZ/76, iz katerih je razvidno, da je za kršitev teh določb zagrožena zgolj kazenska sankcija za carinski prekršek, ne pa tudi naknaden obračun carine. Izpodbijana sodba daje uredbi moč oziroma učinek zakona, saj zakonodajalec za carinske kontingente carinske obveznosti ni predpisal, kar pomeni kršitev določb ustave in Zakona o vladi Republike Slovenije (Uradni list 4/93; v nadaljevanju: ZVRS). Ob ugotovitvi, da je bilo blago uvoženo v letu 1993, sodišče nekritično uporabi tudi uredbo, ki je veljala v letu 1994. Uredba o carinskih postopkih z ekonomskih učinkom (člen 156) v tem primeru ni uporabna, saj se očitno nanaša izključno na blago, uvoženo v letu 1995. Pri naknadnem obračunu carine je zmotno sklicevanje na 182. člen CZ, saj je bil po 1. odstavku 262. člena CZ/76 in 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) postopek carinjenja pravnomočno zaključen z datumom, ki je vpisan v uvozni carinski deklaraciji. Izpodbijana sodba krši 4. odstavek 153. člena in 2. člen ustave, saj je bilo uporabljeno z dnem 1.1.1996 derogirano pravo (189. člen CZ). Za katero blago in kdaj se plača "prelevman" določa ZPDU. Ta pa v 7. členu določa, da se plača ob carinjenju. Ker carinarnica "prelevmana" ob carinjenju ni obračunala, ga tudi nima pravice naknadno obračunati. Z naknadnim obračunom so kršene določbe 12. in 265/1 člena ZUP in 158. člena ustave. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo, prav tako pa tudi ne, da predmetno blago že v času uvoza ni izpolnjevalo pogojev za brezcarinski uvoz. Sodba ne loči carinskih kontingentov od carinskih oprostitev. Bistvena razlika je v tem, da pri kontingentih ni naknadnega obračuna dajatev. Tožena stranka je torej tožniku naknadno obračunala dajatve brez zakonite podlage.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bil obračun carin in drugih uvoznih dajatev opravljen skladno z uvozno carinsko deklaracijo z dne 8.10.1993 na podlagi 5. člena uredbe za leto 1993. Z navedenim določilom uredbe je Vlada RS (vlada), zaradi potreb slovenskega gospodarstva, določila, da lahko pravne osebe in zasebniki uvažajo surovine in reprodukcijski material za proizvodnjo za izvoz, brez plačila carine, pod milejšimi pogoji, kot veljajo v skladu s 50. členom CZ/76. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je vlada z navedeno uredbo predpisala obveznosti, ki jih zakon ne predpisuje. Glede na določilo 2. odstavka 5. člena uredbe za leto 1993, ki določa, da se za uveljavljanje ugodnosti iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določila 50. člena CZ/76, je s tem predpisana tudi uporaba 2. odstavka 50. člena CZ/76, kot je pravilno stališče sodišča prve stopnje. Ker tudi 50. člen CZ/76 sodi med določbe o carinskih kontingentih, glede na vse navedeno, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da CZ/76 za blago, uvoženo na tej podlagi, obveznosti plačila carine ne določa. Po določbi 9. točke 1. odstavka 19. člena CZ/76 za blago, uvoženo brez plačila carine na podlagi 50. člena tega zakona, nastane obveznost plačila carine z dnem, ko potečejo roki, predpisani v 50. členu tega zakona oziroma z dnem, ko se vloži zahteva za obračun in plačilo carine in drugih uvoznih davščin, če je bila zahteva vložena pred potekom rokov iz 50. člena tega zakona. Zato ne drži pritožbena navedba, da je za kršitev teh določb predpisana zgolj kazenska sankcija za carinski prekršek, saj obveznost plačila carine v primeru neizpolnjevanja pogojev iz 1. odstavka 53. člena CZ/76, izhaja iz 2. odstavka 53. člena CZ/76. Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da se je prvostopno sodišče nepravilno sklicevalo tudi na določbe uredbe za leto 1994. Ker so bili pogoji za uvoz surovin in repromateriala brez plačila carine v obeh uredbah urejeni enako, to ni vplivalo na odločitev.

Res je tudi, da se 1. odstavek 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list Republike Slovenije, št. 56/95) posebej ne nanaša na postopke uvoza zaradi izvoza v skladu s 5. členom uredbe za leto 1993. Vendar pa to na samo odločitev v tem sporu ne vpliva, saj določba 182. člena CZ izrecno določa, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. januarjem 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred tem datumom. V obravnavanem primeru je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1. januarjem 1996. Ker je podlaga za uporabo določb CZ/76 podana v 182. členu CZ, pritožbeno sodišče ugovora, da določba 156. člena navedene uredbe napotuje na uporabo derogiranih predpisov, niti ni preizkušalo.

Ker je carinarnica v obravnavanem primeru carinjenje opravila 9.4.1996 in istočasno obračunala tudi uvozne dajatve, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da so bile posebne dajatve naknadno obračunane, s čimer naj bi bile kršene določbe ZPDU, ZUP in ustave.

Kot je razvidno iz predložene carinske deklaracije, je tožeča stranka ob uvozu sama izjavila, da uvaža surovine in reprodukcijski material z namenom izvoza in uveljavljala ugodnost iz 5. člena uredbe za leto 1993. Zato ne more uspeti s pritožbenim ugovorom, da v času uvoza niti ni izpolnjevala pogojev za brezcarinski uvoz.

Carinskih kontingentov res ne gre enačiti s carinskimi oprostitvami. Toda v obravnavanem primeru ne gre za naknaden obračun ob uvozu nastale carinske obveznosti, pač pa za obračun carinske obveznosti, ki je naknadno nastala (smiselno 9. točka 1. odstavka 19. člena CZ/76) zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza tožeče stranke. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da so bile dajatve naknadno obračunane brez zakonite pravne podlage in da je za kršitev obveznosti izvoza predpisana zgolj kazenska sankcija.

Ker niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.