8. 4. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. v Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 25. marca 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 67/2000 z dne 22. 6. 2000 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp 9927/99 z dne 21. 3. 2000 in z odločbo Sodnika za prekrške v Novi Gorici št. P-2529/99 z dne 18. 11. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano pravnomočno odločbo o prekršku spoznan za odgovornega dveh prekrškov po c) točki četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP). Izrečena mu je bila enotna denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča je bila pritožnikova zahteva za sodno varstvo kot neutemeljena zavrnjena.

2.V ustavni pritožbi pritožnik uveljavlja kršitve 14., 28. in 29. člena Ustave. Kršitev 28. člena Ustave utemeljuje z nedoločenostjo sankcij v Zakonu o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. ter Uradni list RS, št. 10/91 in nasl. - v nadaljevanju ZP). Po pritožnikovem mnenju naj bi sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja spadala med varstvene ukrepe. Ti so taksativno našteti v 35. členu ZP, med njimi pa omenjenega ukrepa ni, zato meni, da ni mogoče širiti vrste varstvenih ukrepov ali jih predpisovati z drugimi zakoni. V zvezi s kršitvijo 29. člena Ustave pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je Sodniku za prekrške z zakonom odvzeta presoja okoliščin, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije in njeno odmero. Takšen način kaznovanja je v nasprotju s pravili o odmeri kazni, ki temeljijo na načelu sorazmernosti med težo prepovedanega ravnanja, nastalo posledico, storilčevo odgovornostjo ter kaznijo, še posebej v primerjavi z načinom kaznovanja, kot ga določa Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju KZ). Kršitev 14. člena Ustave pritožnik utemeljuje le z navedbo, da Vrhovno sodišče ni dovolj argumentiralo, da ne gre za kršitev enakosti pred zakonom.

Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane odločbe razveljavi ter postopek zoper njega ustavi, s stroški postopka pa naj obremeni proračun.

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Pritožnikov primer ni tak.

4.Neutemeljen je pritožnikov očitek kršitve enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Enakost pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do vsakega posameznika.

5.Poseben izraz tega splošnega načela enakosti pred zakonom predstavlja na področju varstva pravic v sodnih in drugih postopkih določba 22. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in obveznostih. Vrhovno sodišče je pritožnikov očitek o nepravilni odmeri kazni ter o porušenem načelu sorazmernosti med težo dejanja in izrečeno sankcijo opredelilo kot uveljavljanje izpodbojnega razloga zaradi odločitve o kazni in ugotovilo, da te kršitve v skladu z 203. členom ZP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za sodno varstvo.Takšni ugotovitvi ni mogoče odrekati razumne presoje. S tem, ko se Vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo kršitev, ki jih z zahtevo za sodno varstvo ni mogoče uveljavljati, ni kršilo pravice iz 22. člena Ustave.

6.Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek glede kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Prvi odstavek 28. člena Ustave določa, da ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero zakon ni določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. To ustavno načelo je vsebovano tudi v prvem odstavku 2. člena ZP, ki določa, da nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom ali s kakšnim drugim predpisom določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek.

Pritožnik ne zatrjuje, da bi v opisu manjkal kateri izmed znakov prekrška, za storitev katerega je odgovoren na podlagi pravnomočne odločbe sodnika za prekrške. Ne strinja se z razlago določb ZP v obrazložitvi sodbe Vrhovnega sodišča. To je stvar uporabe in razlage prava, ki ji ni moč očitati nerazumnosti in arbitrarnosti. Člen 28 Ustave bi bil lahko kršen, če bi bila pritožniku izrečena sankcija, ki mu po ustreznih določbah ZVCP in ZP ne bi smela biti izrečena. Pritožnikov primer pa ni tak. Glede na navedeno za kršitev 28. člena Ustave očitno ne gre.

7.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

Pritožnik utemeljuje kršitev navedene ustavne pravice s tem, da je sodniku za prekrške že z zakonom odvzeta presoja okoliščin, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije in njeno odmero.

Ustavno sodišče je ustavnost sankcij po ZP presojalo že v odločbi št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58). Sprejeto je bilo stališče, da predpisana sankcija (stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja) zaradi tega, ker jo sodnik za prekrške mora izreči, ni v neskladju z Ustavo. Glede razlogov za takšno odločitev se Ustavno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev odločbe št. U-I-213/98. Zato za kršitev ustavne pravice iz 29. člena Ustave očitno ne gre.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer