Jedro

ZPIZ-2 v prvem odstavku 45. člena določa, da se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Navedena določba odkazuje na uporabo prvega odstavka 30. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo osnove iz prejšnjega odstavka, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. januarja 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. Povprečno stopnjo davkov in prispevkov iz tega odstavka določi in objavi minister, pristojen za finance (drugi odstavek 30. člena). Kot izjema pa je v 6. odstavku 30. člena določeno, da se ne glede na drugi odstavek tega člena za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo osnove iz 148. člena (gre za osnove za prispevek za posebne primere zavarovanja) in 151. člena (gre za osnove za dokup dobe). Zavarovalne osnove, od katerih je tožnica plačevala prispevke niso izključene, kar pomeni, da je le-te skladno s prvim in drugim odstavkom 30. člena ZPIZ-2 potrebno upoštevati pri odmeri pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2017 in št. ... z dne 4. 1. 2017 ter, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, izdati odločbo o novi odmeri invalidske pokojnine od 21. 12. 2016 dalje, s katero ji bo priznana višja invalidska pokojnina ter ji odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski pokojnine in zneski na novo odmerjene pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska ugotovljene razlike v pokojnini, začenši z 21. 12. 2016. Nadalje je tudi odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Glede prištete pokojninske dobe tožnica vztraja, da tolmačenje 49. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 kot ga je podalo sodišče prve stopnje, ni pravilno. Nesporno je, da je tožnica ob upokojitvi presegla dopolnjeno pokojninsko dobo 38 let (38 let in 6 mesecev), kar pomeni, da tožnice omejitve po drugem odstavku 49. člena ZPIZ-2 ne zadanejo. Potrebno je upoštevati jezikovno razlago drugega odstavka 49. člena ZPIZ-2. Ko so torej izpolnjeni pogoji, kot v obravnavanem primeru, invalidska pokojnina "odmerjena po prejšnjem odstavku za invalidnost", torej po prvem odstavku 49. člena ZPIZ-2, z upoštevanjem prištete dobe, lahko presega znesek pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Drugačna razlaga ni dopustna. Pri tem še poudarja, da v kolikor zakon ni jasen, ga je potrebno razlagati v korist zavarovanca kot šibkejše stranke. Upoštevaje vse navedeno bi morala tožena stranka tožnici za 40 let 7 mesecev in 26 dni dobe pokojnino odmeriti v višini 64,96 %, ne pa v višini 62,14 %, kot izhaja iz odločbe tožene stranke. Glede odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 108/2014 z dne 13. 1. 2015 pa tožnica meni, da je omenjeno sodišče spregledalo jezikovno razlago ter uporabilo namensko razlago, ki pa znotraj jezikovne razlage ni dopustna, saj bi v nasprotnem primeru bila ogrožena pravna varnost. Glede vštevanja osnov za izračun prispevkov za prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (zavarovanje za ožji obseg pravic) v osnovo za odmero pokojnine pa tožnica navaja, da je nepravilno le na osnovi splošne določbe interpretirati, da je zakonodajalec imel namen osnove za ožji obseg pravic enačiti z osnovami za širši obseg pravic iz obveznega zavarovanja. Že sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da so v ZPIZ-2 urejene posebnosti glede vštevanja osnov v posebnih določbah, ter da bi zakonodajalec moral s posebno določbo opredeliti tudi vštevanje ali nevštevanje osnov v primeru prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje za ožji obseg pravic. Sodišče bi lahko tudi samo sprožilo postopek presoje ustavnosti zakona oziroma bi to lahko storila tudi tožena stranka, saj je gotovo tudi sama zaznala anomalijo v zakonu. Tožnica nadalje poudarja, da bi v ZPIZ-2 morala biti podlaga, ki bi posebej uredila obravnavo osnov za prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ožji obseg pravic, tako da bi bilo nedvoumno, kakšen namen je imel zakonodajalec in ali je imel upravičen razlog, da bi utemeljeno enačil osnove za ožji obseg pravic (brez prevedbe na poln obseg pravic) z osnovami za poln obseg pravic in ne z osnovami za druga posebna zavarovanja, za katera je s posebnimi določbami določil nevštevanje osnov za obdobja takih zavarovanj v izračun osnove za odmero pokojnine ali pa je zavarovancu omogočil izbiro ugodnejše variante. Razlaga prvostopenjskega sodišča glede definicije aktivne dobe ni v skladu s stališčem, da naj bi "pokojnina predstavljala sorazmerno nadomeščanje dohodka, ki ga je zavarovanec prejemal tekom aktivne dobe". Tožnica v času prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje ni prejemala dohodkov. ZPIZ-2 nevštevanje osnov določa za vse dokupe, ne le za dokupe vojaščine in študija. Tožnica je v času odsotnosti s trga dela poleg skrbi za otroka do 7. leta starosti tudi študirala in študij končala. Ker je bila v tem času prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, tega ne more spremeniti v dokup. Gre za anomalijo v zakonu, ki povzroči ustavno nedopustno neenako obravnavo zavarovancev. Tudi v tem primeru je potrebna jezikovna razlaga sporne določbe, saj namenska razlaga, ki ne izhaja iz jezikovne razlage, ni dopustna. Zakonska osnova za odločanje je tudi Ustava Republike Slovenije, s katero morajo biti usklajeni vsi ostali zakoni, ki s svojimi določbami ne smejo povzročati ustavno nedopustnih ravnanj. Prvostopno sodišče omenja tudi stališče Ustavnega sodišča glede še sprejemljivih rizikov zaradi dokupov pokojninske dobe. Glede tega tožnica navaja, da je v drugačnem in tudi pomembno slabšem položaju kot zavarovanci, ki so se odločili za dokup. Tožnici ni bilo le kršeno zaupanje v pravo in pričakovanja iz preteklih zakonodaj, ampak je pri izračunu osnovne za odmero pokojnine v neenakopravnem položaju v primerjavi z drugimi zavarovanci, ki so bili vključeni v posebne oblike obveznega zavarovanja, kar je tudi dokup. Zakon bi moral vsebovati določbe za primere, ko interpretacija in izvedba novih določb posamezniku tako poslabša položaj ob izpolnitvi zavarovalnega pogoja, da prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje v času veljavnosti ZPIZ/92 in ZPIZ-1 ne samo da nima manjšega pozitivnega učinka, tudi nima nevtralnega učinka, ampak le velik in vsestranki negativni učinek, ne samo na izpolnitev pogojev, ampak tudi na višino pokojnine. Tožnica je bila v času od 16. 2. 1994 do 15. 7. 2000 prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ožji obseg pravic na podlagi določb ZPIZ/92 in ZPIZ-1. Pri izračunu pokojninske osnove pa so se tožnici upoštevale kot plače tudi osnove, od katerih so bili plačani prispevki za prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje za prej omenjeno obdobje. Tožnica meni, da gre v tem primeru za posebno vrsto zavarovanja, ki ga ni mogoče enačiti z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem za poln obseg tekočih pravic, saj je bila v primeru zavarovanja za ožji obseg pravic osnova za izračun prispevkov ustrezno nižja. Tožnica meni, da je kršeno načelo enakosti po drugem odstavku 14. člena Ustave RS. Upoštevanje osnov na način, kot ga določa ZPIZ-2 pomeni prekomeren poseg v socialno varnost tožnice ter neenakopravno obravnavo v primerjavi z drugimi zavarovanci, ki so bili vključeni v posebne oblike obveznega zavarovanja ter tudi kršitev zaupanja v pravo in v pričakovane pravice. V času prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni bilo mogoče predvideti, da ne samo, da prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne bo imela pozitivnega učinka, saj se ne bo vštela v pokojninsko dobo brez dokupa, ampak bo imela velik negativen učinek na odmero pokojnine. Sam poseg in sedanja ureditev pomeni tudi kršitev pravice do zasebne lastnine. Na podlagi 24 zaporednih let zavarovanja kot jih uveljavlja ZPIZ-2 je prišlo pri tožnici tudi do upoštevanja osnov za plačilo prispevkov za ožji obseg prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pokojnina ji je bila tako odmerjena v višini 734,66 EUR namesto v višini 942,56 EUR. Pokojnina je tako za 111,58 EUR nižja kot bi bila, če se tožnica sploh ne bi prostovoljno vključila v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pokojnina bi bila pri tožnici višja tudi, če bi se upoštevalo celotno obdobje zavarovanja, to je vseh 38 osnov. Ker je pokojninska doba, pridobljena s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanja na osnovi ZPIZ/92 z uveljavitvijo ZPIZ-2 izenačena s pokojninsko dobo, pridobljeno z dokupi pokojninske dobe za obdobje nevključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, so bila tako izničena tudi pričakovanja tožnice glede upokojitvenih možnosti na osnovi pokojninske dobe, pridobljeno s prostovoljno vključitvijo v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v času veljavnosti ZPIZ/92. Za različne oblike dokupov je v posebnih členih ZPIZ-2 določeno, da se osnove za dokupe ne vštevajo v pokojninsko osnovo za odmero pokojnine. Izenačitev oziroma razlikovanje bi moralo biti razumno določeno tudi pri upoštevanju osnov za izračun pokojninske osnove, še posebej, ko gre za prostovoljno vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ožji obseg pravic. Odločitev pomeni tudi nesorazmerno velik in pretiran poseg v socialno varnost tožnice in njeno pravico do pokojnine na osnovi prvega in drugega odstavka 50. člena Ustave RS in obenem poseg v ustavno pravico do lastnine na osnovi 33. člena Ustave RS. Načelo odvisnosti od plačanih prispevkov se v pokojninskem zavarovanju relativno strogo upošteva pri pridobitvi pravice do pokojnine. Pri določanju višine pokojnine pa so močno upoštevani elementi solidarnosti. S tem v zvezi tožnica opozarja na odločbo ustavnega sodišča RS št. U-I-246/13 z dne 21. 4. 2016. Odločitev zakonodajalca, da se zneski osnov za prostovoljno plačilo prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ožji obseg pravic vštevajo v izračun osnove za odmero pokojnine, osnov za druge vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so različne od obvezne vključitve za poln obseg pravic, pa se ne všteva ali je omogočena izbira, je arbitrarna in zato v neskladju z načeli pravne države iz 2. člena Ustave RS. Z določbami ZPIZ-2 bi morale biti izenačeni glede vštevanja osnov najmanj vsi, ki so prostovoljno vplačali prispevki v obvezno invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Obseg tekočih pravic je v različnih primerih prostovoljnega vstopa različen. Sodišče prve stopnje se do vseh navedb tožnice niti ni opredelilo, saj je štelo, da v ustavnost zakonskih določb ne more poseči. Po mnenju tožnice pa bi lahko že prvostopenjsko sodišče samo sprožilo postopek pred Ustavnim sodiščem za presojo ustavnosti določb ZPIZ-2, kot jih izpodbija tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenega zahtevku vključno s stroškovnim zahtevkom oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2, pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 23. 5. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 4. 1. 2017. Z omenjeno odločbo je bila tožnici odmerjena invalidska pokojnina v znesku 742,76 EUR na mesec od 21. 12. 2016 dalje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da ima tožnica 32 let 1 mesec in 26 dni pokojninske dobe brez dokupa in 6 let 5 mesecev zavarovalne dobe iz naslova prostovoljnega zavarovanja. Skupaj ima tako 38 let 6 mesecev in 26 dni pokojninske dobe. Tožnica ima tudi 2 leti in 1 mesec prištete dobe. Pokojnina je bila tožnici odmerjena upoštevaje 38 let in 6 mesecev pokojninske dobe, in sicer v višini 62,14 % pokojninske osnove. V zadevi je najprej sporno, ali bi morala tožena stranka, upoštevaje tudi prišteto dobo, tožnici pokojnino odmeriti za 40 let 7 mesecev in 26 dni, kot to uveljavlja tožnica.

7. Po stališču pritožbenega sodišča sta tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje pravilno uporabila določbo 49. člena ZPIZ-2. V prvem odstavku je določeno, da se višina odstotka za odmero invalidske pokojnine določi ob upoštevanju dopolnjene pokojninske dobe zavarovanca in prištete pokojninske dobe, izračunane po 137. členu tega zakona. V drugem odstavku pa je nadalje določeno, da invalidska pokojnina, odmerjena po prejšnjem odstavku za invalidnost, ki je posledica poškodbe zunaj dela ali bolezni, ne more presegati zneska pokojnine za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, razen v primeru, če dopolnjena pokojninska doba presega 40 let (moški) ali 38 let (ženska). V drugem odstavku 49. člena je torej določen limit, koliko lahko znaša invalidska pokojnina. Če ima ženska dopolnjenih 38 let lahko invalidska pokojnina znaša največ toliko, kot bi znašala invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. V primeru, da pokojninska doba presega 38 let (ženska) pa je invalidska pokojnina lahko odmerjena v višjem odstotku. Bistven je torej odgovor na vprašanje, ali je v tem primeru potrebno upoštevati prišteto dobo, ali pa se invalidska pokojnina odmeri le na podlagi dejanske pokojninske dobe, ki presega že določeno mejo 38 let dopolnjene pokojninske dobe.

8. V zvezi z omenjenim vprašanjem je potrebno izhajati iz določbe prvega odstavka 137. člena ZPIZ-2, ki določa, da je prišteta doba fiktivna pokojninska doba, ki se upošteva zavarovancu pri odmeri pravic, če na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 65 let starosti. Skladno s 34. točko 7. člena ZPIZ-2 je prišteta doba del obdobja med nastankom invalidnosti in določeno starostjo, ki se upošteva pri odmeri invalidske pokojnine, kot navidezna pokojninska doba. Kot to izhaja iz komentarja zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 je namen omenjenega instituta, da se delovnemu invalidu pomaga umetno ustvariti del pokojninske dobe, ki je zaradi invalidnosti ni mogel doseči. Namenjena je torej izpadu dobe, ki jo delovni invalid zaradi nastanka invalidnosti ne bi mogel doseči. V primeru odmere invalidske pokojnine v primeru poškodbe pri delu ali poklicne bolezni se le-ta odmeri v višini 57,25 % od pokojninske osnove (prvi odstavek 47. člena ZPIZ-2). Izjemoma pa se tudi invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določene glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na način, določen v 37. členu tega zakona, če je za zavarovanca ugodneje. Tožena stranka je upoštevaje omenjeno določbo, torej drugi odstavek 47. člena in pa drugi odstavek 49. člena ZPIZ-2 tožnici odmerila pokojnino za 38 let pokojninske dobe, s tem da je odmerni odstotek znašal 61,34 % ter 0,71 % še za 6 mesecev. Skupen odmerni odstotek je tako znašal 62,14 %. V tem primeru pa ni bilo nobene pravne podlage, da bi se upoštevala še prišteta zavarovalna doba, kajti ta bi se upoštevala le v primeru, če tožnica ne bi dopolnila 38 let pokojninske dobe, kot je to pravilno poudarilo sodišče prve stopnje. Glede omenjenega vprašanja se je izreklo tudi že Vrhovno sodišče RS4. Vrhovno sodišče se pri tem sklicuje tudi na Poročevalec Državnega zbora št. 90/2001, iz katerega izhaja, da namen prištete dobe ni v zagotovitvi višje stopnje za odmero pokojnine od stopnje za odmero zavarovancu, pri katerem je invalidnost povzročila poškodbo pri delu ali poklicna bolezen. V bistvu enako velja tudi za sporne določbe v ZPIZ-2. Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče uporabiti jezikovno razlago drugega odstavka 49. člena ZPIZ-2, pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz drugega odstavka 49. člena ne izhaja, da bi morala biti upoštevana prišteta pokojninska doba v primeru kot je tožničin. Določeno je namreč, da se pokojnina lahko odmeri preko določenega limita le v primeru, če dopolnjena pokojninska doba (ne pa prišteta pokojninska doba) presega 40 let (moški) ali 38 let (ženska).

9. Glede na navedeno so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

10. Tožnica se nadalje tudi ne strinja z upoštevanjem osnov v pokojninsko osnovo za odmero pokojnine iz obdobja od 16. 2. 1994 do 15. 7. 2000, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 3. alineje 24. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)5. Tožnica je bila v navedenem obdobju zaradi skrbi za otroka, mlajšega od 7 let vključena v zavarovanje za ožji obseg pravic in je tudi plačevala prispevke od nižje zavarovalne osnove. Pri odmeri invalidske pokojnine je tožena stranka upoštevala zavarovalne osnove od katerih so bili plačani prispevki.

11. ZPIZ-2 v prvem odstavku 45. člena določa, da se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine. Navedena določba odkazuje na uporabo prvega odstavka 30. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje. Za izračun pokojninske osnove se upoštevajo osnove iz prejšnjega odstavka, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji, iz katerihkoli zaporednih 24 let zavarovanja od 1. januarja 1970 naprej, ki so za zavarovanca najugodnejša. Povprečno stopnjo davkov in prispevkov iz tega odstavka določi in objavi minister, pristojen za finance (drugi odstavek 30. člena). Kot izjema pa je v 6. odstavku 30. člena določeno, da se ne glede na drugi odstavek tega člena za izračun pokojninske osnove ne upoštevajo osnove iz 148. člena (gre za osnove za prispevek za posebne primere zavarovanja) in 151. člena (gre za osnove za dokup dobe). Zavarovalne osnove, od katerih je tožnica plačevala prispevke niso izključene, kar pomeni, da je le-te skladno s prvim in drugim odstavkom 30. člena ZPIZ-2 potrebno upoštevati pri odmeri pokojnine. Pri tem ni bistveno, da je bila tožnica zavarovana le za ožji obseg pravic. Tako je bilo v 19. členu ZPIZ/92 določeno, da se zavarovanci iz 16. in 24. člena tega zakona lahko zavarujejo tudi po osnovi, ki je nižja od osnove iz 231. člena tega zakona, vendar so zavarovani le za ožji obseg pravic in nimajo pravice do odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do predčasne pokojnine, do delne pokojnine, pravic na podlagi 2. in 3. kategorije invalidnosti, pravice do invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in do dodatka za rekreacijo upokojencev. Zavarovanje za ožji obseg pravic pa nikakor ni pomenilo, da te osnove ne bi bile upoštevane pri odmeri pokojnine. Tudi v 43. členu ZPIZ/92 je bilo namreč določeno, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 10 letih zavarovanja po 1. 1. 1970. Tudi ZPIZ-1 je v prvem odstavku 39. člena enako določal, le obdobje zaporednih let se je povečevalo (skladno s prvim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 je znašalo 18 let zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so za zavarovanca najugodnejša).

12. Glede določanja izjem pritožbeno sodišče poudarja, da je zakonodajalcu prepuščeno, da uredi sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ustavno sodišče je že večkrat v svojih odločitvah navedlo, da ima zakonodajalec, ko konkretizira in uresničuje načelo socialne države skozi zapisane zakonske norme na področju zagotavljanja socialne varnosti, široko polje proste presoje (glej sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-93/15 z dne 30. 11. 2017). Od obdobja, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, so se podaljševala obdobja zavarovanja, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove, kar pa nikakor ne pomeni, da je bila tožnica neenakopravno obravnavana z drugimi zavarovanci, oziroma, da so ji bile kršene z ustavo zagotovljene pravice. Vrhovno sodišče je že v več zadevah6 poudarilo, da z vsako reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja zakonodajalec zaostruje pogoje za priznanje pravic, ker je zaradi spremenjenih demografskih gibanj in finančnih okvirov vprašljiva vzdržnost sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dolžnost države, da ustvari možnosti in pogoje za uresničevanje in skrb za delovanje sistema, izhaja iz 50. člena Ustave RS. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, ustava ne določa, prav tako ne določa vsebine pravice do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Določa pa, da se te pravice uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom.

13. V sporni zadevi je tožena stranka pravilno uporabila določbe ZPIZ-2, kot je to ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. V tem primeru tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za kršitev z ustavo zagotovljenih pravic, kot jih v obširni pritožbi navaja tožnica.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške nosi tožnica sama.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 73/2007 - Uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Glej Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem in podzakonski akti, GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000. 4 Glej VIII Ips 108/2014 z dne 13. 1. 2015. 5 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 6 Npr. VIII Ips 108/2017 z dne 25. 10. 2017 in VIII Ips 137/2017 z dne 21. 11. 2017.