Jedro

V konkretnem primeru tožnik ni podal svoje izrecne izjave v ustni ali pisni obliki, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite umika, niti ni samovoljno zapustil azilnega doma oziroma njegove izpostave, kar v odgovoru na tožbo potrjuje tudi tožena stranka.

Tožnik je v obravnavani zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tožene stranke št. 2142-56/2011/4 (1231-04) z dne 19. 2. 2011 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka pod 1. točko izreka ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1995 v Afganistanu in pod 2. točko izreka odločila, da mora prosilec zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po dokončnosti tega sklepa. V svoji obrazložitvi navaja, da je iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito ugotovila, da je prosilec dne 15. 2. 2011 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v roku treh dni od zapustitve ni vrnil, niti ni do izdaje tega sklepa ničesar sporočil. V nadaljevanju obrazložitve se sklicuje na 50. člen Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ). Glede na navedeno je postopek za priznanje mednarodne zaščite prosilcu ustavila.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Meni, da je izpodbijani sklep tožene stranke nezakonit, saj ni samovoljno zapustil azilnega doma ali njegove izpostave. Ves čas je bil prisoten v azilnem domu, med tednom je redno obiskoval pouk in vse dni redno prihajal na redne obroke. Prav tako je vsak dan ob prihodu v azilni dom pustil kartico prosilca za azil pri varnostni službi, tam ga je posnela kamera, prav tako so njegov prihod in odhod iz azilnega doma vpisali v evidenco prihodov in odhodov predstavniki varnostne službe. Na dan vročitve sklepa in v dnevih pred tem ga je v azilnem domu videla tudi B.B., sodelavka PIC in ostali prosilci, nastanjeni na njegovem oddelku. Predlaga vpogled v posnetke videokamer, vpogled v evidenco zapisov prihodov in odhodov varnostne službe in zaslišanje B.B. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke odpravi. Hkrati prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je brez premoženja in brez zaposlitve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo potrjuje tožbene navedbe in predlaga, da se tožbi ugodi in da se zadeva vrne toženi stranki. Navaja, da je bilo ugotovljeno, da se je tožnik samovoljno preselil v drugo sobo v azilnem domu, te spremembe pa ni javil pristojnemu organu, ki vodi evidenco nastanjenih prosilcev. Iz tega razloga njegova nastanitev v azilnem domu ni bila ustrezno evidentirana, kar je tožena stranka ugotovila šele po vročitvi izpodbijanega sklepa.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta postopek za priznanje mednarodne zaščite tožniku zaradi umika prošnje ustavila.

Po določbi 3. alinee 2. odstavka 50. člena ZMZ se šteje prošnja za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh vanj ni vrnil. Na podlagi 3. odstavka istega člena pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če prosilec izrecno v ustni ali pisni obliki izjavi, da prošnjo umika.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da v konkretnem primeru tožnik ni podal svoje izrecne izjave v ustni ali pisni obliki, da prošnjo za priznanje mednarodne zaščite umika, niti ni samovoljno zapustil azilnega doma oziroma njegove izpostave, kar v odgovoru na tožbo potrjuje tudi tožena stranka. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v konkretnem primeru nepravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odpraviti. Vendar pa je s to sodbo postopek v tej zadevi (zaradi ustavitve postopka zaradi umika prošnje) končan in tako ni več zadeve, ki bi se vračala v ponovno odločanje toženi stranki. Ker je tožnik v tožbi smiselno predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1), ker tega ni storila že sama tožena stranka, ki bi v konkretnem primeru na podlagi določbe 273. člena ZUP lahko sama odpravila svoj sedaj izpodbijani upravni akt. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) v postopku za odločanje o dodelitvi za priznanje mednarodne zaščite sodna taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo.